Jedro

Glede ugotavljanja invalidnosti v primeru, ko gre za samozaposlenega, je treba ugotoviti, ali je glede na spremembe v zdravstvenem stanju zavarovanec še zmožen opravljati svojo dejavnost v polnem delovnem času. Poleg zdravstvenega stanja je zato pomembno, kakšno dejavnost opravlja in kakšne so zahteve dejavnosti oziroma kakšna opravila so v zvezi z opravljanjem dejavnosti potrebna. Od zahtev njegove dejavnosti je namreč odvisno, ali jo je še zmožen opravljati v polnem obsegu ali ne in ali je torej pri njem podana invalidnost ali ne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (VI. točka) spremeni tako, da se znesek 574,30 EUR zniža na znesek 287,15 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 372,38 EUR v roku 8 dni.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 17. 11. 2008 in opr. št. ... z dne 9. 7. 2008 (I. točka). Z II. točko izreka je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, na delih, kjer bo delal izmenoma stoje in fiziološko sede, kjer je obremenjenost hrbtenice pri ročnem premeščanju bremen v okviru mejne vrednosti mišičnega navora obvretenčne muskulature hrbtenice; dopustna trajna ali občasna obremenjenost je navor, ki ne presega 30 % maksimalnega hotenega izometričnega mišičnega navora in v okviru mejne vrednosti za aksialni pritisk na medvretenčne ploščice L3-L4, L4-L5, L5-S1, trajna ali občasna obremenjenost do 30 % mejne vrednosti aksialnega pritiska glede na spol in starost, kjer so fleksijski, ekstenzijski in rotacijski gibi hrbtenice v okviru optimalnih sklepnih kotov (30 stopinj), delo, kjer je brez stika s splošnimi vibracijami, ki ga opravlja brez poklicne vožnje motornih vozil, brez dela, kjer je potreben globinski vid in kjer binokularne vidne zahteve delovnega mesta za več kot dve tretjini delovnega časa prekoračujejo korigirano binokularno vidno zmogljivost 0,5, brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu (npr. delo na višini, ob ognju, orožjem, itd.) od 2. 7. 2008 dalje. S III. točko izreka je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 2. 7. 2008 dalje ter odločilo, da bo o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo, izdano v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (IV. točka). S V. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter s VI. točko odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 574,30 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev pod izvršbo.

