Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo tvorita dejanska in pravna prvina (seznanjenost s podatki zemljiške knjige na eni ter standard poštenega ravnanja oziroma dobre vere na drugi strani) zato zaupanje ni absolutno: ne sme biti slepo. Pridobitev lastninske pravice na njegovi podlagi je originarna - torej takšna, ki nujno poseže (odvzame) lastninsko pravico protiknjižnemu (resničnemu) lastniku. Gre torej za poseg v lastninsko pravico, celo za njeno izgubo. To lahko opravičuje samo uresničevanje neke druge ustavne vrednote. Ta vrednota je zaupanje v pravo, ki ga je na tej točki treba razumeti kot ustavno upravičenje pravnoposlovnega subjekta. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se zato lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren). Če je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to ne varuje.

V primeru, ko je očitno (jasno vidno), da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če si pred tem dejstvom zatiska oči ter se slepo zanaša na zunanji videz zemljiške knjige. Standardu poštenega ravnanja bo v takšnih okoliščinah zadoščeno šele, če bo pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov. Takšno aktivnost v zvezi z ugotavljanjem resničnega (dejanskega) lastninskega stanja pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta kot kupčevo "raziskovalno dolžnost". Od dejanskih okoliščin posameznega primera pa je odvisno, kakšna ta raziskovalna dolžnost je (in kaj mora kupec storiti, da jo izpolni).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožnicama povrniti 483,12 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnici trdita, da sta lastnici nepremičnin (parcel) št.: 73/139, 73/52 in 73/121, vse k. o. ..., vsaka do ½. (So)lastnici naj bi postali z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL). V zemljiško knjigo svoje pravice nista vpisali. Vanjo sta se (na podlagi istega zakona) kot lastnika vknjižila A. A. in B. A.. Parcele sta kasneje prodala tožencu, a naj ta ob nakupu ne bi bil dobroveren (zavedal naj bi se, da prodajalca nista njihova resnična lastnika).

2. Sodišče prve stopnje je takšnim navedbam v pretežnem delu sledilo. Odločilo je, da sta tožnici lastnici nepremičnin ID znak parcela ... 73/139 in parcela ... 73/52, vsaka do ½ (I. in II. točka izreka). V preostalem delu (glede nepremičnine ID znak parcela ... 73/121) je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

3. Višje sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

4. Obe nižji sodišči ugotavljata, da sta bili tožnici v času družbene lastnine imetnici pravice uporabe na nepremičninah ID znak parcela: ... 73/139 in ... 73/52.1 Ta se je, ob uveljavitvi ZLNDL, pretvorila v lastninsko pravico. Ko je toženec nepremičnini kupil, naj bi bilo očitno, da ju prodajalca nimata v posesti in ju ne uporabljata. Ker ni preveril zakaj (ampak se je zanesel le na zemljiškoknjižno stanje), naj ne bi zadostil svoji raziskovalni dolžnosti. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo naj ga zato ne bi varovalo.

5. Zoper sodbo pritožbenega sodišča (v zvezi s I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) je toženec predlagal dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 196/2018 z dne 4. 10. 2018 predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: kaj zajema raziskovalna dolžnost kupca, kako ji kupec zadosti, da je dobroveren in kakšna je odgovornost zatrjevanega lastnika nepremičnine, ki od uveljavitve ZLNDL ne poskrbi za vpis svoje lastninske pravice, ki naj bi jo pridobil na podlagi tega zakona, v zemljiško knjigo?

6. Skladno z navedenim sklepom toženec pravočasno vlaga še revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi in sodbi obeh nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Glede parcele št. 73/139 priznava, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbi v lasti tožnic, zato ne nasprotuje njuni lastninski pravici. Parcela št. 73/52 pa naj bi bila nezazidano stavbno zemljišče (v naravi travnik). Trdi, da ob nakupu ni imel (niti ni bil dolžan imeti) nobenega dvoma o lastništvu prodajalcev. Višje sodišče naj odločitve o njegovi nedobrovernosti (kljub konkretnim pritožbenim navedbam) sploh ne bi obrazložilo. S tem naj bi mu kršilo pravico do izjave. Tudi sodišče prve stopnje naj bi zaključek o tem oprlo izključno na njegovo ponesrečeno izpoved, da ga je ob nakupu zanimalo le zemljiškoknjižno stanje. Ob tem naj ne bi upoštevalo navedb, da je vse potrebne poizvedbe, že pred nakupom, opravila njegova pravna zastopnica (z vpogledom v katastrske podatke in osebnim pogovorom s prvo tožnico, v katerem naj bi ji celo predlagala, da poskrbi za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo). Meni, da je bila s tem raziskovalna dolžnosti izpolnjena in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 67/2012. Četudi sta tožnici ob uveljavitvi ZLNDL lastninsko pravico dobili (a naslednjih 15 let nista poskrbeli za njeno vknjižbo), naj bi jo zato, z vpisom njegove lastninske pravice, izgubili.

