Jedro

Po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, sprejetem na podlagi 44. člena ZDen, se vrednost premoženja praviloma ugotavlja z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju; vrednost podjetja pa izrecno po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena tega navodila. Ker obstajajo zapisniki o popisu premoženja ob podržavljenju, kar med strankami ni sporno, je toženka pravilno določila vrednost družbe B. d.d. na podlagi podatkov, ki izhajajo iz teh zapisnikov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil: - da se v korist tožnice za 82.725 temeljnih delnic in za 188.000 prioritetnih delnic podržavljene B. d.d. določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (sedaj Slovenski državni holding d.d., v nadaljevanju SDH) v skupni višini 982.050,14 EUR, s pripadajočimi 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, ki jih je SDH dolžan izročiti upravičenki do denacionalizacije v roku 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka); - da se v korist upravičenca C.C. za 75 temeljnih delnic B. določi odškodnina v obliki obveznic SDH v višini 37,53 EUR s pripadajočimi 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, ki jih je SDH dolžan izročiti skrbniku za posebne primere D.D. v roku 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe, v preostalem delu se zahtevek kot prepozen zavrže (2. točka izreka); - da se v korist upravičenke E.E. za 50 temeljnih delnic B. določi odškodnina v obliki obveznic SDH v višini 25,02 EUR, s pripadajoči 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, ki jih je SDH dolžan izročiti skrbniku za posebne primere F.F. v roku 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka); - da se v korist upravičenca G.G. za 539 temeljnih delnic B. določi odškodnina v višini 269,69 EUR, s pripadajočimi 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, ki jih je SDH dolžan izročiti skrbnici za posebni primer H.H. v roku 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka) ter da vsak vlagatelj nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je bilo v zadevi že dvakrat odločeno, nazadnje je naslovno sodišče s sodbama I U 1201/2009 z dne 2. 11. 2010, in I U 1234/2009 z dne 30. 6. 2011, odpravilo akt in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovnem postopku so bile stranke soglasne, da se že izvedeni dokazi ne izvajajo ponovno. V zadevi gre za denacionalizacijo premoženja B., katere vračilo premoženja zahtevajo pravni nasledniki delničarjev. Vsi vlagatelji so zahtevali vračilo premoženja v obliki odškodnine v obveznicah SDH.

V zvezi s sestavo delniškega kapitala B. in vprašanjem obstoja prioritetnih delnic sta bili v postopku izdelani dve izvedeniški mnenji: mnenje družbe I. z dne 24. 2. 1995 z dodatkom z dne 13. 3. 1995 in izvedenke J.J. iz junija 2008, zato kljub napotilu iz sodbe I U 1234/2009 organ ni izvedel ponovnega dokazovanja z izvedencem finančne stroke. Ugotovil je, da je bila B. sanirana 1936, glede na listine v spisu pa nesporno izhaja, da je bila B. po sanaciji kapitalsko razdeljena na 120.000 temeljnih delnic in 188.000 prioritetnih delnic (14., 15. in 16. redni občni zbor z dne 8. 7. 1936, dne 15. 9. 1936 s strani Kraljevske banske uprave Dravske banovine uradno potrjen Dodatek k Pravilom B., vpis spremembe v trgovskem registru 12. 10. 1936). Iz Dovoljenja ministra za trgovino II Br. 12329/K/34 z dne 15. 8. 1935 še izhaja, da se 40 % vseh terjatev na dan 10. 4. 1934 (cca 90.000.000 din) pretvori v specialni rezervni fond (točka 2.b odločbe), za stare terjatve A. v višini 18.800.000 din pa se izvrši emisija prioritetne glavnice s prvenstveno 4 % dividendo (točka 2. c odločbe). Pri oblikovanju specialnega rezervnega fonda in oblikovanju prednostnih delnic gre torej za dva različna sanacijska ukrepa, ki imata samostojno naravo (tako tudi glede na 31. člen Uredbe o zaščiti denarnih zavodov in njihovih upnikov – v nadaljevanju Uredba). Iz tega je torej mogoče sklepati, da je A. kot večinski upnik, na podlagi tega, da je bilo v specialni rezervni fond vključenih le 40 % njenih terjatev, na račun dela preostalih terjatev pristala na preoblikovanje le-teh v lastniški delež ZGB. Da se kapitalska sestava B. (120.000 temeljnih delnic in 188.000 prioritetnih delnic) do podržavljenja ni spremenila, je organ ocenil na podlagi zapisnikov rednih občnih zborov B. (in drugih listin, ki jih v izpodbijani odločbi(1) povzame).

V zvezi z vprašanjem lastniške strukture B. je organ navedel, da v dosedanjem postopku ni bilo sporno, da so bili C.C., G.G. in E.E. lastniki alikvotnega dela temeljnih delnic B., saj to izhaja iz seznama deponiranih delnic in iz predloženih delnic. Sporno pa je, ali je bila predvojna A. ob podržavljenju lastnica delnic B. V zvezi z lastništvom prioritetnih in večine temeljnih delnic ob sanaciji leta 1936 listine v spisu dokazujejo, da je bila njihova lastnica likvidirana A., kar izkazujejo listine, ki jih organ navaja(2). V zvezi z lastništvom delnic v času podržavljenja je organ kot ključne dokaze ocenil: - zapisnik o zaplembi premoženja A. z dne 20. 11. 1945; - zapisnik delegata Ministrstva za finance pri B. z dne 5. 7. 1945; - depotno bilanco hrambe z dne 30. 6. 1945. V zvezi z ugotavljanjem višine lastniškega deleža oziroma števila delnic v lasti A. pa je kot odločilne dokaze ocenil: - zapisnik delegata Ministrstva za finance pri B. z dne 5. 7. 1945; - dokument, pridobljen iz Arhiva RS dne 10. 8. 1998 z navedbo lastniškega deleža A. v Ljubljani pri B. pred in po sanaciji (pred sanacijo je bila zveza lastnica 68,94 %, po sanaciji pa 98,14 %) ter vse tam navedene ostale listine(3).

