Jedro

Tožnica je bila na podlagi 2. odstavka 51. člena ZSVarPre (po katerem se višina varstvenega dodatka za samsko osebo, ki izpolnjuje pogoje iz 49. člena ZSVarPre in ima lastni dohodek, določi v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek, ki pripada tej osebi, in njenim lastnim dohodkom) upravičena do varstvenega dodatka v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek in njenim lastnim dohodkom, kot je pravilno ugotovil prvostopenjski upravni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2013 in delno spremenilo prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 8. 2012 v 1. odstavku izreka tako, da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z dnem 31. 8. 2012, v 3. odstavku izreka pa tako, da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z dnem 1. 9. 2012. V ostalem je ostala odločba z dne 13. 8. 2012 nespremenjena (I. tč. izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 215,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo oziroma na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zakon o socialno varstvenih prejemkih in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev določata poseben upravni postopek za pravice iz javnih sredstev (med katerimi je tudi varstveni dodatek), ki odstopa od postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Zakonska dikcija 2. odstavka 68. člena ZSVarPre, ki določa, da center za socialno delo razveljavi odločbo o priznanju pravice do varstvenega dodatka, ne pomeni izraza v smislu učinkovanja za naprej (ex nunc), ampak za učinkovanje od 1. 1. 2012, saj jo je treba brati smiselno skupaj z 71. členom ZSVarPre in 32. členom ZUPJS in o pravici odločiti od 1. 1. 2012 tako, kot je odločil prvostopenjski upravni organ. Če bi bila v zakonu dikcija „odpravi odločbo“, da bi veljalo za nazaj (ex tunc), bi se odločba odpravila za celotno obdobje, kar bi dejansko pomenilo poseganje v odločbo ZPIZ-a. Poudarja, da splošna razlaga dikcije „razveljavi in odpravi“ v konkretnem primeru ne more priti v poštev. Nadalje se ne strinja z odločitvijo sodišča, da ni pravne podlage za izdajo odločbe z dne 21. 1. 2013 po 1. odstavku 253. člena ZUP. Pojasnjuje, da ni šlo za napačno ugotovljeno dejansko stanje, ampak za kršitev materialnega predpisa. Center za socialno delo A. je pri izdaji svoje odločbe razpolagal z istimi podatki o dohodkih tožeče stranke kot tožena stranka. Razpolagal je s podatkom, da tožeča stranka prejema 351,99 EUR dodatka k pokojnini in 40,06 EUR pokojnine. Pri odmeri pravice pa je naredil napako in ji v dohodek štel samo dodatek k pokojnini v višini 351,99 EUR. Tožena stranka je na podlagi istih podatkov ugotovila, da je šlo pri odmeri varstvenega dodatka za kršitev materialnega predpisa (v dohodek se štejejo vsi dohodki, ki jih tožeča stranka prejema) in je zato spremenila odločbo v škodo tožeče stranke. Ker je prvostopenjsko sodišče napačno odločilo glede tožbenega zahtevka, je napačna tudi odločitev o stroških postopka, do katerih tožeča stranka ni upravičena.