Zoper sodbo, razen zoper 5. točko izreka, je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, saj vprašanje, ki ga ureja navedena določba, ni bilo urejeno drugače glede pravic zavarovancev iz 15. in 16. člena zakona. V primeru, da je pri tožniku podano stanje v obliki III. kategorije invalidnosti in da je s polovico polnega delovnega časa zmožen za delo na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami, kot je to mnenje podal izvedenski organ in glede na zavarovanje po 15. členu ZPIZ-1 ter upoštevaje 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, tožniku v takšnem primeru ni moč priznati pravic iz invalidskega zavarovanja, saj ni invalid I. ali II. kategorije invalidnosti, prav tako ne more uveljaviti pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ker ga brez omejitev ni zmožen opravljati. Tožnik namreč ni zmožen za opravljanje dela s krajšim delovnim časom od polnega, saj ga brez omejitev ne more opravljati. Po 3. odstavku 66. člena ZPIZ-1 pa delo na drugem delovnem mestu v okviru III. kategorije invalidnosti ni v sklopu pravic iz invalidskega zavarovanja za samozaposlene zavarovance. Glede na to, da tožnik po omenjeni specialni določbi ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja, mu tudi ni možno priznati pravic iz 93. člena ZPIZ-1 in sicer pravice do dela s krajšim delovnim časom v povezavi s pravico do dela na drugem delu in delne invalidske pokojnine. Tako je sodišče zmotno uporabilo 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, ko je v nasprotju s tem določilom tožniku priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in do delne invalidske pokojnine. Glede na navedeno toženec meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer, ker ni uporabilo določbe 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ter v zvezi z ostalimi določbami ZPIZ-1 navedenimi v tem odstavku in je materialno-pravno zmotno priznalo tožniku, zavarovancu iz 15. člena ZPIZ-1, pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu in do delne invalidske pokojnine. V zvezi z določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 je sicer Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Nadalje je odločilo, da je Državni zbor ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe Ustavno sodišče navaja, da iz razloga, ker so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni, mora biti obema vrstama zavarovancev, v okviru invalidskega zavarovanja, zagotovljena enaka raven varstva. Nadalje po oceni Ustavnega sodišča razumen razlog za razlikovanje obsega pravic primerjanih zavarovancev ni izkazan, vsled česar je ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ker gre za položaj iz 1. odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču, je ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu določilo rok šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti. Navedeno neskladje pa še ni bilo odpravljeno in pravice zavarovancev iz 15. in 16. člena ZPIZ-1 ne ureja drugače, kot do sedaj. Toženec opozarja, da je bila ustavna odločba v zvezi s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 izdana na podlagi 1. odstavka 48. člena ZUstS, po kateri je bila presojana le neskladnost z Ustavo, in 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 ni bil ne odpravljen ne razveljavljen ter je bila odprava ugotovljene neskladnosti naložena v pristojnost zakonodajalcu. Po mnenju toženca je takšno protiustavno določbo do odprave ugotovljenega nesoglasja z Ustavo potrebno uporabljati še naprej. Tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja neposredna uporaba ugotovitvene odločbe. S takšno razsodbo je tako prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker izpodbijani odločbi toženca še vedno temeljita na veljavnih določbah ZPIZ-1. Čeprav je Ustava sicer neposredno uporaben pravni vir, pa je večina njenih določb nadgrajenih z zakonsko ureditvijo. Tako se tudi posebne človekove pravice na področju socialne varnosti iz 1. odstavka 50. člena Ustave uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakoni, pri čemer je v 2. odstavku 50. člena med drugim določen tudi predpis o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, kot je to določeno v 4. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je z ugotovitveno odločbo Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo rok za odpravo neskladja, medtem ko pa učinki ugotovitvene neskladnosti v vmesnem obdobju, do sprejema nove zakonske ureditve oziroma novele ZPIZ-1, izrecno z Ustavno odločbo niso urejeni, toženec meni, da sodišče v zadevi ne bi smelo odločiti v smislu ustavne odločbe. To pa pomeni, da prvostopno sodišče v primeru tožnika, ki ima oziroma je v času nastanka invalidnosti imel status samozaposlene osebe, ne more o njegovih pravicah iz invalidskega zavarovanja, odločati drugače, vse dokler določba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bo ustrezno spremenjena oziroma vse dokler zakonodajalec za te zavarovance ne bo