Jedro

Tožeča stranka je zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vale (gostinski delavec). Pri presoji pravne narave plačila, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela, je treba izhajati iz dejstva, da tožnica sicer ni zaposlena na delovnem mestu, ki neposredno sodeluje pri igrah na srečo (kot je npr. krupje, blagajnik v igralnici, manipulant žetonov in gotovine, biljeter ...), vendar pa je bistveno, da tožnica dela pri istem delodajalcu kot delavci, ki sodelujejo pri igrah na srečo, ter da je tožena stranka dolžna igralniške napitnine zbirati po 91. členu ZIS. Odločilno je, da gre pri dajanju napitnin, ki jih prejemajo tudi "gostinski" delavci, za iste osebe (igralce), ki dajejo napitnine gostinskim delavcem pri toženi stranki z enakim motivom, kot igralniškim delavcem, torej kot nagrado zaradi dobitka pri igrah na srečo in ne zaradi opravljene gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, pogojuje prejemke tako gostinskih delavcev kot tudi igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je potrebno vprašanje napitnine za vse navedene delavce pri toženi stranki urediti enotno.

Glede na navedeno, ter ob dejstvu, da je tožena stranka v obravnavanem obdobju tudi za gostinske delavce uporabila določbo 91. člena ZIS, ter zneske izplačevala pri plači, ni v okoliščinah konkretnega primera nobenega razloga, da tudi ta izplačila ne bi imela narave delovne uspešnosti kot to velja za izplačila delavcem na igralniških delovnih mestih v smislu drugega odstavka 91. člena ZIS. Posledično je tudi prejemke, ki jih je v spornem obdobju prejemala tožnica, treba šteti za prejemek iz delovnega razmerja, zaradi česar je morala tožena stranka obračunati in odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlike napitnine izplačati zneske, in sicer za december 2014 znesek 186,74 EUR, za januar 2015 znesek 151,38 EUR, za februar 2015 znesek 101,74 EUR, za marec 2015 znesek 92,27 EUR, za april 2015 znesek 82,33 EUR, za maj 2015 znesek 84,39 EUR, za junij 2015 znesek 86,04 EUR in za julij 2015 znesek 10,84 EUR, vsak znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev v roku 8 dni, pod izvršbo (vse točka I izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno. Pri presoji vprašanja ali so napitnine, ki jih prejemajo gostinski delavci, proste plačila davkov in prispevkov oziroma ali so delavci upravičeni do izplačila celotnega zneska napitnin, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po stališču tožeče stranke napitnina ne predstavlja plače in ne more biti obremenjena z davki in prispevki. Zato se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da napitnina predstavlja delovno uspešnost v smislu določbe 126. člena ZDR-1 in je sestavni del plače, ter je delodajalec od tega dela plače dolžan obračunati in plačati prispevke za obvezno zavarovanje in akontacije dohodnine. Navaja, da se sodišče prve stopnje v svoji sodbi neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 1538/2014 z dne 24. 6. 2015, v kateri je zavzeto stališče, da napitnina predstavlja delovno uspešnost v smislu določbe 126. člena ZDR in je sestavni del plače. Tega stališča ni mogoče prenesti na konkretno zadevo, saj ne gre za enak dejanski stan. Iz sodbe je razvidno, da gre za delodajalca, ki se ukvarja z igrami na srečo, ne za toženo stranko, pri čemer meni, da iz sodbe izhaja, da napitnina predstavlja del plače iz naslova delovne uspešnosti po 91. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS). Za napitnino, zbrano na teh delovnih mestih, pa citirani člen izrecno določa, da se v celoti nameni za plače zaposlenim za delovno uspešnost. Gre za edino napitnino, ki je zakonsko urejena. Zato meni, da to stališče ni upoštevno za obravnavano zadevo, v kateri gre za gostinsko napitnino. Meni, da za gostinsko napitnino ne velja, da se določi po kriterijih, ki jih opredeljuje ZDR-1 in kolektivne pogodbe, kot to velja za del plače iz naslova delovne uspešnosti, prav tako ni smiselno trditi, da je delodajalec dolžan plačati napitnino (44. člen v povezavi s 126. členom ZDR-1). V pogodbi tožnica nima določeno, da napitnina predstavlja del plače. Meni, da pravilnost njenega stališča potrjuje sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. III U 53/2015 z dne 12. 6. 2015. Upravno sodišče RS se je ukvarjalo s pravilno uporabo 91. člena ZIS, vendar pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki so jo stranke navedle, kar pomeni, da tudi če bi odpravilo odločbo FURS v delu, v katerem se toženi stranki nalaga, da je dolžna gostinsko napitnino zbrati v posebnih skrinjicah, bi obdržalo v veljavi obveznost tožene stranke, da napitnino nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Poudarja, da ne obstaja nobena pravna podlaga, na podlagi katere bi morala tožena stranka pobirati gostinsko napitnino ter jo namenjati za plače, zato tudi ne gre za obdavčljivi dohodek iz Zakona o dohodnini (ZDoh-2).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožeča stranka je zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu Vale (gostinski delavec). Tožena stranka se ukvarja z igralništvom oziroma ima koncesijo za prirejanje iger na srečo. V skladu s prvim odstavkom 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS, Ur. l. RS, št. 27/1995 in nasl.), ne glede na določbo 88. člena tega zakona, lahko igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Napitnina je v skladu z drugim odstavkom 91. člena ZIS sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Pri delitvi prihodka iz napitnin se po določbi tretjega odstavka 91. člena ZIS so izvzeti člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja, v skladu s četrtim odstavkom 91. člena ZIS pa se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Podrobnejši način delitve napitnin se določi s panožno kolektivno pogodbo. Tožeča stranka navaja, da je morala kot gostinska delavka v času od decembra 2014 do julija 2015, prav tako kot igralniški delavci prejeto napitnino oddajati v posebne skrinjice, čeprav zanjo kot gostinsko delavko ne obstaja dolžnost oddajanja prejetih (gostinskih) napitnin v posebne skrinjice, kot je to določeno za igralniške delavce v 91. členu ZIS. Glede na to, da je tožena stranka v navedenem obdobju od zbranih napitnin v skladu z drugim odstavkom 91. člena ZIS te zneske namenila za plačilo delovne uspešnosti zaposlenih, tudi za tožnico, ter od bruto zneskov odvedla davek in prispevke, tožnica meni, da je upravičena do plačila neutemeljeno odtegnejnih davkov in prispevkov, saj zanjo ni obstajala dolžnost oddajanja prejete napitnine v posebne skrinjice.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je tožena stranka te zneske v obravnavanem obdobju pobirala na podlagi odločbe inšpektorja Posebnega davčnega urada pri Finančni upravi Republike Slovenije, z dne 21. 4. 2014, s katero ji je bilo naloženo, da mora zagotoviti, da se bo vsa napitnina, ki jo igralci dajejo v prostoru za igro, zbirala v posebnih skrinjicah. To prakso je tožena stranka izvajala do vključno julija 2015, ko je Upravno sodišče RS, oddelek v Novi Gorici, s sodbo opr. št. III U 53/2015-10 z dne 12. 6. 2015 razveljavilo odločbo inšpekcije.