Tožnica v pisnem odgovoru poudarja, da so stroški, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo odvetnici previsoki upoštevaje vrednost spornega predmeta in dejstvo, da se je na glavni obravnavi dne 11. 4. 2014 zaradi preklica pooblastila zastopala sama. Glede odločbe z dne 21. 1. 2013 iz katere izhaja, da je neupravičeno prejela varstveni dodatek v višini 440,46 EUR, in da ga je dolžna vrniti meni, da je tak način povračila v nasprotju z veljavno zakonodajo. Sklicuje se na bančne izpiske v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2014 iz katerih izhaja, da drugi dohodki, ki naj bi jih tožena stranka ugotovila, niso obstajali. Navaja, da se iz navedenih bančnih izpiskov jasno vidi, da je prejemala pokojnino v višini 317,00 EUR in 39,00 EUR dodatka k tuji pokojnini, kar skupno znaša 351,99 EUR in ne 394,00 EUR. Meni, da je tožena stranka teh dodatnih 40,00 EUR vzela iz letnega dodatka, ki znaša približno 497,00 EUR in ga razdelila na 12 mesecev, kar pa v skladu z veljavno zakonodajo ne bi smela storiti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je pravilna, vendar iz drugih pravnih razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 8. 2012. Prvostopenjski upravni organ je dne 13. 8. 2012 na podlagi 66. oziroma 68. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami; v nadaljevanju ZSVarPre) po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je med drugim razveljavil odločbo ZPIZ-a št. ... z dnem 1. 1. 2012, nadalje ugotovil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, ter da je upravičena do varstvenega dodatka v višini 97,81 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2012 do 30. 11. 2012. Zoper odločbo je tožnica vložila pritožbo, tožena stranka pa je z dokončno odločbo z dne 21. 1. 2013 njeni pritožbi ugodila ter med drugim odločbo ZPIZ-a št. ... razveljavila z dnem 1. 1. 2012, prvostopenjski posamični upravni akt pa odpravila in odločila, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, upravičena je do varstvenega dodatka v višini 57,75 EUR mesečno, za čas od 1. 1. 2012 do 30. 11. 2012 ter da je neupravičeno prejela varstveni dodatek v skupni višini 440,66 EUR, ki ga je dolžna vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odpravilo drugostopenjski posamični upravni akt in delno prvostopenjski posamični upravni akt oziroma ga v 1. odstavku izreka spremenilo tako, da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z dnem 31. 8. 2012, v 3. odstavku izreka pa tako, da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z dnem 1. 9. 2012. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožbenega sodišča sicer ravnalo pravilno, ko je odpravilo drugostopenjski posamični upravni akt z dne 21. 1. 2013, vendar ga je odpravilo iz napačnih razlogov. Izpodbijani dokončni upravni akt sicer res ni bil pravilen in zakonit, vendar ne, kot utemeljuje prvostopenjsko sodišče, iz razloga pomanjkanja pravne podlage za spremembo odločbe v tožničino škodo, (znižanje prisojenega varstvenega dodatka iz 97,81 EUR mesečno na 57,75 EUR mesečno), temveč zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede tožničinega lastnega dohodka. Prvostopenjsko sodišče je razlogovalo, da bi moral drugostopenjski upravni organ kljub ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje glede višine tožničinega lastnega dohodka nepravilno ugotovljeno, odločbo v tožničino korist pustiti v veljavi oziroma je ne bi smel spremeniti v njeno škodo, saj za to ni obstajal noben od razlogov po 253. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju ZUP) in posledično iz tega razloga odpravilo drugostopenjski posamični upravni akt. Ključni razlog za odpravo navedenega upravnega akta pa je zgolj dejstvo, da je drugostopenjski upravni organ nepravilno ugotovil višino tožničinega lastnega dohodka in posledično višino varstvenega dodatka, prvostopenjski upravni organ pa pravilno. Prvostopenjski upravni organ je kot lastni dohodek tožnice skladno z 12. in 20. členom ZSVarPre pravilno upošteval znesek 351,99 EUR. Po mnenju drugostopenjskega upravnega organa pa bi moral upoštevati tudi znesek 40,06 EUR, ki naj bi predstavljal povprečni znesek pokojnine tožnice, kar pa ne drži. V skladu z Zakonom o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/1992 s spremembami; v nadaljevanju ZZSV), slovenski nosilec zavarovanja zagotavlja izplačilo dohodka le za razliko med dajatvijo, odmerjeno v višini, ki po ZZSV še zagotavlja socialno varnost (usklajen znesek osnove) in zneskom pokojninske dajatve, ki ga vsakomesečno izplačuje tuji nosilec zavarovanja. Iz dopisa slovenskega nosilca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 7. 8. 2012, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da je za relevantna obdobja višina izplačanega „dodatka k pokojnini“ (pravilno: višina usklajenega zneska osnove v skladu s 3. členom ZZSV) znašala 351,99 EUR. Na podlagi izplačil pokojnine tujega nosilca zavarovanja v višini 313,25 EUR (maj 2012), 311,57 EUR (junij 2012) in 312,08 EUR (julij 2012) mesečno, razvidnih iz bančnih izpiskov, ki jih je tožnica priložila sicer šele v vlogi po končani glavni obravnavi dne 17. 4. 2014 (priloge A9, A10), je nato slovenski nosilec izplačal še dodatek oziroma razliko do usklajenega zneska osnove 351,99 EUR. To pa pomeni, kot pravilno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, da je prejemala zgolj 351,99 EUR, ter da je dodatek k pokojnini že vključen v ta znesek.