sprejel ustrezne zakonske ureditve. Nadalje po mnenju toženca v zadevi tudi ne gre za obstoj pravne praznine, saj če bi šlo za pravno praznino, bi to ugotovilo že Ustavno sodišče in bi izdalo interpretativno odločbo, ter določilo, da je potrebno sporno zakonsko določbo razlagati tako, da bo skladna z Ustavo, torej na podlagi analogije. Tudi iz razloga, ker je ob odločanju pred sodiščem sporna zakonska določba še vedno veljala, ne gre za pravno praznino. Da v zadevi ne gre za pravno praznino, izhaja tudi iz 11. in 18. točke obrazložitve Ustavne odločbe, saj presojana zakonska določba ne ureja invalidskih pravic za samozaposlene in druge oblike dela. Ustavno sodišče tudi sicer izrecno poudarja, da obe vrsti zavarovancev nujno ne moreta imeti istih oziroma enakih pravic in da vse pravice ne morejo biti enake. Tako po mnenju toženca, dokler določba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ustrezno ne bo spremenjena, ugotovljene vrzeli v omenjeni določbi tudi ni mogoče dopolniti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Navaja in sklicuje se na pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice in poudarja, da upoštevaje definicijo invalidnosti po ZPIZ-1 za zavarovance samozaposlene (in kmete) ni mogoče ugotoviti, da gre pri njih za omejeno zmožnost za delo, saj pri njih ne gre za razporeditev na delovno mesto. Omejena zmožnost za delo bi lahko bila uporabljiva za tovrstne zavarovance, če bi se namesto delovnega mesta, na katerega je razporejen, uporabil pojem svoje delo. V takem primeru bi nastal položaj, v katerem samozaposleni ne bi bil več sposoben opravljati svoje dejavnosti, drugega dela, ki naj bi v okviru svojega poklica lahko še opravljal, pa nima. Edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti po 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1 pa je ugotavljanje preostale delovne zmožnosti glede na drugo delovno mesto. Zato je pri ugotavljanju III. kategorije invalidnosti pomembno, katero je tisto drugo delovno mesto, ki mora ustrezati zdravstvenemu stanju zavarovanca oziroma naravi spremembe v njegovem zdravstvenem stanju, da se stopnja invalidnosti ne bi poslabšala in tudi, kdo mu je dolžan zagotoviti to drugo delo, ki bi ga v okviru svojega poklica še lahko opravljal. Bistven element inštituta omejene zmožnosti za delo je, da se delo opravlja na delovnem mestu, na katerega so zavarovanci razporejeni, česar pa pri samozaposlenih ni, saj le ti drugega delovnega mesta nimajo. Glede na navedeno toženec meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer, ker ni uporabilo določbe 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo o stroških postopka. O stroških postopka bi bilo potrebno odločiti drugače in sicer upoštevaje delen uspeh tožnika, ki je vtoževal I. kategorijo invalidnosti, takšen tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da naj bi bil v konkretnem primeru problem v 66. členu ZPIZ-1, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, pri čemer pa iz same obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče kot podlago za odločitev vzelo 60. člen zakona. Sicer iz obrazložitve napadene sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na v sodnem postopku izdelano izvedeniško mnenje, kjer so izvedenci na podlagi celotne medicinske dokumentacije tožnika ter njegovega pregleda ugotovili, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in je od 2. 7. 2008 dalje zmožen za drugo ustrezno delo, torej na drugem delovnem mestu v polovičnem štiri urnem delovnem času z omejitvami, ki so razvidne iz mnenja in jih je sodišče povzelo v izreku sodne odločbe. Toženec na dopolnilno mnenje, kjer so izvedenci odgovorili tudi na pripombe toženca, ni imel pripomb in se je s samim mnenjem strinjal. Sodišče prve stopnje je očitno glede na samo obrazložitev sodbe in glede na izvedensko mnenje, na katerega je oprlo svoj odločitev, v izreku sodne odločbe pomotoma izpustilo besede, da je tožnik zmožen za drugo ustrezno delo oziroma da se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, na kar opozarja tudi toženec v sami pritožbi. Sicer tožnik meni, da je sodišče pri tožniku ugotovilo III. kategorijo invalidnosti s štiri urnim delovnim časom ter številnimi omejitvami pri delu ter nato pravilno uporabilo še 93. člen ZPIZ-1. Tožnik je pridobil pravice po 66. členu ZPIZ-1, saj je bil v času nastanka invalidnosti obvezno zavarovan, kar je sodišče tudi v sami sodbi obrazložilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami toženca, da je sodišče napačno uporabilo 66. člen ZPIZ-1 ter posledično tudi druge odločbe ZPIZ-1, se tožnik sklicuje tudi na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 348. člena ZPP opravilo obravnavo pred pritožbenim sodiščem in dodatno zaslišalo tožnika ter sodnega izvedenca. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka pa je pritožbi toženca delno ugodilo in sicer ugodilo le glede stroškov postopka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo.

