Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je najprej predlaganemu zavarovanju ugodilo, je po oceni pritožbenega sodišča v fazi odločanja o ugovoru zoper izdano začasno odredbo pravilno presodilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za njeno izdajo iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da terjatev obstoji oziroma, da bo upniku terjatev zoper dolžnika nastala). Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (točka 10 obrazložitve), je v zadevi bistvena ugotovitev, ali je dolžnik ravnal v nasprotju z dolžnostjo izpolnitve pogodbene obveznosti. Če je, lahko druga pogodbena stranka (upnik) v skladu s 103. členom OZ zoper njega uveljavi izpolnitveni zahtevek oziroma pod pogoji, ki jih določajo nadaljnje določbe (OZ) od pogodbe odstopi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Upnik in dolžnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 18. 12. 2025 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 15. 12. 2025 zavrnilo. Iz točke II izreka izhaja, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške postopka zavarovanja v znesku 6.661,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki III izreka sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da upnik sam krije svoje stroške postopka zavarovanja.

2.Upnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Ne soglaša s presojo, da resna in konkretna grožnja dolžnika z neizpolnitvijo pogodbene obveznosti ne opravičuje upnika, da zahteva njeno izpolnitev. Soglaša tudi ne s presojo, da ni verjetno, da bo dolžnik uresničil svoje grožnje, zaradi česar tudi ni verjetno, da bi upniku terjatev na izpolnitev pogodbe nastala, hkrati pa ne obstaja nevarnost, da bi upniku nastala škoda.

V zvezi z verjetnim obstojem terjatve (izpolnitvenim zahtevkom upnika) je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko upnik glede na določbo 103. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sodno uveljavlja izpolnitveni zahtevek samo tedaj, če dolžnik ne izpolni svoje pogodbene obveznosti. Takšno gledanje je preozko, saj ima upnik v skladu s 103. členom OZ pravico zahtevati tako izpolnitev pogodbene obveznosti, lahko pa od pogodbe tudi odstopi. Če ima upnik pravico od pogodbe odstopiti, ima (pred tem in še toliko bolj) pravico zahtevati izpolnitev pogodbe.

Po mnenju pritožnika resna in konkretna grožnja dolžnika z ustavitvijo del kaže na to, da slednji ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Upnik ni dolžan čakati, da pride do dejanske ustavitve del, temveč je upravičen ukrepati ob resni in konkretni grožnji oziroma nameri dolžnika, da svoje pogodbene obveznosti ne bo izpolnil. V točki 2.1.2. pritožbe se upnik ukvarja z razlogi, ki kažejo na resnost grožnje dolžnika in podaja zaključek, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da grožnja dolžnika z ustavitvijo del ni bila resna, saj bi jo lahko uresničil že v letu 2023, ko je začel upnika pisno obveščati o ustavitvi del, pa tega ni storil, ampak si je želel nasproti upniku zgolj izboljšati pogajalska izhodišča glede njegovih denarnih zahtevkov. Grožnja dolžnika je bila resna in konkretna ter je naknadno ni mogoče relativizirati kot pogajalsko taktiko dolžnika. Bila je taka, da bi razumen naročnik lahko utemeljeno sklepal, da bo izvajalec z deli prenehal, zato je nepomembno, da izvajalec kasneje zatrjuje, da tega "ni mislil resno". Povsem zgrešeno je sklepanje sodišča prve stopnje, da grožnja dolžnika ne zadostuje za nastanek pravnega interesa upnika za sodno varstvo. Glede na dokazni prag, ki se zahteva pri začasni odredbi, resnost in konkretnost grožnje utemeljuje obstoj verjetnosti terjatve oziroma izpolnitvenega zahtevka upnika.

V nadaljevanju se pritožnik ukvarja še z nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, pri čemer z zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša in dodaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Upnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se ugovor dolžnika zavrne in sklep o zavarovanju z dne 18.12.2025 potrdi. Podrejeno se zavzema za njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V upnikovo korist se naj odloči o stroških postopka.

3.Dolžnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku odločanja o ugovoru ni storilo nobene procesne kršitve, sprejeta odločitev pa je glede na dejanske ugotovitve v postopku materialno pravno pravilna.

6.Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, katere namen ni v zavarovanju izvršbe, ampak v začasni ureditvi spornega razmerja do končne odločitve, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku, ki se pokriva s predlaganim zavarovanjem. Ker takšna začasna odredba zaradi zavarovanja nedenarne terjatve izrazito posega v položaj dolžnika, jo je dopustno izdati le izjemoma, pri čemer morajo biti kumulativno izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka in druge ter tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7.Sodišče prve stopnje, ki je najprej predlaganemu zavarovanju ugodilo, je po oceni pritožbenega sodišča v fazi odločanja o ugovoru zoper izdano začasno odredbo pravilno presodilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za njeno izdajo iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da terjatev obstoji oziroma, da bo upniku terjatev zoper dolžnika nastala). Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (točka 10 obrazložitve), je v zadevi bistvena ugotovitev izpodbijanega sklepa v točki 12 obrazložitve (ki ji pritožba ne oporeka), da dolžnik kljub opozorilu iz dopisa z dne 8. 12. 2025, da bo 12. 12. 2025 z deli prenehal, tega ni udejanjil, ampak je z deli nadaljeval, kar izhaja iz dnevnih listov gradbenih dnevnikov. Izvajal jih je tako 12. 12. 2025, kot tudi vse naslednje dneve do 18. 12. 2025, ko je bila izdana začasna odredba (predlog za zavarovanje je bil vložen 15. 12. 2025), in dneve do 23. 12. 2025, ko mu je bil sklep o zavarovanju vročen. V nadaljevanju jih je, tako kot že prejšnja leta, prekinil le v času božično - novoletnih praznikov (23. 12. 2025 - 5.1.2026). Glede na navedeno je pravilna presoja izpodbijanega sklepa, da dolžnika očitno od ustavitve del ni odvrnila začasna odredba in da upnik zato, ker je dolžnik tudi po 12. 12. 2025 izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost (nasprotnega upnik ni zatrjeval ne v ugovoru ne v pritožbi), v razmerju do dolžnika nima izpolnitvenega zahtevka oziroma obstoj takšnega zahtevka ni verjetno izkazan. S tem pa tudi ni izkazan pravni interes upnika za sodno varstvo z ureditveno začasno odredbo. V tem kontekstu je (v nasprotju s pritožbo) treba soglašati s presojo sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve, da dolžnik z opozorili glede ustavitve del (podobna opozorila je na upnika naslovil že v avgustu in septembru 2023 in septembru 2025) očitno ni mislil resno in da so bila slednja (le) del njegove pogajalske taktike v zvezi z rešitvijo zahtevkov, ki jih je naslovil na upnika. Je pa izkustveno sprejemljivo, kar izhaja že iz razlogov izpodbijanega sklepa v tem delu, da so postajali odnosi med pogodbenima strankama zaradi nerešenih spornih vprašanj vse bolj napeti, kar je vplivalo tudi na vsebino poslanih opozoril. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori (predvsem tisti v zvezi z resnostjo grožnje, da bodo dela ustavljena, ki naj bi kazali na to, da je obstoj terjatve na izpolnitev pogodbe verjetno izkazan) so zaradi gornjih razlogov tako neutemeljeni.

8.Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9.Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za dolžnika, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na odločitev sodišča druge stopnje.