Jedro

Zmotno je mnenje pritožnice, da je za ta spor relevantno dejstvo, da je imela tožeča stranka pri njej odprt nerezidenčni račun in iz nje izhajajoč medsebojni odnos ter očitana kršitev tega odnosa. Razno ugotovitev tega dejstva je odločilnega pomena za presojo odškodninske odgovornosti. Povzročitelj škode se delikatne odškodninske odgovornosti razbremini, če dokaže da je škoda nastala brez njegove krivde. Pogodbenik, ki je prekršil pogodbo, pa samo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki odškodnino v višini 728.460,01 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.1995 do plačila in pravdne stroške v višini 120.390,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali tožbo zavrže, podrejeno pa da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške takse za pritožbo. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Trditve pritožnice, da bi Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) lahko preprečila škodljive posledice tako, da ne bi smela vrnjenih sredstev dati na razpolago dolžniku po Sklepu o izvršbi, so neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa tudi v nasprotju s trditvami v odgovoru na tožbo, da je tožena stranka morala za zaščito svojih interesov denar vrniti na račun, od kjer je bil nepravilno pobran, to je na račun dolžnika X d.o.o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je APPNI dne 17.7.1995 izvršila pravnomočen sklep o izvršbi opr. št. Ig 523/95 tako, da je z nalogom za prenos v breme računa dolžnika X d.o.o. prenesla denarna sredstva v višini 728.460,01 SIT na nerezidenčni račun tožeče stranke pri toženi stranki. Na podlagi navedenih dejstev sodišče prve stopnje ni sprejelo zaključka, da je bil prenos denarnih sredstev na nerezidenčni račun tožeče stranke opravljen s pravilnim nalogom za prenos. Sodišče prve stopnje je celo pritrdilo toženi stranki, da je bilo potrebno izvršiti izplačilo na tožnikov račun pri toženi stranki v skladu z Navodilom o načinu opravljanja plačilnega prometa v tujino (Ur. list RS št. 32/94 s spremembami, v nadaljevanju Navodilo). Zato so pritožbene trditve o tem, da je napačno stališče APPNI, da je v primeru plačilnega prometa s tujino upravičena izpolniti samo tak nalog za prenos sredstev kot v primeru domačega plačilnega prometa, nerelevantne.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da bi lahko APPNI izvršila nakazilo preko katerekoli banke. APPNI je izvršila nakazilo na podlagi pravnomočnega sklepa v izvršbi, v katerem je bil naveden upnikov račun pri toženi stranki in je zato morala izvršiti izplačilo na ta račun (tretji odstavek 199. člena Zakona o izvršilnem postopku). Pritožnica pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo plačilo na račun tožeče stranke pri toženi stranki izvršeno in da je tožena stranka denar vrnila dolžniku; tožeča pa izplačila pozneje ni več prejela (po njenih trditvah je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek). Zato je obstoj škode, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ugotovljen.

Zmotno je mnenje pritožnice, da je za ta spor irelevantno dejstvo, da je tožeča stranka imela pri njej odprt nerezidenčni račun in iz nje izhajajoč medsebojni odnos ter očitana kršitev tega odnosa. Ravno ugotovitev tega dejstva je po mnenju sodišča druge stopnje odločilnega pomena za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Po ZOR velja pravilo domnevane krivde (z obrnjenim dokaznim bremenom). Povzročitelj škode se deliktne odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pogodbenik, ki je prekršil pogodbo pa samo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR). Tožena stranka kot pooblaščena banka je tožeči stranki, ki je tuja oseba, odprla račun v domači valuti (38. člen Zakona o deviznem poslovanju) in se s tem zavezala opraviti plačilo domače osebe na tolarski račun tuje osebe (117. točka Navodila). Ker je v konkretnem primeru denarna sredstva, ki so bila nakazana na račun tožeče stranke s strani domače osebe vrnila in s tem ni izpolnila zaveze, da plačilo na njen račun opravi, je kršila pogodbeni odnos do svojega komitenta. Zato za eskulpacijo njene odgovornosti za povzročeno škodo ne zadostuje le trditev, da je APPNI pri nakazilu izpolnila napačen obrazec, pač pa bi morala tožena stranka zatrjevati, da je storila vse, da APPNI pravočasno izpolni ustrezen obrazec in mu priloži Sklep o izvršbi. Očitno je bila pri toženi stranki tudi taka poslovna praksa, da se v primeru nepravilnega naloga nalogodajalca še pozove, da nalog popravi oz. dopolni, preden mu banka vrne nakazana sredstva oz. kritje, kar je navedla tudi sama tožena stranka na naroku dne 27.10.2000. Tožena stranka pa ni dokazala, da je v skladu s tako prakso ravnala tudi v obravnavanem primeru. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v konkretnem primeru tožena stranka ni ravnala z zadostno mero profesionalne skrbnosti, da prepreči nastanek škode tožeči stranki. V tem delu pa tožena stranka zaključkov sodišča prve stopnje niti ne izpodbija in jih zato v okviru preizkusa pravilne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni preizkušalo. Materialnopravna podlaga za sprejeto odločitev pa je v določilu drugega odstavka 262. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 266. člena ZOR.

Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svije pritožbene stroške.