Jedro

Delavcem, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so bili v tem času zavarovani v RS, se vzame za izračun pokojninske osnove plača, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo iz plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Upoštevati je potrebno osnove, ki jih je delodajalec sporočil in jih je tožena stranka evidentirala v matični evidenci. O drugačnih plačah, od katerih naj bi bili plačani prispevki, tožnik ni predložil dokazov, zato zahteva za odmero višje pokojnine z upoštevanjem plač, ki jih je tožnik dejansko prejel za delo v tujini, ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 1. 12. 2003 ter, da se tožniku prizna višja starostna pokojnina, upoštevaje prispevke, ki jih je plačeval v Nemčiji, kamor ga je napotil delodajalec družba G. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik in predlagal razveljavitev ter vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi in dopolnitvi pritožbe, vloženi istega dne, navaja, da jo vlaga le iz previdnosti. Uspel je pridobiti dokumentacijo, ki naj bi utemeljevala njegov zahtevek in ki je revizor tožene stranke pri pregledu plačanih prispevkov in osnov, od katerih so bili plačani, ni mogel upoštevati. Dokumentacijo bo predložil v najkrajšem času kot dopolnitev pritožbe. Našel je potrdilo o plačah oz. prispevkih, potrebno ga je prevesti v slovenski jezik in zato prosi za podaljšanje pritožbenega roka. Primerja se z drugimi delavci, ki jim je bila pokojnina odmerjena v višjem znesku. Po izteku pritožbenega roka je 13. 1. 2010 ponovno poslal dopolnitev pritožbe ter priložil dva bančna izpiska banke v Frankfurtu v tujem jeziku in sicer z dne 24. 1. 1985 in 9. 8. 1985. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, pritožnik ni opredelil, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta v tem socialnem sporu že odločali. Zavrnili sta tožnikovo zahtevo, da se odpravi dokončna odločba z dne 1. 12. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo o pravici do predčasne pokojnine z dne 15. 9. 2003. Tožniku je bila z odločbo z dne 15. 11. 1999 na podlagi 40. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) priznana pravica do predčasne pokojnine. Odmerjena mu je bila ob upoštevanju najugodnejše pokojninske osnove na podlagi plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od leta 1977 do 1986. Odločbe tožnik ni izpodbijal, postala je dokončna in pravnomočna. Ko je tožnik, rojen v letu 1940, dopolnil starost 63 let mu je tožena stranka dne 15. 9. 2003 izdala odločbo o novi odmeri predčasne pokojnine od 29. 4. 2003 dalje, upoštevajoč določbo 4. odstavka 40. člena ZPIZ/92 v zvezi s 1. odstavkom 39. člena ZPIZ/92, po kateri se ob dopolnitvi zahtevane starosti, predčasna pokojnina, ki je bila tožniku zaradi neizpolnjenega pogoja starosti zmanjšana za 4 %, od navedenega dne izplačuje brez zmanjšanja. Tudi v tej odločbi je bilo upoštevano enako obdobje za izračun najugodnejše 10 letne pokojninske osnove, s primerjavo prilog k odločbama je mogoče ugotoviti, da so bili v enaki višini upoštevani podatki o neto plači. Sodišči sta zavrnitev tožnikove zahteve, da se pri odmeri predčasne pokojnine brez zmanjšanja upoštevajo plače in prispevki, ki naj bi jih od teh plač delodajalec poravnal v času njegovega dela v ZR Nemčiji, ko je delal kot detaširani delavec, utemeljili z ugotovitvijo, da je bila s pravnomočno odmero predčasne pokojnine dne 15. 11. 1999 pravnomočno določena tudi pokojninska osnova. Ker je že po 158. členu Ustave RS pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, kar smiselno velja tudi za nosilca javnih pooblastil, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom in ker takšen postopek ni bil predlagan ali izveden, sta sodišči zavrnili tožnikovo zahtevo za odpravo dokončne odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo o ponovni odmeri predčasne pokojnine.