V obravnavanem sporu sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 17. 11. 2008 in opr. št. ... z dne 9. 7. 2008. S citirano odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, takšna odločitev pa je bila z drugostopno odločbo z dne 17. 11. 2008 potrjena kot pravilna in zakonita z utemeljitvijo, da tožnik od 2. 7. 2008 zaradi posledic bolezni ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je strojnik težke gradbene mehanizacije, da pa je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na delovnem mestu z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, s fleksijskimi in rotacijskimi obremenitvami hrbtenice do 30 stopinj, brez dela, kjer je izpostavljen splošnim vibracijam ter da ni zmožen za delo, kjer je potrebna dobra ostrina vida obojestransko.

Drugače kot toženec je sodišče prve stopnje po pridobitvi izvedenskega mnenja Univerzitetnega kliničnega centra, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 9. 7. 2010 in dne 21. 9. 2010 še dopolnjenega mnenja, tožnika razvrstilo skladno z določilom 3. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v III. kategorijo invalidnosti ter mu na podlagi 93. člena citiranega zakona priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno in tudi pravico do delne invalidske pokojnine, ker je zaključilo, da je bil tožnik v času nastanka invalidnosti obvezno zavarovan, kar je pogoj za priznanje pravice iz naslova II. oziroma III. kategorije invalidnosti skladno s 1. alineo 1. odstavka 66. člena v povezavi s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1. Na podlagi pritožbenih navedb v zvezi z očitano kršitvijo materialnega prava, je pritožbeni senat v obravnavani zadevi spoznal, da je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno izvesti dodatne dokaze. Z zaslišanjem tožnika je bilo potrebno razčistiti obseg in organiziranost njegove dejavnosti ter na podlagi tožnikove izpovedi z zaslišanjem izvedenca, razčistiti tožnikovo preostalo delovno zmožnost. Med strankami namreč ni sporno, da je bil tožnik kot samozaposleni zavarovan po 15. členu ZPIZ-1. Skladno z 2. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 je glede ugotavljanja invalidnosti v primeru, ko gre za samozaposlenega, glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 391/2006 z dne 20. 11. 2007 potrebno ugotoviti, ali je glede na spremembe v zdravstvenem stanju še zmožen opravljati svojo dejavnost v polnem delovnem času. Poleg zdravstvenega stanja je zato pomembno, kakšno dejavnost samozaposleni opravlja in kakšne so zahteve dejavnosti oziroma kakšna opravila so v zvezi z opravljanjem dejavnosti potrebna. Od zahtev njegove dejavnosti je namreč odvisno, ali jo je samozaposleni še zmožen opravljati v polnem obsegu ali ne in ali je torej pri njem podana invalidnost ali ne.

Na obravnavi pred pritožbenim sodiščem je zaslišan tožnik izpovedal, da je v svoji dejavnosti imel poleg strojnika težke gradbene mehanizacije priglašeno še prevozništvo in trgovino, da pa trgovine nikoli ni opravljal. V svoji dejavnosti tudi nikoli ni imel zaposlenega nobenega delavca. Pomagal mu je le sin. V okviru svoje dejavnosti je posojal in s poltovornim avtomobilom dostavljal stroje strankam, jih servisiral in z njimi sam delal, ker je z določenimi stroji moral delati sam (buldožer, kompresor), le nekatere je lahko posodil (ročni valjar). Dodatno je tožnik pojasnil, da je bil pri delu s težko mehanizacijo izpostavljen vibracijam in ropotu, zelo težaven pa je bil zagon ročno vodenega valjarja in transport težkih strojev. Na vožnji mu je probleme predstavljala sprememba svetlobe v prehodu iz svetlejšega v temnejše področje.

Zaslišan izvedenec je poudaril, da so pri oceni tožnikove delovne zmožnosti upoštevali, da je bil tožnik 31 let strojnik težke gradbene mehanizacije. Upoštevali so pogoje dela in sicer vibracije, nefiziološke obremenitve hrbtenice ter vidno zmogljivost oziroma obremenitev. Ocenil je, da gre pri tožniku za zdravju škodljivo delovno mesto. Tožnik je delal z bagri, buldožerji, valjarji, kompresorji in ročnimi električnimi orodji. Menil je, da tudi, če bi upoštevali, da je tožnik v 31 letih delal polovico delovnega časa na svojih strojih, polovico pa stroje posojal, da to dejstvo ne vpliva na samo mnenje. Tožnik je po operaciji oziroma zadnje tri leta delal skrajšan delovni čas oziroma je bil v staležu. Pri tožniku je šlo za bolečinski sindrom, zlasti ledveno križne hrbtenice s širjenjem v spodnja uda, s funkcionalno okvaro. To je ugotovil nevrokirurg, sicer operater, ki ga je vseskozi spremljal. Ta je odsvetoval delo z vibracijami, to je z vibracijskimi stroji, poleg ostalih omejitev. Razen tega je tožnik tudi slaboviden in je prizadet v vidnih funkcijah, zlasti po operaciji levega očesa zaradi odstopa in raztrganja mrežnice. Izvedenec je vztrajal pri mnenju, ki je bilo podano in izrecno izpovedal, da tožnik za strojnika težke mehanizacije ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami s krajšim delovnim časom. Tožnik po njegovem mnenju tudi z drugačno organizacijo dela dejavnosti ne bi mogel opravljati brez omejitev, ampak bi moral imeti ergonomsko urejeno delovno mesto. Tožnik po mnenju izvedenca ni zmožen za službene oziroma poklicne vožnje zaradi okvare vida in zato ne bi bil zmožen za vožnje do strank. Izvedenec je poudaril, da tožnik v svojem poklicu ni zmožen za delo, zmožen je samo za drugo delovno mesto z omejitvami s krajšim delovnim časom.

