Jedro

Ker se oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko, ji podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v postopku denacionalizacije. Iz enakih razlogov se tudi njeni hčerki ne štejeta za upravičenki po 12. členu ZDen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 16/2, 832, 590, 3/2, 70/1, 203, 202, 70/2, 739, 128, 129 in 703, vse pripisane vložku št. ... k.o. ..., ki so bile odvzete A.A., roj...., pok. od 3. 11. ... do celote (1. točka izreka). Ta dopolnilna odločba dopolnjuje delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona, št. 301-64/93-13/135 z dne 20. 3. 2003 in je s tem o zahtevi v celoti odločeno (2. točka izreka). Kot izhaja iz obrazložitve, je predmet izpodbijane prvostopne odločbe nerešeni del zahteve, ki se nanaša na v izreku navedene nepremičnine, podržavljene A.A. O delu zahteve, ki se nanaša na delavnico strojarske obrti – trgovine z usnjem v ... in na nepremičnine pripisane pri vl. št. ... k.o. ..., je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo št. 301-64/93-13/135 z dne 20. 3. 2003, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena.

Nepremičnine, ki so predmet v tem upravnem sporu presojane dopolnilne odločbe, so bile podržavljene na podlagi odločbe št. 37 z dne 11. 9. 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Predmetni postopek je bil v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list SFRJ 47/86, ki se uporablja v predmetni zadevi glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami) prekinjen do rešitve predhodnega vprašanja, to je ugotovitve državljanstva za A.A., roj. ... in njeni pravni naslednici B.B., roj. ... in C.C., roj. ... Z odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 208-12/2003-118 z dne 6. 1. 2004, ki je postala pravnomočna 23. 1. 2004, je bilo ugotovljeno, da A.A. ni bila državljanka SR Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LR Slovenije.

V skladu z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je upravni organ presojal jugoslovansko državljanstvo zakonca in dedičev prvega dednega reda in ugotovil, da je zakonec A.A. D.D., roj. … , umrl 28. 11. ..., torej pred svojo ženo in pred datumom 28. 8. 1945, ki je določen v Zakonu o državljanstvu FLRJ, zato ga ni mogoče šteti za upravičenca po 12. členu ZDen. Skupna otroka zakoncev A.A. in D.D. oziroma dedinji prvega dednega reda sta hčeri B.B., roj. ... in C.C., roj. ... Z odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 208-24/98-117 z dne 10. 6. 1999, ki je postala pravnomočna 26. 4. 2001, je bilo ugotovljeno, da B.B. ni državljanka Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. Enako je bilo z odločbo št. 208-13/2004-113 z dne 14. 10. 2010, ki je postala pravnomočna dne 22. 6. 2012, ugotovljeno tudi za C.C. Ker zgoraj navedene ne izpolnjujejo pogoja po 9. členu ZDen, niso upravičenke do denacionalizacije, zato je prvostopni organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z v uvodu navedeno drugostopno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa in ugotavlja, da je prvostopna odločitev ob uporabi 9. in 12. člena ZDen pravilna. Kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe v zvezi z nedopustno diskriminacijo na podlagi državljanstva in se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS sprejeto v zadevi I Up 821/2004 z dne 16. 2. 2005. Skladnost prvega odstavka 9. člena ZDen z Ustavo RS in mednarodnimi pogodbami in konvencijami je ocenjevalo Ustavno sodišče RS in v odločbi opr. št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 ugotovilo, da navedene določbe niso v neskladju z Ustavo, prav tako ni v neskladju z Ustavo uporaba določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ.

Tožeča stranka se v tožbi s takšno odločitvijo ne strinja. Zatrjuje, da C.C. ni sestra B.B., ampak njena hči, zato ima vstopno pravico v smislu določil ZDen. Zatrjuje, da je bila jugoslovanska državljanka. V nadaljevanju se ne strinja s stališčem, da ostanejo tudi po vstopu v EU določila držav članic v pogledu denacionalizacije nedotaknjena. Meni, da je s tem kršena Evropska konvencija o človekovih pravicah pa tudi slovenska Ustava. Tudi slovenska sodišča bi morala slediti odločitvi hrvaškega ustavnega sodišča, ki je določbe zakona, ki je določalo denacionalizacijo samo za hrvaške državljane, razveljavilo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je odgovoril drugostopni organ v svoji odločbi in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen, na katero se sklicujeta tudi upravna organa prve in druge stopnje, so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisu ali na način določen v 3., 4. ali 5. členu ZDen, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Jugoslovansko državljanstvo se izkazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b) drugega odstavka 62. člena ZDen), če upravičenec v evidenco ni vpisan, pa z odločbo, s katero državljanstvo ugotavlja organ pristojen za notranje zadeve (tretji odstavek 63. člena ZDen). Na takšno odločbo je upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, vezan.

Iz izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki iz predloženih upravnih spisov, da je upravni organ zahteval uvedbo postopka ugotavljanja državljanstva za B.B. na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. V tem postopku je bilo s pravnomočno odločbe Upravne enote Gornja Radgona ugotovljeno, da navedena po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen (12. člen ZDen). V skladu s to določbo je bil uveden postopek ugotovitve državljanstva po 9. členu ZDen tudi za pravni naslednici A.A., to je B.B. in C.C., za obe pa je bilo s pravnomočnima odločbama Upravne enote Gornja Radgona ugotovljeno, da nista jugoslovanski državljanki.

Ker je bilo za A.A. s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko, po prvem odstavku 9. člena ZDen ne šteje za upravičenko in ji torej podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v postopku denacionalizacije. Iz enakih razlogov tudi B.B. in C.C. ne štejeta za upravičenki po 12. členu ZDen.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. C.C. ni hči B.B., kot zmotno navaja tožeča stranka, ampak njena sestra. Njuna mati pa je A.A., kot pravilno ugotavljata upravna organa. Glede ostalih tožbenih navedb pa je treba opozoriti na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, v kateri je Ustavno sodišče že zavzelo stališče do skladnosti določb prvega in drugega odstavka 9. člena ZDen z Ustavo RS in odločilo, da citirana določila niso v nasprotju z Ustavo RS in v kateri obširno pojasnjuje razloge za utemeljenost razlikovanja glede upravičenosti do denacionalizacije med jugoslovanskimi državljani in drugimi. Odločba ustavnega sodišča pa je seveda obvezna (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču).

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.