7. Tožnici v pravočasnem odgovoru na revizijo navajata, da toženec ob vložitvi revizije ni predložil novega pooblastila. Primarno zato predlagata njeno zavrženje. Podredno predlagata delno zavrženje ali zavrnitev.

**O dopustnosti revizije**

8. Revizija je popolna in dovoljena.

9. Revizijski postopek je (ko gre za dopuščeno revizijo) dvofazen: stranka najprej (pri Vrhovnem sodišču) vloži predlog za dopustitev revizije. Če Vrhovno sodišče revizijo dopusti, stranka nato pri sodišču prve stopnje vloži revizijo. Predlog za dopustitev revizije je sestavni del (prva faza) postopka z izrednim pravnim sredstvom dopuščene revizije.

10. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2 v drugem odstavku 95. člena določa, da mora odvetnik ob vložitvi izrednega pravnega sredstva predložiti novo pooblastilo. Pri dopuščeni reviziji to pomeni, da mora novo pooblastilo predložiti (že) v prvi fazi postopka – tj. ob vložitvi predloga za dopustitev revizije. Četudi ga (v drugi fazi) ob vložitvi dopuščene revizije ne predloži (ponovno), zato ni mogoče šteti, da je revizija nepopolna. Da odvetnik pooblastilo ima, namreč izhaja že iz dejstva da je bila revizija dopuščena (kar stranka izkaže s predložitvijo sklepa o dopustitvi - drugi odstavek 373. člena ZPP).

11. Ostale navedbe, na podlagi katerih tožeča stranka predlaga zavrženje revizije,3 za njeno dovoljenost niso relevantne. Nasprotujejo namreč (le) njeni utemeljenosti.

**O utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Do navedb, ki ta vprašanja presegajo (v obravnavani zadevi so to navedbe, ki izpodbijajo odločitev, da sta tožnici postali lastnici spornih nepremičnin) se zato Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

14. V konkretnem primeru je bila revizija dopuščena glede vprašanja obsega raziskovalne dolžnosti toženca in njegove dobre vere (ob upoštevanju pasivnosti tožnic, ki svoje originarno pridobljene lastninske pravice, nista vpisali v zemljiško knjigo). Izhodiščni položaj, s katerega Vrhovno sodišče v tej zadevi začenja svojo presojo, torej je, da sta tožnici lastninsko pravico na še sporni nepremičnini pridobili z dnem uveljavitve ZLNDL. Vprašanje, na katerega se je treba osredotočiti, je tako izključno, ali nista te lastninske pravice kasneje izgubili z dnem, ko se je v zemljiško knjigo vpisal toženec.

15. Gre za vprašanje razlage in uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo ter pravil, ki iz njega izhajajo. Tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti negativnih posledic (prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi – v nadaljevanju ZZK-1 in 10. člen SPZ). Kdor izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve (drugi odstavek 8. člena ZZK-1). Določbi tvorita načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Gre za pomembno načelo sodobnega (zemljiškoknjižnega in stvarnega) prava. Ker ga tvorita dejanska in pravna prvina (seznanjenost s podatki zemljiške knjige na eni ter standard poštenega ravnanja oziroma dobre vere na drugi strani), je na dlani, da zaupanje ni absolutno: ne sme biti slepo. Biti mora usklajeno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter z dejstvom, da pridobitev lastninske pravice na njegovi podlagi predstavlja v resnici izvirno, originarno pridobitev lastninske pravice4. To je takšno pridobitev, ki nujno poseže (odvzame) lastninsko pravico protiknjižnemu (resničnemu) lastniku – ne da bi med njima obstajala kakršnakoli pravna vez (derivacija, tradicija). Gre torej za poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave), celo za njeno izgubo. To lahko opravičuje samo uresničevanje neke druge ustavne vrednote. Ta vrednota je zaupanje v pravo (2. člen Ustave), ki ga je na tej točki treba razumeti kot ustavno upravičenje pravnoposlovnega subjekta. Opisana relativizacija je zato vtkana v stvarnopravno pravilo, ki operacionalizira samo načelo. Nanj se (kot izhaja že iz besedila prvega odstavka 8. člena ZZK-1) lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren). Če je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to načelo ne varuje. Ob konkurenci originarno pridobljene ne-vknjižene pravice in (kasneje) v slabi veri pridobljenega zemljiškoknjižnega položaja, je namreč prednost treba dati prvemu položaju.5

