Jedro

Posledice po zlomu reber in ključnice, bolečine psihogenega izvora, ponavljajoča se depresivna motnja v zmerni obliki brez psihotičnih simptomov, somatoformna in osebnostna motenost v funkcijskem statusu tožnice ne pomenijo tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ne bi bilo več preostale delovne zmožnosti za delo čistilke v polovičnem delovnem času. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2013 in št. ... z dne 29. 8. 2012, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Tožnica izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Predvsem graja mnenje sodnega izvedenca. Ne strinja se z njegovo oceno, da pri njej ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Ponovno se sklicuje na medicinsko dokumentacijo, predvsem poročilo A. inštituta iz leta 2012. Poudarja, da je bila od leta 2009 večkrat hospitalizirano v Psihiatrični bolnišnici B., in da je bila večino obdobja odsotna z dela zaradi bolezni. Ne soglaša z oceno, da niso bili uporabljeni vsi razpoložljivi antidepresivi, pri čemer kot dokaz prilaga izvida lečečega psihiatra z dne 2. 7. 2014 in 10. 10. 2014. Delo čistilke ni lahko fizično, ki bi ga lahko opravljala kljub bolečinski simptomatiki. Prepričana je, da za organizirano pridobitno delo več ni zmožna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku nadalje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti ali kakšnih drugih, ki jih pritožnica tudi sicer zatrjuje pavšalno. Zavrnilna sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi razlogi, zato pritožbena izvajanja, ki se nanašajo predvsem na dokazno oceno, uprto na strokovno prepričljivo sodno izvedensko mnenje, ne morejo biti odločilnega pomena.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v 163. členu v zvezi z 71. členom in 1. alinejo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po navedenih določbah namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo z časovno razbremenitvijo, pride do takšnih sprememb oz. bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano.

V sodno izvedenskem mnenju specialista psihiatra, ki le še dodatno potrjuje skladni mnenji IK I in IK II iz predsodnega postopka, da je pri tožnici od 22. 2. 2009 zaradi posledic bolezni in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polovico polnega delovnega časa zmožna za delo na drugem delovnem mestu čistilke, je strokovno medicinsko dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da pri njej do izdaje posamičnih upravnih aktov, ki sta predmet presoje v tem sodno socialnem sporu, ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti. Takšna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je povsem utemeljeno oprta na pisno izvedensko mnenje specialista psihiatra ter njegovo dopolnilno ustno utemeljitev na glavni obravnavi. Ni nobenega razloga, da mu prvostopenjsko sodišče ne bi poklonilo vere v celoti, saj je podano v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj ter ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti.

To pa pomeni, da se tožnica v pritožbenem postopku ne more več uspešno sklicevati na mnenja lečečih specialistov, niti na oceno A. Inštituta, kaj šele na novejše medicinske izvide z dne 2. 7. in 10. 10. 2014, ki so lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti odločilno nestrinjanje s sodnim izvedenskim mnenjem. Ne samo iz razloga, ker na zadnji glavni obravnavi, na kateri je sodni izvedenec dodatno utemeljil svoje izvedensko mnenje, ni bil predlagan noben dodaten dokaz za razjasnitev domnevno še spornega dejanskega stanja, temveč predvsem zato, ker razpoložljiva listinska medicinska dokumentacija sama po sebi dejansko ne izkazuje tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče tožnico glede na ugotovljen funkcijski status, razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Ločiti je namreč potrebno med vlogo lečečih specialistov in sodnih izvedencev, s tem pa tudi med mnenji in priporočili prvih, ki pacienta zdravijo ter sodnih izvedencev, ki kot medicinski strokovnjaki pri podajanju izvedenskih mnenj morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija.

V obravnavanem primeru se tako izkaže, da kasne posledice po zlomu reber in ključnice, bolečine psihogenega izvora, ponavljajoča se depresivna motnja v zmerni obliki brez psihotičnih simptomov, somatoformna in osebnostna motenost, v funkcijskem statusu tožnice ne pomenijo tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ne bi bilo več preostale delovne zmožnosti za delo čistilke v polovičnem delovnem času. Prav zaradi prepričljivosti mnenja sodnega izvedenca, da osebnostna struktura ni razlog za invalidizacijo, da niso bile izčrpane vse terapevtske možnosti z medikamentozno in psihoterapijo, in da je nadaljnja aktivacija tožnice celo terapevtskega pomena, je morala pritožba v navedenih smereh ostati brezuspešna.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.