Jedro

Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik rezident Republike Slovenije ali ne. Pred tem pa je treba odgovoriti na vprašanje, ali ga tudi Republika Avstrija šteje za svojega rezidenta, saj je od tega odvisno, ali je tožnika treba obravnavati po domači zakonodaji, to je ZDoh-1 oziroma ZDoh-2, ali pa po pravilih Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance DT 499-21-429/2008-2 z dne 25. 9. 2009 odpravi in se vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku na 385,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana, Izpostava Kamnik, ugotovil, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. V obrazložitvi pojasnjuje, da je dne 1. 2. 2008 vložil vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/2006-UPB4, v nadaljevanju ZDoh-1). Iz vprašalnika, ki ga je tožnik predložil, pa izhaja, da ima rezidenčne vezi tudi v Avstriji. Zato je, skladno s prelomnimi pravili, za določitev rezidentstva po 4. členu Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Uradni list RS-MP, št. 4/98, v nadaljevanju Konvencija), oseba rezident države pogodbenice tam, kjer ima stalno prebivališče. Če pa ima oseba stanovanje v dveh državah, je rezident države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose oziroma središče življenjskih interesov. Sklicuje se tudi na komentar vzorčne konvencije OECD iz leta 2005. Ugotavlja, da je tožnik obdržal stalno prebivališče v Sloveniji in je v Avstriji pridobil še eno, ne da bi se odpovedal prvemu. Dejstvo pa je, da je ohranil prvi dom v okolju, kjer je pred odhodom stalno živel. Tu se nahaja tudi njegova družina in premoženje, zato davčni organ meni, da se davčni zavezanec šteje za davčnega rezidenta Slovenije tako na podlagi določb ZDoh-1, kot tudi na podlagi prelomnih pravil, ki so določena v 4. členu Konvencije.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-21-429/2008-2 z dne 25. 9. 2009 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da se določba 4. člena Konvencije uporabi v primeru, da osebo dve državi štejeta za svojega davčnega rezidenta na podlagi njunih notranjih zakonodaj. V danem primeru pa pritožnik ni predložil potrdila o rezidentstvu Avstrije, niti ni predložil dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je v Republiki Avstriji obdavčen po svetovnem dohodku, kar naj bi dokazovalo, da pritožnika tako Avstrija kot Slovenija štejeta za svojega davčnega rezidenta. Kljub pomanjkanju ustreznih dokazov pa je prvostopni organ predpostavljal, da ga Republika Avstrija prav tako šteje za svojega rezidenta. Ob preučitvi vseh okoliščin in podatkov drugostopni organ meni, da se tožnik na podlagi 1. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za rezidenta Slovenije, saj ima tu prijavljeno stalno prebivališče. Tukajšnje sodišče je s svojo sodbo opr. št. I U 1907/2009-13 z dne 13. 7. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi takrat veljavne določbe prvega odstavka 6. člena ZDoh-1 tudi po presoji sodišča tožnika potrebno šteti za rezidenta Republike Slovenije, saj ima v Sloveniji uradno prijavljeno svoje stalno prebivališče. Vsebinsko enako določbo pa vsebuje tudi 6. člen ZDoh-2. Tožnik tako tudi po presoji sodišča izpolnjuje vse zakonske pogoje iz omenjenega člena glede rezidentskih vezi z Republiko Slovenijo. Davčni organ je tako v spornem obdobju tožnika pravilno in zakonito opredelil za rezidenta Republike Slovenije. Tožnikove ugovore glede uporabe določbe 4. člena Konvencije pa je utemeljeno zavrnil že drugostopni organ, s čimer se je sodišče strinjalo. Sodišče se je zato glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, v celoti sklicevalo na razloge prvostopnega in drugostopnega organa na podlagi določbe 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Vrhovno sodišče RS je s svojim sklepom opr. št. X Ips 344/2010 z dne 8. 12. 2011 reviziji ugodilo, navedeno sodbo tukajšnjega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje. Pri tem je poudarilo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da sta upravna organa prve in druge stopnje za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge, zato se nanje tudi sklicuje. V odločbi organa prve stopnje pa je na drugi strani navedeno, da je rezident v Sloveniji obdržal stalno prebivališče, poleg tega pa ga je pridobil še v Avstriji. Prvostopni organ je pri tem štel, da je tudi Avstrija rezidenta obravnavala kot svojega davčnega zavezanca. Zato je opravil presojo tudi po določbah Konvencije. Organ druge stopnje pa je v obrazložitvi navedel ugotovitve, ki jih povzema sodišče prve stopnje, to je, da tožnik v upravnem postopku ni predložil dokazila, da je rezident Republike Slovenije in da je v Republiki Avstriji zavezan za plačilo dohodnine. Zaradi slednjega ga je bilo potrebno presojati le po nacionalni ureditvi. V zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je imel v obravnavanem obdobju v Avstriji stalno prebivališče, pa je rezident k tožbi predložil dokaze, do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po mnenju Vrhovnega sodišča je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je od dejstva, ali je rezident v Republiki Avstriji imel stalno prebivališče in ali ga je Avstrija štela za rezidenta v davčne namene, odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Sodišče prve stopnje v tožbi predlaganih dokazov tudi ni izvedlo, niti ni zavrnilo tožnikovega predloga za vpogled v listine, s katerimi dokazuje dejstvo stalnega prebivališča v Republiki Avstriji. Pri tem se sklicuje na 22. člen Ustave. Sodišču pa nalaga, naj ponovno presodi dejstva, ki so odločilna za presojo zadeve in se vsebinsko opredeli to tožbenih navedb.