16. Vrhovno sodišče je vprašanje kupčeve raziskovalne dolžnosti nazadnje obširno obravnavalo v zadevi II Ips 192/2018.6 Tam je predstavilo tudi različna stališča v pravni literaturi ter spremenljiv odnos sodniškega prava do tega vprašanja. Od zanemarjanja pomena zemljiške knjige v prejšnjem pravnem redu, prek stališča, da je poizvedovalna dolžnost omejena na vpogled v zemljiško knjigo, medtem ko zunajknjižnega stanja kupec ni dolžan preverjati (ta drža se je vzpostavila po uveljavitvi SPZ) in nazadnje do mehčanja navedenega stališča.7

17. Temu, da bi bil pravnoposlovni pridobitelj dolžan karkoli raziskovati ali preverjati, ali se zemljiškoknjižno stanje sklada z resničnim stanjem, izrecno nasprotujeta R. Vrenčur in N. Plavšak8. Izhajata namreč iz takšne razlage načela zaupanja v zemljiško knjigo, po kateri ta varuje „poštenega (dobrovernega) pridobitelja, ki je v pravnem (poslovnem) prometu opravil pravni posel v zaupanju, da je tisti, ki je vknjižen kot lastnik, resnični lastnik“9. 18. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšno stališče prestrogo, saj obe prvini, ki tvorita načelo zaupanja v zemljiško knjigo (prvino seznanjenosti s podatki zemljiške knjige ter zaupanje vanje ter prvino poštenega ravnanja) skoraj združuje v eno samo dejansko prvino. Vprašanje dobre ali slabe vere reducira na golo dejansko vprašanje. To pa nasprotuje splošnim načelom civilnega prava (predvsem načelu vestnosti in poštenja), kakor tudi besedilu 8. člena ZZK-1 in 10. člena SPZ, ki jezikovno sploh ne govori o dobri ali slabi veri, marveč o poštenem ravnanju . To pa je pravni standard, ki je eminentno pravne narave. Po presoji Vrhovnega sodišča je raziskovalna dolžnost na abstraktni ravni sestavni del poštenega ravnanja. Ali se bo aktivirala v konkretnem primeru in v kolikšnem obsegu se bo, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Gre za vprašanje ravnovesja med obema prvinama ter za vprašanje ravnovesja med varstvom lastninske pravice resničnega lastnika ter varstvom pravnoposlovnega prometa, ki temelji na sistemu zemljiške knjige.

19. V konkretnem primeru se tako zastavlja vprašanje kdaj lahko, če zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, štejemo, da je kupec nepremičnine dobroveren. Po ustaljenem stališču pravne teorije in sodne prakse, je to mogoče, če za razhajanje med vknjiženim in dejanskim lastninskim stanjem ni vedel in, kljub ustrezni skrbnosti, tudi ni mogel vedeti. Velja domneva, da je tako (9. člen SPZ). V primeru, ko pa je očitno (jasno vidno), da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če si pred tem dejstvom zatiska oči ter se slepo zanaša na zunanji videz zemljiške knjige. Zanaša se torej na formo, brezbrižen pa je do resnične vsebine. Če bi ne bilo posebnega pravila o pridobitvi lastninske pravice na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo, bi bilo takšno ravnanje zanj pravno nesmiselno in škodljivo. V skladu z načelom nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ibse habet lastninske pravice namreč ne bi pridobil. To pa pomeni, da je slepo opiranje na formo, kljub jasnim znakom, da utegne biti ta varljiva - češ saj me pred škodljivim učinkom tako varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo - v resnici zloraba tega načela. Standardu poštenega ravnanja bo v takšnih okoliščinah zadoščeno šele, če bo pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov. Takšno aktivnost v zvezi z ugotavljanjem resničnega (dejanskega) lastninskega stanja pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta kot kupčevo „raziskovalno dolžnost“. Od dejanskih okoliščin posameznega primera pa je odvisno, kakšna ta raziskovalna dolžnost je (in kaj mora kupec storiti, da jo izpolni).10

20. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotavlja (točka 21 obrazložitve), da se je parcela št. 73/52,11 (v času nakupa in v času ogleda) v naravi jasno (in očitno) ločila od ostalih, s strani toženca kupljenih parcel – tj. od parcel, ki so bile v uporabi toženčevih pravnih prednikov (predvsem od sosednje parcele št. 73/123). Poudarilo je, da: - je parcela št. 73/52 že na prvi pogled bolj urejena (na njej so drevesa in del zelenjavnega vrta, medtem ko je parcela 73/123 zaraščena) in - sta parceli ločeni z živo mejo.