7. Pri presoji pravne narave plačila, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela, je treba izhajati iz dejstva, da tožnica sicer ni zaposlena na delovnem mestu, ki neposredno sodeluje pri igrah na srečo (kot je npr. krupje, blagajnik v igralnici, manipulant žetonov in gotovine, biljeter ...), vendar pa je bistveno, da tožnica dela pri istem delodajalcu kot delavci, ki sodelujejo pri igrah na srečo, ter da je tožena stranka dolžna igralniške napitnine zbirati po 91. členu ZIS. Odločilno je, da gre pri dajanju napitnin, ki jih prejemajo tudi "gostinski" delavci, za iste osebe (igralce), ki dajejo napitnine gostinskim delavcem pri toženi stranki z enakim motivom, kot igralniškim delavcem, torej kot nagrado zaradi dobitka pri igrah na srečo in ne zaradi opravljene gostinske storitve. Kot izhaja iz ugotovitev v odločbi FURS z dne 21. 10. 2014 (B2) lahko prejme natakar napitnino tudi v znesku 100,00 EUR zgolj zaradi postrežbe gosta z enim kozarcem vina. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, pogojuje prejemke tako gostinskih delavcev kot tudi igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je potrebno vprašanje napitnine za vse navedene delavce pri toženi stranki urediti enotno.

8. Glede na navedeno, ter ob dejstvu, da je tožena stranka v obravnavanem obdobju tudi za gostinske delavce uporabila določbo 91. člena ZIS, ter zneske izplačevala pri plači, ni v okoliščinah konkretnega primera nobenega razloga, da tudi ta izplačila ne bi imela narave delovne uspešnosti kot to velja za izplačila delavcem na igralniških delovnih mestih v smislu drugega odstavka 91. člena ZIS. Posledično je tudi prejemke, ki jih je v spornem obdobju prejemala tožnica, treba šteti za prejemek iz delovnega razmerja, zaradi česar je morala tožena stranka obračunati in odvesti akontacijo dohodnine na podlagi 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.), ki opredeljuje dohodek iz delovnega razmerja, oziroma odvesti prispevke v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nasl.). Ker je treba prejete zneske napitnin obravnavati v kontekstu zgoraj navedenega, ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje tožeče stranke, da bi se napitnine, ki so jih v obdobju od decembra 2014 do julija 2015 v posebne skrinjice oddajali gostinski delavci pri toženi stranki, tožena stranka pa izplačevala kot delovno uspešnost, obravnavali drugače od napitnine, ki so jo v tem obdobju oddajali delavci na igralniških delovnih mestih.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).