Jedro

Strah za izid zdravljenja v pravnem smislu sicer obsega tako sekundarni strah v ožjem smislu, kot tudi temu sledečo zaskrbljenost, vendar z dvema omejitvama: pod pogojem zadostne intenzitete in trajanja ter le za čas do trenutka, ko se posledice poškodbe ustalijo in negotovosti o tem, kakšne bodo in kakšne spremembe bodo prinesle v življenje oškodovanca, ni več (prim. dr. Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Ljubljana, 2003, str. 47). Tudi to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnico še sedaj strah prometa, sama pa v reviziji zatrjuje, da bo tak "strah" trpela vse življenje, ne more biti podlaga za prisojo višje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Če namreč strah zapusti trajne posledice, potem ta oblika nepremoženjske škode (strah) preide v drugo - v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti (ibid., str. 57).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3.691.936 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 152.736 SIT od 5.12.1994, od 139.200 SIT od 22.12.1995 in od 3.400.000 SIT od 8.10.1999. V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožnici povrniti 733.384 SIT stroškov postopka (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov).

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo in pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica je tako upravičena do odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.500.000 SIT, do odškodnine za strah v znesku 300.000 SIT, do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.200.000 SIT in do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 400.000 SIT.

Tožnica vlaga revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev njenih zahtevkov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Poudarja, da je bila 14 dni hospitalizirana, da je prestala dve operaciji v splošni anasteziji in eno v lokalni, da je morala prestati številne preglede pri zdravnikih specialistih, da je bila kar 4 mesece brez nadomestnih zob, da je imela hude popoškodbene glavobole in bolečine v vratnem delu hrbtenice, da se ji je po škodnem dogodku razbolelo takorekoč vse telo, da je morala na desni roki nositi mavec v obdobju 36 dni in bila zato ovirana pri osebni higieni, oblačenju ter tako odvisna od pomoči drugih, da bo morala zobne nadomestke menjati vsakih 8 let ter da še vedno trpi telesne bolečine pri obremenjevanju desne roke in bolečine v vratnem delu hrbtenice. Te bolečine ji bodo grenile življenje tudi v bodoče. Pri odmeri odškodnine za strah pa sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali dejstva, da bo tožnica tudi v bodoče zaskrbljena ob vsaki menjavi zobnoprotetičnih nadomestkov ter da ji bo strah pred prometom ostal za vse življenje. Tudi pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje podcenili številne okoliščine: tožnica mora delati z otroki, ki so glasni, tako delo pa zaradi trajnih posledic poškodb težko prenaša, ovirana je pri vseh opravilih, kjer mora obremenjevati desno roko, saj pri tem čuti bolečine v dlančnici, prizadeta je pri igrah z žogo, pri udejstvovanju v družabnem življenju, izogibati se bo morala tudi trdi hrani. Pri presoji višine odškodnine za skaženost bi morali sodišči bolj upoštevati dejstvo, da je bila tožnica brez nadomestnih zob kar 4 mesece od škodnega dogodka ter da se pri nasmehu vidi, da ima na levi strani zobe nekoliko daljše (zaradi česar se nerada smeji). Sodišči sta premalo upoštevali tudi dejstvo, da lahko usta razpira le za 4 cm. Končno bi bilo treba pri odmeri odškodnine upoštevati tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode do dneva izdaje sodbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. 10. do 13. stran sodbe sodišča prve stopnje ter 3. stran sodbe sodišča druge stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Revizijsko sodišče zato zavrača očitke, da sodišči prve in druge stopnje nista dali zadostne teže trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem (času hospitalizacije, operacijam, zdravniškim pregledom, dejstvu, da je bila tožnica 4 mesece brez nadomestnih zob, bolečinam v vratnem delu hrbtenice, glavobolom itd.). Po drugi strani pa revizija prezre, da občasni posttravmatski glavoboli ne bodo trajni, saj bodo glede na tožničino mladost postopno izzveneli (gl. zadnji stavek na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na tožničin strah pred menjavo zobnoprotetičnih nadomestkov. Tega strahu namreč sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, razen tega pa pričakovanje neprijetnosti, ki jih predstavlja menjava zobnoprotetičnih nadomestkov vsakih 8 let, ne predstavlja pravno priznanega strahu. Strah za izid zdravljenja v pravnem smislu sicer obsega tako sekundarni strah v ožjem smislu, kot tudi temu sledečo zaskrbljenost, vendar z dvema omejitvama: pod pogojem zadostne intenzitete in trajanja ter le za čas do trenutka, ko se posledice poškodbe ustalijo in negotovosti o tem, kakšne bodo in kakšne spremembe bodo prinesle v življenje oškodovanca, ni več (prim. dr. Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Ljubljana, 2003, str. 47). Tudi to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnico še sedaj strah prometa, sama pa v reviziji zatrjuje, da bo tak "strah" trpela vse življenje, ne more biti podlaga za prisojo višje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Če namreč strah zapusti trajne posledice, potem ta oblika nepremoženjske škode (strah) preide v drugo - v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti (ibid., str. 57).

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali vse okoliščine, na katere opozarja revizija (težje delo z otroki, motnje zbranosti, izogibanje trdi hrani itd.), prav tako pa tudi okoliščine, na katere se sklicuje v zvezi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi sta 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila je tudi po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pravilno uporabilo, saj dejanske ugotovitve o teh oblikah nepremoženjske škode ne utemeljujejo prisoje višje odškodnine. Ob primerjavi odškodnin s prisojami v primerljivih odškodninskih zadevah je zato revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi celotni prisojeni znesek 3.400.000 SIT ustreza siceršnji prisoji odškodnin za take poškodbe. Glede na revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino pa velja dodati, da pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač taka, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Ker tako revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).