Ugotovilo je tudi, da je bilo tožencu ob nakupu takšno stanje v naravi znano, česar ta niti ne zanika. Prav tako ne zanika, da je vedel, da stanje na spornem območju ni zemljiškoknjižno urejeno, saj je lastninska pravica njegovih pravnih prednikov (prodajalcev) vknjižena tudi na parcelah, ki niso v njuni lasti. Vedel je celo, da nekatere parcele, ki jih kupuje (vsaj deloma) predstavljajo stavbna in pripadajoča zemljišča sosednjih stavb (in so zato v resnični, protiknjižni lasti lastnikov stavb). To se je zavezal urediti.

21. Takšno stanje je od toženca terjalo najmanj, da se (npr. pri prodajalcih, tožnicah, sosedih) pozanima zakaj dve od parcel, ki ju kupuje, ločuje živa meja in zakaj je ena od njiju (očitno) bolj vzdrževana. Teh poizvedb ni opravil, saj ga (po lastni izpovedbi) to, niti to, kdo in na kakšni podlagi parcele uporablja, ni zanimalo.12 Ob dejstvu, da je šlo za nekdaj družbeno lastnino ter splošno znanem dejstvu, da tedanji pravni sistem pri takih zemljiščih ni zahteval vpisovanja upravičenj v zemljiško knjigo, naj takšen (formalen) pristop, za izpolnitev raziskovalne dolžnosti (in s tem dobroverno pridobitev lastninske pravice), ne bi zadoščal. 22. Takšnim zaključkom Vrhovno sodišče pritrjuje. Pravno pomembne okoliščine, ki ne omogočajo toženčeve zaščite z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, so torej: - stanje v naravi govori v prid sklepu, da sporna parcela tvori pripadajoče zemljišče k stavbi tožnic; - toženec, ki je fizična oseba, je stanje v naravi poznal; - vedel je, da zemljiškoknjižno stanje glede nekaterih parcel ni urejeno, o čemer je njegova pooblaščenka (kar je enako, kot če bi to storil sam) tudi govorila s tožnicama; - sporna parcela je bila v družbeni lastnini, bila je predmet pravice uporabe ter nazadnje tudi predmet lastninjenja po ZLNDL, pri čemer je splošno znano, da je bil velik delež zemljiškoknjižnih transformacij pravice uporabe v lastninsko pravico napačen, neskladen z resničnim pravnim stanjem.

23. Revident ob tem sicer vztraja, da naj bi bila za odločitev o izpolnitvi raziskovalne dolžnosti ključna trditev, da je vse potrebne poizvedbe o kupljenih nepremičninah opravila njegova pooblaščenka - (poleg vpogledov v vse relevantne evidence) naj bi pred nakupom poklicala prvo tožnico in ji svetovala, da poskrbi za vknjižbo svoje lastninske pravice. A tudi te trditve kažejo, da se je toženec dejstva, da vpisi v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja, zavedal. Revidentove lastne navedbe tako potrjujejo zaključek, da je sporno nepremičnino kupil, čeprav se je zavedal možnosti, da ta (kot tudi nekatere druge parcele, ki so vpisane na njuno ime) ni v lasti prodajalcev. Ali pa bi se tega ob vsej sumljivosti glede zemljiškoknjižnega stanja moral zavedati. Gre torej zgolj za dodaten argument k oceni, da toženca ni mogoče šteti za poštenega pridobitelja, ki ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da nepremičnino kupuje od nelastnikov, in ki bi ga zato varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Izostanek opredelitve nižjih sodišč do teh navedb tako ne pomeni izostanka opredelitve do njegovih relevantnih (kaj šele bistvenih) ugovorov. Tudi o kršitvi pravice do izjave, zato ni mogoče govoriti.13

24. Na dopuščeno revizijsko vprašanje tako Vrhovno sodišče odgovarja, da raziskovalna dolžnost zajema ravnanje, ki naj odpravi objektivno obstoječ, navzven zaznaven dvom v netočnost zemljiškoknjižnih podatkov ali pa ga, nasprotno, potrdi. Zahteve ne smejo biti pretirane, torej takšne, da bi hromile pravnoposlovni promet, temelječ na sistemu zemljiške knjige. A ob objektivno zaznavnih dejstvih, ki vzbujajo resen dvom glede resničnega lastništva vpisanega prodajalca, pasivna drža kupca ne ustreza standardu poštenega pravnoposlovnega ravnanja. Ob takšni, pasivni drži kupca, tudi opustitev resničnega lastnika, da bi se vpisal v zemljiško knjigo, ne utemeljuje sankcije izgube njegove lastninske pravice. Drugi odstavek 8. člena ZZK-1 namreč govori o tem, da mora trpeti škodljive posledice svoje opustitve. Pripisovanje vzročne zveze med opustitvijo vknjižbe in izgubo lastninske pravice pa ob ne zadosti poštenem ravnanju tretje osebe (kupca) ne bi bilo vrednotno utemeljeno.

