Jedro

Dodatek k pokojnini, ki jo izplačuje hrvaški nosilec zavarovanja bivšemu vojaškemu upokojencu od 1.1.1992 dalje, se odmeri od osnove v višini pokojnine, kot bi se odmerila po slovenskih predpisih o PIZ glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove. Interpretativno zapolnjena pravna praznina o takšnem načinu odmerjanja dodatka k pokojnini uživalcem, ki so dajatve uveljavili po 1.10.1991, je namreč identično uzakonjena z novelo ZZSV iz leta 2001, s čimer so odpadli razlogi za ustavnosodno ugotovitev protiustavnosti zakona, ker z njim niso bila normirana vprašanja, ki bi morala biti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločbe št. P-9.898.689 z dne 17.12.1996 in priznanje pravice do dodatka k pokojnini, ker je zaključilo, da je dokončna zavrnilna odločba toženca pravilna in zakonita.

Zoper citirano sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Obširno navaja in ponavlja, da je vojaški upokojenec bivše JLA od 1.11.1964, da je to pokojnino prejemal do 31.12.1991, od 1.1.1992 pa je izplačevanje prevzela Republika Hrvaška. Leta 1994 je preselil stalno prebivališče v Slovenijo in leta 1995 pridobil slovensko državljanstvo. Ker prejema tujo vojaško pokojnino, soglaša s stališčem sodišča, da ni upravičen do pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev iz leta 1998. Vztraja pa na stališču, da je upravičen do dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ in da bi se mu pri odmeri dodatka v skladu z 2. členom zakona kot osnova morala upoštevati pokojnina iz meseca septembra 1991, ki mu jo je izplačeval tedanji nosilec zavarovanja JLA. Meni, da sodišče sodbe ne bi smelo utemeljevati z novelo zakona, ki je pričela veljati šele leta 2001. V dodatku k pritožbi z dne 2.2.2002, vloženi po preteku pritožbenega roka, pojasnjuje svoje materialnopravno naziranje glede interpretacije zakona v smeri, da osnove za odmero dodatka ne more predstavljati najnižja pokojnina za polno pokojninsko dobo, pač pa le pokojnina, ki mu je šla v septembru 1991. Meni, da je drugačna razlaga v nasprotju s 14., 120. in 153. členom Ustave RS in se pri tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-101/97, z dne 20.5.1999. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja novih dejstev, niti ne predlaga kakršnih koli novih dokazov v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), da bi nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati naslednje.

Kadar stranka v socialnem sporu iz 1. tč. 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) izpodbija dokončno odločitev pristojnega nosilca zavarovanja, je predmet sojenja določen z vsebino izpodbijane odločitve. V tem primeru glede na 34. člen v zvezi s 23. členom cit. ZDSS stranka ni dolžna postaviti določenega zahtevka, če pa ga že postavi, sodišče nanj ni vezano. Pomeni, da je v konkretnem primeru dopustno presojati le pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe toženca št. P-9.898.689 z dne 17.12.1996 v zvezi s prvostopenjsko odločitvijo z dne 10.5.1996 o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do dodatka k pokojnini, ki jo tožniku izplačuje tuji nosilec zavarovanja.