Na podlagi tako dopolnjenega zaslišanja tožnika in sodnega izvedenca, je pritožbeno sodišče razčistilo nejasnosti oziroma ne dovolj razčiščena vprašanja, za kakšno dejavnost je šlo pri tožniku, pod kakšnimi pogoji jo je tožnik opravljal in kako je bila organizirana, predvsem zaradi vprašanja, ali je tožnik za opravljanje svoje dejavnosti glede na zahteve in obstoječo organiziranost, še zmožen opravljati. Prav v zvezi s tem vprašanjem je izvedenec izrecno poudaril, da tožnik v svojem poklicu ni zmožen za delo, ampak je zmožen samo za drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s krajšim delovnim časom. Hkrati pa je glede na dodatno razčiščene pogoje dela in organiziranost dejavnosti vztrajal pri svojem mnenju in dodatno obrazložil, iz katerih zdravstvenih razlogov so potrebne posamezne omejitve. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je menil, da tožnik tudi z drugačno organizacijo dela brez omejitev ne bi mogel opravljati, da bi moral imeti ergonomsko urejeno delovno mesto oziroma da zaradi okvare vida ni zmožen za službene oziroma poklicne vožnje.

Glede na takšno mnenje izvedenca je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti na podlagi 2. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, saj je ugotovljeno, da je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % oziroma več. To pa pomeni, da tožnik glede na 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, tako kot je odločilo sodišče prve stopnje. Kljub takšnemu zaključku pa pritožbeno sodišče v odločitev z izpodbijano sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, ni poseglo, ker bi v takšnem primeru odločilo v nasprotju z določbo 359. člena ZPP in v škodo toženca, ki se je pritožil. V izpodbijanem delu je torej pritožba toženca neutemeljena. Delno pa je pritožba utemeljena v zvezi z odločitvijo glede stroškov postopka. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo uspeha v pravdi glede na tožnikov tožbeni zahtevek in na dejstvo, da je sodišče tožbeni zahtevek glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha stranke v postopku, je pritožbeno sodišče zato stroškovni sklep v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v 6. točki izreka znesek 574,30 EUR znižalo na znesek 287,15 EUR. To so stroški, ki jih je toženec tožniku dolžan plačati glede na uspeh v pravdi.

Toženec pa je dolžan tožniku plačati tudi potrebne stroške pritožbenega postopka v skladu s 165. členom v zvezi s 155. členom ZPP in sicer za udeležbo na glavni obravnavi, skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) v višini 300 točk, za urnino 150 točk ter za odsotnost iz pisarne 120 točk ter od skupnega zneska 570 točk 2 % materialnih stroškov, to je 11,40 točke oziroma skupaj 581,40 točke pri vrednosti točke 0,459 ter še 20 % DDV, to je 53,37 EUR skupaj 320,23 EUR, ter s priglašeno kilometrino na relaciji K. – Ljubljana in nazaj za 198 km po 0,39 EUR, še 38,61 EUR ter priglašene stroške prihoda na obravnavo za tožnika v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003) za najcenejše prevozno sredstvo (6. člen) v višini 6,77 EUR oziroma 13,54 EUR za povratno železniško karto. Skupaj vsi navedeni stroški znašajo 372,38 EUR, kolikor je toženec tožniku dolžan plačati v roku 8 dni.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in razsodilo, kot je razvidno v izreku.