Po ponovni preučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je tožnikova tožba v delu, ki se nanaša na odločbo organa druge stopnje, utemeljena.

Kot izhaja iz dosedanjega poteka postopka, med strankama ostaja sporno, ali je tožnik rezident Republike Slovenije ali ne. Pred tem pa je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali ga tudi Republika Avstrija šteje za svojega rezidenta, saj je od slednjega vprašanja odvisen odgovor, ali je tožnika potrebno obravnavati po domači zakonodaji, to je ZDoh-1 oziroma ZDoh-2, ali pa v skladu s Konvencijo. Prvostopni organ je opravil presojo po obeh pravnih podlagah, saj je zavzel stališče, da iz podatkov v spisu dovolj jasno izhaja, da je tožnik tudi rezident Republike Avstrije po avstrijski zakonodaji. Drugostopni organ se s takim stališčem ni strinjal, saj je menil, da tožnik ni uspel dokazati svojega rezidentstva v Republiki Avstriji, zaradi česar prihaja v poštev le presojanje po domači zakonodaji, konkretno po dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji stalno prebivališče. V kolikor je drugostopni organ menil, da tožnik ni dokazal svojega statusa v Republiki Avstriji, bi moral po mnenju sodišča glede te okoliščine ob dejstvu, da pred upravnim organom prve stopnje ni bila sporna (nespornih dejstev pa ni potrebno dokazovati), dopolniti postopek na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP, ne pa, da se je postavil na stališče, da šteje omenjeno dejstvo za nedokazano. Šele potem, ko bo tožnik pozvan, da dokaze, za katere drugostopni organ meni, da so relevantni, predloži, bo mogoče govoriti o tem, ali je dejstvo rezidentstva v Republiki Avstriji dokazal ali ne. To dejstvo namreč je, kot že povedano, pomembno zaradi pravilne uporabe materialnega prava, to je ali domače zakonodaje ali Konvencije.

Glede na navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Davčni organ naj ponovno odloči v zadevi v skladu s pravnim mnenjem izraženim v tej sodbi.

Odločitev je sodišče sprejelo izven glavne obravnave, saj so podani pogoji iz določbe drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s 3. in 4. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).