Pravna podlaga je zato izključno podana v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92, 45/99 - Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-101/97, z dne 20.5.1999 in 18/2001; v nadaljevanju ZZSV). V obravnavani zadevi namreč ne gre za spor po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98; v nadaljevanju ZPIZVZ), ne samo zato, ker zanj ni procesne predpostavke v uveljavljanju tovrstne pravice v predsodnem upravnem postopku pač pa tudi zato, ker je tožnik od 1.1.1992 uživalec vojaške pokojnine, priznane pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, ki glede na 5. člen meddržavnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 13/92; nadaljevanju: meddržavni sporazum) ne sme biti zmanjšana, spremenjena, zamrznjena, odvzeta ali zavržena, če uživalec kasneje pridobi stalno prebivališče na območju druge družave podpisnice. Sicer pa glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo ni nobenega dvoma, da hrvaški nosilec zavarovanja, potem ko je tožniku od 1.1.1992, kot tedanjemu hrvaškemu državljanu s stalnim prebivališčem v R Hrvaški, priznal pravico do vojaške starostne pokojnine, uveljavljane pred tem po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaški zavarovancev bivše JLA, dajatev izplačuje, četudi je tožnik leta 1995 v R Sloveniji pridobil slovensko državljanstvo in stalno prebivališče. Ob navedenih dejstvih, ki med strankama niti niso sporna, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča z izpodbijanima upravnima aktoma zahtevek na dodatek h hrvaški starostni pokojnini od meseca marca 1995 utemeljeno zavrnjen, ker je prepričljivo ugotovljeno, da ni razlike med osnovo v znesku 28.825,06 SIT (60 % najnižje pokojninske osnove od 48,042,77 SIT glede na 27 let, 10 mesecev in 23 dni skupne pokojninske dobe) ter tolarsko protivrednostjo 30.050,00 SIT pokojnine, ki jo je bil v marcu 1995 dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz R Hrvaške. Zmotno je namreč pritožnikovo materialnopravno naziranje, da bi bilo v njegovem primeru potrebno za osnovo upoštevati znesek pokojnine, ki mu jo je izplačal nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev bivše SFRJ v septembru 1991, preračunano v slovenske tolarje v razmerju 1:1. Pokojnine, uveljavljene po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pri nekdanjem skupnem nosilcu zavarovanja bivše JLA v Beogradu ne štejejo za pokojnine v smislu ZZSV. Takšne postanejo šele, ko njihovo izplačevanje prevzame kateri od nosilcev zavarovanja novonastalih držav z območja republik nekdanje SFRJ. Zato je za odmero dodatka v konkretni zadevi pravilno uporabljena materialnopravna razlaga, ki je bila glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-101/97, z dne 20.5.1999 z novelo ZZSV nadnadno tudi uzakonjena. Po dopolnjenem 4a. členu cit. novele ZZSV se namreč upravičencu, ki je pravico do pokojnine uveljavil pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v kateri od držav, nastali na ozemlju razpadle SFRJ po 1.10.1991, dodatek odmeri od osnove v višini pokojnine, kot bi se odmerila po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove. Ustavno sodišče je namreč protiustavnost ZZSV iz leta 1992 ugotovilo zato, ker ni urejal načina odmere dodatka tistim, ki so se upokojili po septembru 1991. Iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da so bili s praktično izvedbo obračuna dodatka ti upravičenci postavljeni v neenakopraven položaj zato, ker jim je bila določena osnova, ki je ZZSV ni poznal. Glede na namen ZZSV o zagotavljanju socialne varnosti določeni kategoriji državljanov in namen zakonodajalca, da gre ta pravica tudi tistim, ki so jo uveljavili po 1.10.1991, bi po ustavnosodni presoji moral biti način obračuna urejen z zakonom, tako zaradi načela pravne države (2. člen Ustave RS), kot zagotavljanja enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) v izogib kršitvi 120. v zvezi s 153. členom Ustave RS, ko je zaradi zakonske neurejenosti odločanje o tej pravici prepuščeno popolni diskreciji upravnega organa. V praksi uveljavljan način odmere je sicer ocenilo za pravičnega, ker zagotavlja enak minimalni nivo socialne varnosti kot tistim državljanom, ki so se upokojili pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ker pa zanj ni izrecne podlage v zakonu in ni edini možni način, je izbiro le-tega prepustilo zakonodajalcu. Ta je protiustavno stanje odpravil tako, da je uzakonil način, ki se je v praksi uporabljal ob interpretativni metodi za zapolnitev pravne praznine glede na to, da pristojni organ mora o zahtevkih strank odločati tudi, če za konkretni dejanski stan ni ustrezne pravne norme. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijanih odločb toženca utemeljeno zavrnilo.

Uporabljen način oblikovanja osnove za odmero dodatka k pokojnini, je v skladu z namenom zagotovitve enakega minimalnega nivoja socialne varnosti, kot tistim državljanom, ki so se upokojili pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Z novelirano zakonsko ureditvijo, ki sicer res učinkuje od uveljavitve dalje, je pa povsem identična interpretativno zapolnjeni pravni praznini v konkretnem primeru, so hkrati odpadli razlogi za protiustavno stanje zaradi kršitve 2., 14. in 120. v zvezi s 153. členom Ustave RS, zato pritožnikove navedbe v tej smeri niso utemeljene.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.