Višina varstvenega dodatka za samsko osebo, ki izpolnjuje pogoje iz 49. člena ZSVarPre in ima lastni dohodek, se na podlagi 2. odstavka 51. člena ZSVarPre določi v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek, ki pripada tej osebi, in njenim lastnim dohodkom. V skladu z 12. členom ZSVarPre se v lastni dohodek med drugim štejejo tudi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine ter dodatek k pokojnini po zakonu, ki ureja zagotavljanje socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ. Na podlagi 20. člena ZSVarPre pa se kot lastni dohodek upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Prvostopenjski upravni organ je torej na podlagi 12. in 20. člena ZSVarPre pravilno ugotovil višino tožničinega lastnega dohodka v višini 351,99 EUR.

Višina osnovnega zneska minimalnega dohodka je v letu 2012 znašala 260,00 EUR. Na podlagi 50. člena ZSVarPre ter upoštevaje 7. odstavek 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011 s spremembami; v nadaljevanju ZDIU12) je v letu 2012 znašala višina minimalnega dohodka za varstveni dodatek 449,80 EUR oziroma 1,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka (260,00 EUR x 1,73). Tožnica je bila tako na podlagi 2. odstavka 51. člena ZSVarPre upravičena do varstvenega dodatka v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek, tj. 449,80 EUR, in njenim lastnim dohodkom 351,99 EUR, kar znaša 97,81 EUR mesečno, kot je pravilno ugotovil že prvostopenjski upravni organ, zato pritožba v tej smeri ni utemeljena.

Neutemeljena je nadalje tudi pritožba v zvezi z delno spremembo prvostopenjskega upravnega akta, in sicer v 1. odstavku izreka tako, da je datum razveljavitve odločbe ZPIZ št. ..., 1. 1. 2012 nadomeščen z datumom 31. 8. 2012, tj. zadnjim dnem v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba, v 3. odstavku izreka pa tako, da je datum 1. 1. 2012 nadomeščen z dnem 1. 9. 2012. Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno upoštevalo dejstvo, da razveljavitev lahko učinkuje samo za naprej (ex nunc) ter 4. odstavek 68. člena ZSVarPre, ki določa, da upravičencem, ki so na dan začetka uporabe ZSVarPre (tj. 1. 1. 2012) upravičeni do državne pokojnine ali varstvenega dodatka, te pravice izplačujejo do zadnjega dne v mesecu, v katerem je izdana nova odločba o upravičenosti ali neupravičenosti do socialno varstvenih prejemkov po ZSVarPre. Tožnica je bila namreč na dan 1. 1. 2012 upravičena do varstvenega dodatka in se ji je varstveni dodatek po odločbi ZPIZ-a izplačeval do 31. 8. 2012, torej do zadnjega dne v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba dne 13. 8. 2012. Glede na navedeno je tožena stranka dejansko razveljavila odločbo ZPIZ-a za nazaj, kar predstavlja nedopusten poseg v pravnomočno odločbo.

V skladu s to obrazložitvijo je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.