Jedro

ZPIZ člen 295 ne veže pravice do uveljavitve po predpisih, veljavnih do 31.3.192, na datum prenehanja delovnega razmerja. Pač pa na pogoj, da mora postati sklep o tem, da je delo delavca postalo zaradi nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno, dokončen najkasneje do 31.3.1992. Zakon tudi ne določa posledice izgube pravice iz 295. člena, če zavarovanec, potem ko mu je na podlagi navedenega sklepa delovno razmerje prenehalo, sklene delovno razmerje za določen čas z istim delodajalcem, saj to samo po sebi še ne pomeni, da njegovo delo pred izdajo sklepa (t.j. v marcu 1992) ni bilo trajno nepotrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Izrek sodbe sodišča prve stopnje se po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v 2. vrsti 1. odstavka med besedama "pokojnine" in "in" vstavijo besede "po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992".

Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi: "Odločba toženca, št. 11-1.002.948 z dne 13.7.1993 in odločba toženca, št. P 1.002.948, z dne 25.10.1993, se razveljavita." V nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano odločbo odločilo: "Tožeči stranki A. G. se prizna pravica do predčasne pokojnine in se ji odmeri akontacija na predčasno pokojnino v znesku 35.000,00 SIT, dokončno odmero predčasne pokojnine pa odmeri tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Akontacija na predčasno pokojnino, kakor tudi kasneje dokončno odmerjena predčasna pokojnina, se izplačujeta za nazaj in s pričetkom od prvega naslednjega dne po prenehanju statusa zavarovanke.

Odločba tožene stranke z dne 25.10.1993, opr. št. P - 1.002.948, se razveljavi.

Lastne stroške trpita vsaka stranka svoje." Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve pa je razvidno, da se pritožuje samo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev. Poudarja, da lahko v skladu z določbo 295. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 in 5/94) uveljavijo pravico do pokojnine po predpisih, veljavnih do 31.3.1992, le tisti zavarovanci, za katere je postal sklep o trajnem tehnološkem višku dokončen do 31.3.1992. Delovno razmerje pa jim je prenehalo najkasneje do 30.9.1992. Tožnici bi torej glede na 16.3.1992 sprejet sklep o trajnem tehnološkem višku, ki je postal dokončen dne 31.3.1992, moralo delovno razmerje prenehati dne 30.9.1992 in ne šele 31.10.1992. Meni, da je šest mesečni odpovedni rok, ki ga določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur.

list RS, št. 14/90 do 2/94) v 1. odstavku 36. e člena, v 13. točki, 1. odstavku 100. člena ter v 3. odstavku istega člena, prekluzivne narave in ga ni moč podaljšati. Tožnica tako, ne glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je bil sklep o trajnem tehnološkem višku izdan zaradi nujnih operativnih razlogov in ne iz špekulativnih razlogov ter da so se šele od avgusta 1992 dalje povečala naročila tujih partnerjev, ne izpolnjuje pogojev po 295. členu ZPIZ.

Tožnica v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki, prereka pritožbene navedbe. Poudarja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da ji je delovno razmerje prenehalo 30.9.1992, torej v okviru šest mesečnega odpovednega roka in da je za oktober 1992 sklenila novo delovno razmerje za določen čas. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo ter ugodilo njenemu zahtevku. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v mejah razlogov, navedenih v pritožbi (2. odst. 365. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku izvedlo dokaze ter razčistilo vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu, opr. št. Psp 303/94, z dne 17.11.1994, s katerim je razveljavilo prvostopno sodbo, opr. št. Ps 285/94, z dne 15.6.1994. Ob ponovnem odločanju je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter ob pravilni uporabi materialnega prava v sporu pravilno odločilo. Odločitev je tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi se strinja, marveč glede na pritožbena izvajanja poudarja naslednje.

Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je po ugotovitvi, da je sklep, s katerim je postalo delo tožnice zaradi nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno, postal dokončen 31.3.1992 in da tožnica izpolnjuje tudi ostale pogoje iz 295. člena zakona, zaključilo, da tožnica lahko uveljavi pravico do pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. Pri tem pritožba pravilnosti in popolnosti tako ugotovljenega dejanskega stanja niti ne oporeka.

Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da 295. člen zakona ne veže pravice do uveljavitve pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, na datum prenehanja delovnega razmerja, pač pa na pogoj, da mora postati sklep o tem, da je delo delavca postalo zaradi nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno, dokončen najkasneje do 31.3.1992. Zakon tudi ne določa posledice izgube pravice iz 295. člena, če zavarovanec potem, ko mu je na podlagi sklepa o določitvi delavca, katerega delo je trajno nepotrebno, delovno razmerje prenehalo, sklene delovno razmerje za določen čas.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo, da v konkretni zadevi sklep o določitvi delavca, katerega delo je trajno nepotrebno in o prenehanju delovnega razmerja, ni fiktiven, torej izdan zato, da bi se škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja prenesle na toženca in da so izdajo sklepa, dokončnega do 31.3.1992, v resnici narekovali nujni operativni razlogi, določeni v 29. členu ZDR. Pravilno in popolno je tudi ugotovilo, da potreba po večih delavcih in to že usposobljenih, ni bila znana marca 1992, pač pa šele v mesecu septembru 1992, torej po 31.3.1992. Nadalje je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje tudi dejansko prenehalo v šestih mesecih od dokončnosti že navedenega sklepa, torej 30.9.1992, kar je v skladu z določbami ZDR. To je razvidno tudi iz izvedenih dokazov, iz katerih izhaja, da je bilo za mesec oktober 1992 s tožnico sklenjeno novo delovno razmerje za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.1992 in da tako ni šlo za podaljšanje odpovednega roka, kar smiselno uveljavlja pritožba s tem, ko se sklicuje na prekluzivno naravo tega roka.

Kot že navedeno pa zakon ne določa posledice izgube pravice iz 295. člena v primeru, če zavarovanec potem, ko mu je z že navedenim sklepom prenehalo delovno razmerje, sklene novo delovno razmerje za določen čas z istim delodajalcem, saj to samo po sebi ne pomeni, da njegovo delo ni več trajno nepotrebno.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev postopkovnih določb, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Po uradni dolžnosti pa je dopolnilo izrek sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka sodbe pritožbenega sodišča. Prvostopno sodišče je zahtevku ugodilo. Zato bi moralo odločiti tudi smiselno s 1. odstavkom 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94) ter prvostopno in drugostopno odločbo toženca razveljaviti, ne pa samo drugostopno odločbo. Ker je bistvo spora v tem, da tožnica uveljavlja priznanje pravice do predčasne pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, bi moralo biti tudi to sestavni del izreka.