25. Glede na navedeno, revizija ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP) in tožencu naložilo, da tožnicama povrne stroške odgovora nanjo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni skladno s priloženim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife. Tožnicama je priznanih 600 točk nagrade za odgovor z 10% povečanjem za zastopanje dveh strank – kar skupaj znese 660 točk oziroma 396,00 EUR, z 22% DDV pa 483,12 EUR.

1 Ne pa na parceli ID znak... 73/121. Odločitev v tem delu ni izpodbijana. 2 Sodba sodišča prve stopnje je bila v konkretnem primeru izdana pred uveljavitvijo novele ZPP-E, zato je Vrhovno sodišče o procesnih vprašanjih odločilo na podlagi pred to novelo veljavnega besedila ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 3 Da revizijske navedbe presegajo dopuščeno vprašanje, da je prodajna pogodba nična ter da toženec dejansko oporeka le lastništvu tožnic glede ene od spornih parcel. 4 Glej: N. Plavšak, R. Vrenčur, Kako pravna pravila, ki operacionalizirajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varujejo poštenega, dobrovernega pridobitelja, Pravnik 132 (2015) 11-12, str. 771-807. Avtorja navajata (str. 778), da ima pridobitev od nelastnika na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo značilnost izvirne pridobitve, hkrati pa tudi pravnoposlovne, saj je predpostavka zanj ustrezen pravni posel. 5 Z opustitvijo vpisa originarni pridobitelj prevzame (le) tveganje, da pravico z vpisom v zemljiško knjigo pridobi dobroveren pridobitelj. 6 Šlo je za vprašanje, ali se kupec nepremičnine na kateri je vidna pot v naravi, lahko zanaša na zemljiškoknjižno stanje, ki je izkazovalo bremen prosto nepremičnino. V resnici je bila nepremičnina obremenjena s priposestvovano, a nevknjiženo služnostjo. Hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je kupec opravil poizvedbe, ki pa niso potrdile obstoja služnosti. Iz tega je sledil sklep, da je kupec svojo poizvedovalno dolžnost opravil in ostal dobroveren. Bistvo stališča Vrhovnega sodišča je povzeto v evidenčnem stavku: „Tožnika sta se bila ob nakupu nepremičnine dolžna pozanimati, kakšen je namen sporne asfaltirane poti, ki poteka po SV delu nepremičnine, ki sta jo nameravala kupiti in ki povezuje javno cesto in občinsko pot. Od prodajalca sta izvedela, da pot uporablja sam, uporabe tretjim osebam pa ne dovoljuje. Tožnika sta v konkretnih okoliščinah primera, v katerih sporna pot v celoti poteka po nepremičnini, ki sta jo kupila, povezuje pa dve drugi (javni) poti, upravičeno lahko sklepala, da tretje osebe nimajo pravne podlage za uporabo te poti, saj tudi iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi sporno pot smel uporabljati kdo tretji ali da bi v zvezi s tem vprašanjem tekel kakšen spor. V pravnem prometu se od vseh udeležencev terja, da ustrezno zavarujejo svoje pravice.“ 7 Podrobneje glej 13. točko sodbe II Ips 192/2018 z dne 25. 10. 2018. 8 R. Vrenčur, N. Plavšak, nav. delo, str. 795. 9 R. Vrenčur, N. Plavšak, nav. delo, str. 774. 10 Glej npr. odločbe VSRS, npr. II Ips 150/2017 z dne 5. 4. 2018, II Ips 556/1998 z dne 25. 8. 1999, II Ips 504/1994 z dne 16. 5. 1996, III Ips 57/2002 z dne 27. 11. 2002. Tudi M. Juhart v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 89. 11 Vrhovno sodišče se omejuje le na ugotovitve v zvezi s to parcelo, saj je, glede na revidentove navedbe, ta še edina sporna. 12 Obravnavana zadeva je zato drugačna od zadeve II Ips 67/2012, v kateri je bilo ugotovljeno, da se je kupec pri prodajalcih pozanimal kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini in sta mu ta zagotovila, da posest ni lastniška. 13 Revizija glede procesnega vprašanja kršitve pravice do izjave, tudi sicer ni bila dopuščena.