Jedro

Prisilna izterjava davka, naloženega v plačilo gospodarski družbi, je, če obstaja izvršilni naslov, v primeru izbrisa te družbe iz sodnega registra brez likvidacije po določbah ZFPPod, na podlagi določbe 2. odstavka 394. člena ZGD v zvezi z določbama 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod mogoča zoper družbenike te družbe (če se začne v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra), razen kolikor gre za družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02) niso odgovorni za obveznosti družbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 7. 9. 2001 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A z dne 23. 1. 2001, s katerim je bilo odločeno, da se zoper tožnika kot družbenika uvede prisilna izterjava dolga gospodarske družbe AAA d.o.o. v višini 1,396.369,50 SIT na podlagi izvršljivega seznama zaostalih obveznostih z dne 6. 10. 2000, in sicer iz njegovega premičnega premoženja. Tožena stranka v razlogih navaja, da je Okrožno sodišče v A dne 25. 4. 2000 na podlagi 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) izdalo sklep o izbrisu družbe AAA iz sodnega registra, da je bil sklep objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/00 z dne 8. 6. 2000, in da je bil v njem kot eden od ustanoviteljev družbe naveden tudi tožnik. Zato davčni organ na podlagi 2. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) kot upnik od tožnika kot družbenika terjatve do navedene družbe lahko uveljavlja, kajti po 3. odstavku tega člena vsi družbeniki solidarno z vsem svojim premoženjem odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe. Glede na to je tožnikov ugovor, da je soustanovitelj družbe le z deležem 10 %, neutemeljen. Tožena stranka pa zavrne tudi nadaljnji tožnikov ugovor, da je bil postopek prisilne izterjave zoper njega s sklepom z dne 11. 11. 1999 že ustavljen ter da je o stvari tako že bilo dokončno in pravnomočno odločeno, ter navaja, da se je na načelo "ne bis in idem" mogoče sklicevati le takrat, kadar je o isti stvari dvakrat odločeno z materialno pravnomočnim upravnim aktom, to je takim upravnim aktom, zoper katerega ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor, stranka pa je z njim pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene določene obveznosti. V obravnavani zadevi pa za to ni šlo, saj s sklepom z dne 11. 11. 1999 tožniku niso bile priznane pravice oziroma naložene obveznosti. Poleg tega pa postane zgolj izrek odločbe dokončen oziroma pravnomočen, razlogi za odločitev pa ne. Ker v predpisih ni podlage za različno obravnavanje obveznosti družbe, ki se izterjujejo od družbenika, glede na čas njihovega nastanka in dospelost v plačilo, ni ovire, da davčni organ tožnika ne bi mogel terjati za obveznosti družbe, ki so nastale pred 31. 12. 1994, ki je bil zakonski rok za uskladitev gospodarskih družb z ZGD.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe zakona ter kršitev pravil postopka. Vztraja pri pritožbeni trditvi, da po 6. odstavku 580. člena ZGD družbeniki odgovarjajo le za tiste obveznosti družbe, ki so nastale po poteku roka za uskladitev z ZGD, to je po 31. 12. 1994. Glede na to, da so obveznosti družbe, ki so predmet prisilne izterjave, nastale pred tem rokom, ga davčni organi za obveznosti družbe terjajo neutemeljeno. Ne strinja se tudi z razlago tožene stranke glede uporabe načela "ne bis in idem". S tem, ko je prvostopni davčni organ s sklepom z dne 11. 11. 1999 odločil, da se zoper tožnika ne opravi prisilna izterjava neporavnanih obveznosti družbe AAA, je v zadevi že bilo dokončno odločeno in ni nobene podlage za ponovno uvedbo postopka prisilne izterjave. Kolikor pa se tožena stranka sklicuje na določbe ZFPPod, tožnik meni, da tega zakona, ker je v koliziji z ZGD kot temeljnim zakonom na tem področju, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Ker sta tako sklep prvostopnega davčnega organa in odločba tožene stranke nezakonita, tožnik sodišču predlaga, naj ju odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Tožnikovi ugovori so sicer neutemeljeni in z njimi v tem sporu ne bi mogel uspeti. Tako je zgrešen njegov ugovor, da naj po določbi 6. odstavka 580. člena ZGD zoper njega kot družbenika ne bi bila mogoča prisilna izterjava za obveznosti družbe AAA, ker naj bi obveznosti, ki so predmet prisilne izterjave, nastale pred iztekom roka za dokapitalizacijo družb v skladu z določbami ZGD, kajti sporni sklep o prisilni izterjavi sploh ni bil izdan na navedeni pravni podlagi. Sporni sklep o prisilni izterjavi je bil izdan na podlagi določb 4. odstavka 27. člena ZFPPod (Uradni list RS, št. 54/99) in 394. člena ZGD (Uradni list RS, št. 30/93 do 6/99). Ob tem ko ugotovljene dejanske okoliščine, da je družba AAA z izbrisom iz sodnega registra prenehala ter da se pred tem v predpisanem roku z določbami ZGD ni uskladila, niso sporne ter jih tožnik ne prereka, se sodišče s prvostopnim davčnim organom in toženo stranko strinja, da je prisilno izterjavo za obveznosti izbrisane družbe zoper družbenike te družbe na podlagi določb 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod in 2. in 3. odstavka 394. člena ZGD, ob omejitvah, ki jih sodišče navaja v nadaljevanju, mogoče voditi. V primerih prenehanja družb z izbrisom po določbah ZFPPod namreč upniki na podlagi citiranih določb ZGD v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra lahko uveljavljajo terjatve do družbenikov, le-ti pa za obveznosti te družbe odgovarjajo solidarno z vsem svojim premoženjem. Prav tako tožnik nima prav, da zaradi načela "ne bis in idem", ker naj bi bilo o tem že pravnomočno odločeno, prisilna izterjava za obveznosti družbe zoper njega ne bi bila mogoča. Pravnomočnost namreč preprečuje ponavljanje postopka le v isti zadevi, za isto zadevo pa gre, če je razlog za uvedbo novega postopka isti, če ima pravna posledica isto vsebino in če gre v novem postopku za isto dejansko in pravo stanje, vse to pa za obravnavano zadevo, v kateri je bilo odločeno na novi dejanski (prenehanje družbe) in pravni podlagi (27. člen ZFPPod in 394. člen ZGD), ne velja.