V zvezi s tožnikovo revizijo je Vrhovno sodišče RS obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu v novo sojenje, pri tem se je postavilo na stališče, da pravnomočno določena višina pokojnine ne pomeni, da je pravnomočno odločeno tudi o izračunu pokojninske osnove.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove upoštevala pravilne podatke, kot jih je o višini tožnikovih plač in s tem povezanih prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sporočal tožnikov delodajalec.

Iz listin, ki jih je predložil tožnik, potrdil o vložitvi prijave o spremembi med zavarovanjem (priloge A11 do A16 sodnega spisa), se vidi, da je tožnika delodajalec družba G. 16. 6. 1965 poslal na delo v tujino in je nato delal v tujini, z vmesnimi prekinitvami, do 5. 1. 1986, kar je v potrdilih o prijavi oz. odjavi zaposlitve v tujini zadnji datum spremembe. Ko je tožnik uveljavil pravico do predčasne pokojnine je ZPIZ/92 v 51. členu določal, da se delavcem, ki so jih organizacije oz. delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri zavodu, vzame za izračun pokojninske osnove plača, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo iz plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tožnikovo plačo in prispevke v obdobju dela v tujini ugotavljalo tudi s pomočjo revizijske službe tožene stranke. S pregledom revizorja je bilo ugotovljeno, da so bili za delavce, poslane na delo v tujino (t.i. detaširani delavci) prispevki obračunani od zavarovanih osnov glede na zahtevano kvalifikacijo za delovno mesto, na katerem je delavec delal v tujini. Prispevki niso bili obračunani od dejanske plače detaširanega delavca, ki jo je prejel za delo v tujini v tuji valuti. Konkretno za tožnika ni bilo mogoče ugotoviti nobenih posebnih zavarovalnih osnov za obdobje njegovega dela v tujini. Zato tudi ni bilo mogoče preveriti pravilnosti vpisanih podatkov na obrazcih M4, s katerimi je delodajalec sporočal podatke o plačah za leta od 1970 do 1986, ki se po 1. odstavku 43. člena ZPIZ/92 upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove.

Že 54. člen Statuta ZPIZ (Ur. l. SRS, št. 1/73), ki je začel veljati 1. 1. 1973, je določil, da se detaširanim delavcem vzame kot osebni dohodek za izračun pokojninske osnove tista osnova, ki je podlaga za obračunavanje in plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Takšna pravna ureditev je bila nato enaka v 21. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) ter tudi v 24.f členu Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90). Povsem enako ureditev sta nato določala omenjeni 51. člen ZPIZ/92, ki je veljal od 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999 in od 1. 1. 2000 dalje veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 46. členu.

Tožnik ni predložil nobenih dokazov, da je zanj delodajalec plačeval višje prispevke oz. prispevke od višjih plač, ne pa od osnov, ki jih je delodajalec sporočil in jih je tožena stranka evidentirala v matični evidenci. Po 6. odstavku ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom. Tako po 1. odstavku 43. člena ZPIZ/92, kot po 1. odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina, enako velja za predčasno pokojnino, odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, pri čemer se za zakonsko določeno obdobje upošteva le plače po 1. 1. 1970. Plača in vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic se po 1. odstavku 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. O drugačnih plačah, od katerih naj bi bili plačani prispevki, z izjemo upoštevanih pri izračunu pokojninske osnove, ni nobenih podatkov, tožnik s tem v zvezi ni predložil dokazov, zato sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno zavrnila zahtevo za odmero višje pokojnine z upoštevanjem plač, ki jih je dejansko prejel za delo v tujini.

Tožnikov domnevni dokaz o prometu na bančnem računu je priložen dopolnitvi pritožbe, ki je bila vložena prepozno. Prepozne pritožbe, kar velja tudi za njeno dopolnitev, sodišče ne obravnava, saj je v 1. odstavku 343. člena ZPP določeno, da jo s sklepom zavrže predsednik senata brez naroka. V Zakonu o pravdnem postopku ni predvidene možnosti, da bi sodišče podaljševalo zakonske roke, kakršen je tudi v 1. odstavku 333. člena določeni 15 dnevni rok za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.