Jedro

Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) je namenjen sistemski izpeljavi ustavne pravice iz 23. člena Ustave in nima nobenega učinka na ustavno pravico iz 26. člena Ustave - t.j. pravico do povrnitve škode zaradi protipravnega ravnanja državnega organa. ZVPSBNO je namenjen le odpravi posledic nezakrivljene dolgotrajnosti sodnih postopkov, in še to le v tistih, v katerih kršitev (dolgotrajnost) v času uveljavitve ZVPSBNO še traja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlaga, da naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o stvarni nepristojnosti oprlo na določilo 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. list RS, št. 49/2006 - v nadaljevanju ZVPSBNO), po katerem je za odločanje o tožbi za povrnitev škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno okrajno sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež. Pritožba utemeljeno opozarja, da dejanske okoliščine primera ne odkazujejo na uporabo citiranega predpisa in da je zato izdani sklep nepravilen.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ima pravilo iz 1. odstavka 19. čl. ZPP, da mora sodišče ves čas trajanja postopka po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, izjemo. Tako se lahko okrožno sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišče le ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odst. 19. člena ZPP). Predhodni preizkus tožbe je treba opraviti pred vročitvijo tožbe toženi stranki v odgovor. Po vročitvi tožbe v odgovor se lahko okrožno sodišče (za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča) izreče za stvarno nepristojno le še na ugovor tožene stranke. Izdani sklep je nepravilen že zato, ker ga je sodišče izdalo uradoma po prejemu odgovora na tožbo.

Okoliščina, da se je ZVPSBNO začel uporabljati šele po prejemu odgovora na tožbo, na stvarno pristojnost sodišča ni imela več nobenega vpliva, oz. bi ga lahko imela le, če bi ZVPSBNO kot specialni zakon vprašanje pristojnosti v že začetih sodnih postopkih uredil drugače. Pa ga ni. Okrožno sodišče, ki je bilo ob predhodnem preizkusu tožbe stvarno pristojno za zadevo, za katero je bila s kasnejšim predpisom določena pristojnost okrajnega sodišča, ostane zato pristojno še naprej, razen če kasnejši predpis ne določi drugače. Pritožba pa ima prav tudi, ko trdi, da v konkretnem primeru določbe ZVPSBNO ne bi bile uporabljive niti, če bi citirani zakon veljal že v času vložitve tožbe. ZVPSBNO ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (1. odst. 1. člena). Upravičenci do varstva pa tem zakonu so tisti udeleženci sodnih postopkov, ki jim je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena in ta kršitev v času uveljavitve tega zakona še traja. Z drugimi besedami, varstvo po ZVPSBNO lahko zahtevajo le udeleženci v tekočih sodnih postopkih, t.j. tistih, ki se v času do uveljavitve zakona še niso pravnomočno končali. To izhaja tudi iz koncepta zakona, ki tožbe za povrnitev škode ne dopušča, če stranka predtem ne izkoristi drugih v zakonu predvidenih pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, zahteva za pravično zadoščenje). Edino izjemo predstavljajo primeri, določeni v 25. členu ZVPSBNO, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, vendar pa je določen pogoj, da je stranka pred pričetkom uporabe tega zakona vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Za nobeno od navedenih situacij v konkretni zadevi ne gre.

Ne nazadnje pa v konkretnem primeru, kot pritožba pravilno opozarja, temelj zahtevka sploh ni kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, katere varstvo ureja ZVPSBNO, pač pa odškodninska odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja njenega organa, določena v 26. členu Ustave. Da je v posledici v tožbi očitanega ravnanja sodišča prišlo tudi do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, je samo stranski učinek protipravnega ravnanja, ne pa temelj zahtevka.

ZVPSBNO je namenjen izključno in samo sistemski izpeljavi ustavne pravice iz 23. čl. Ustave, t.j. pravice vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. ZVPSBNO nima nobenega učinka na pravico iz 26. čl. Ustave, t.j. pravico vsakogar do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Te pravice predmetni zakon ne ureja in vanjo ne posega. ZVPSBNO je bilo treba sprejeti prav iz razloga, ker sodnih zaostankov v večini primerov niso povzročila konkretna protipravna ravnanja sodišč oz. sodnikov, pač pa neustrezne in neučinkovite sistemske rešitve kot npr. preobremenjenost sodnikov, premalo sodnega osebja, neučinkovita organizacija dela ipd. Če je do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku prišlo zaradi protipravnega ravnanja konkretnega sodnika, je imel prizadeti vedno (in jo tudi še ima) pravico do povrnitve škode na podlagi 26. čl. Ustave. Če kršitve te pravice ni povzročilo protipravno ravnanje sodnika, pač pa zgoraj navedene okoliščine sistemske narave, pa je prizadeti udeleženec ostal brez varstva v 23. čl. Ustave zagotovljene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je bila torej do sprejema ZVPSBNO zgolj mrtva črka na papirju. Šele ZVPSBNO je prizadetim zaradi (nezakrivljene) dolgotrajnosti sodnih postopkov ponudil sredstva in poti za uveljavitev te pravice.

Glede na povedano, ureditev v ZVPSBNO ne pokriva primerov iz 26. člena Ustave, tožbo v konkretni zadevi pa je glede na zatrjevano dejansko stanje treba obravnavati prav na navedeni podlagi. Za odločanje o njej pa je po splošnih pravilih ZPP o pristojnosti pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Iz navedenih razlogov je bila odločitev prvostopnega sodišča napačna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo najprej treba odločiti o predlogu tožeče stranke za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, za kar je na podlagi 67. čl. ZPP pristojno Vrhovno sodišče RS.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.