Vendar pa je sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo iz razlogov, ki jih je ugotovilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti. Sodišče je namreč moralo upoštevati, da sta bili določbi 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod (določbe 5. odstavka prvostopni davčni organ in tožena stranka izrecno ne citirata, vendar se nanjo v materialnem smislu opirata), na katerih temelji sporni sklep o prisilni izterjavi, z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00 - 77 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02) razveljavljeni, in sicer v obsegu, koliko se nanašata na družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Glede na pravne posledice odločitev ustavnega sodišča, določene v 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS), se razveljavljeni določbi ZFPPod ne moreta uporabljati (tudi) za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev pričela učinkovati, to pa je glede na določbo 43. člena ZUstS, 5. 11. 2002, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da sta bili določbi 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod (v omejenem obsegu) razveljavljeni z retroaktivnim učinkom. Glede na to, da do 5. 11. 2002 o sporni prisilni izterjavi še ni bilo pravnomočno odločeno, tako navedenih določb ZFPPod v razveljavljenem obsegu, torej kolikor se nanašata na družbenike nedelujočih družb, ki na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe niso mogli vplivati, ter ki glede na to niso odgovorni za obveznosti družbe, v tem postopku ni mogoče uporabiti. Ker pa ju je tožena stranka uporabila v besedilu, ki je bilo naknadno z retroaktivnim učinkom v določenem obsegu razveljavljeno, je moralo sodišče njeno odločbo odpraviti. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala najprej ugotoviti, ali tožnik je družbenik, za kakršnega je določbi 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod v smislu obrazložitve odločbe ustavnega sodišča mogoče uporabiti in ali je tako izvršba zoper njega kot družbenika za obveznosti družbe sploh mogoča. To pa pomeni, da bo odgovornost tožnika za obveznosti družbe ugotavljala v odvisnosti od njegovega vpliva na poslovanje družbe. V tem okviru, ko bo ugotavljala njegov vpliv na poslovanje družbe, pa bo tožena stranka (ponovno in na novi pravni podlagi) tudi morala presoditi njegov pritožbeni ugovor, da je (bil) lastnik družbe le z deležem 10 %.

Ker po povedanem zakon ni bil pravilno uporabljen, je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo, zadevo pa na podlagi 2. ter v smislu 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.