V zvezi z vprašanjem premoženja B. v času podržavljenja, ki je predmet denacionalizacije, je organ uvodoma navedel pravno podlago za cenitev po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Kot osnovni akt za ugotavljanje vrednosti je organ štel Komisijski zapisnik Okrajnega narodnega sodišča v Ljubljani Ksp 1243/45 z dne 21. 11. 1945, iz katerega izhaja, da je bila vrednost B. ob podržavljenju 33.402.513,03 din. Tej vrednosti so ugovarjale vse stranke postopka. Upravni organ dalje navaja, da glede na to, da so predmet tega postopka delnice B., se njihova vrednost delnic določi glede na ustrezno denarno vrednost neto aktive B., ki se razdeli med delničarje v razmerju nominalnih zneskov delnic do celotnega delniškega kapitala. Iz sodbe Vrhovnega sodišča U 465/95 z dne 17. 7. 1997 izhaja, da se v postopkih denacionalizacije podjetij upošteva premoženje – čista aktiva samo za gospodarski subjekt, ki je v posameznem primeru predmet denacionalizacije tako, da se upošteva vrednost delnic, vloženih v druge pravne osebe, le v njihovi knjižni (nominalni) vrednosti, saj je splošno znano, da v času podržavljenja v Sloveniji ni bilo trga vrednostnih papirjev, na katerem se sicer oblikuje dejanska vrednost delnic. Organ je zaključil naslednje: iz Komisijskega zapisnika z dne 21. 11. 1945 je poleg popisa in ocenitve premoženja (neto aktive) razvidno, v katerih drugih podjetjih je bila B. kapitalsko udeležena. Ker so bila poleg B. podržavljena tudi podjetja, kjer je bila B. udeležena kot delničar, so bile v tem zapisniku navedene vrednosti treh podjetij, katerih premoženje je bilo popisano kasneje. Iz listinske dokumentacije tudi izhaja, da so bila v ločenih postopkih popisana tudi ostala podjetja, katerih delničar je bila B. Po primerjavi listinske dokumentacije (poleg že navedenega še z zadnjo bilanco pred podržavljenjem z dne 30. 6. 1945 in prvo bilanco po podržavljenju z dne 31. 12. 1945) je bilo ugotovljeno, da je B. vodila v svojih bilancah seznam podjetij, katerih delničar je bila, in da se to stanje po podržavljenju ni spremenilo, zato je kot verodostojne listine o tem, pri katerih podjetjih je bila B. udeležena, šteti ti dve bilanci in komisijski zapisnik z dne 21. 11. 1945. Iz slednjega tudi izhaja, da B. ni bila formalno lastnica podjetja Z., temveč je bilo to podjetje K., zato tega deleža organ ni upošteval. Organ je tako po komisijskem zapisniku z dne 21. 11. 1945 ocenil neto premoženje po bilanci starega in novega stanja na 1.182.724,12 din. Ta znesek se razlikuje od zneska v zapisniku zato, ker je bilo treba zaradi pravilnega vrednotenja deležev oziroma delnic podjetij, pri katerih je bila B. udeležena, upoštevati njihove nominalne vrednosti in ne dejanske (moratorne). Dejanska vrednost tej podjetij je bila zato od končnega neto premoženja po bilanci odšteta, njihova nominalna vrednost pa upoštevana v naslednji (b) točki. Če bi organ ravnal drugače, bi bila vrednost naložb B. upoštevana dvakrat. V času podržavljenja pa je bila nominalna vrednost tudi višja od dejanske, zato je tak način ugodnejši za vlagatelje. Po Bilanci B. z dne 30. 6. 1945 in z dne 31. 12. 1945 je organ upošteval nominalne vrednosti deležev podjetij K. d.d., Š. d.d., S. d.d., in T. d.d., nato vrednost M., ki je bila v času podržavljenja v fiduciarni lasti B. K vrednosti premoženja je organ prištel še posestvo L., ki sicer ni bilo navedeno v komisijskem zapisniku kot del premoženja, vendar pa dejstvo, da je bilo podržavljeno B., izhaja iz tam navedenih odločb takrat pristojnih organov, bilanc in z.k. vložka št. 21, k.o. ...(4). Dalje organ navaja, da iz bilanc stanja tudi izhaja, da je bila B. kapitalsko udeležena v družbah na Hrvaškem in da je imela nepremičnino v Srbiji, vendar to premoženje glede na drugi odstavek 10. člena ZDen ni bilo upoštevano. Skupna vrednost premoženja B. znaša 11.528.411,67 din. Na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja to v letu 1945 predstavlja 1.360.352,57 USD oziroma 1.000.700,73 EUR. Glede na zgoraj ugotovljeno število delnic in njihovo nominalno vrednostjo so navadne delnice predstavljale 6 % vrednosti B., prednostne pa 94 % B. Na temeljno glavnico torej odpade 60.042,04 EUR, na prioritetno pa 940.658,69 EUR, kar pomeni, da je vrednost navadne delnice 0,50035 EUR, vrednost prednostne pa 5,0035 EUR. Upravičenci do denacionalizacije so glede na število delnic upravičeni do odškodnine, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Tožnica vlaga tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, in sicer izrecno samo zoper višino določene odškodnine v skupnem znesku 982.050,14 EUR. Ne strinja se namreč z obrazložitvijo in stališčem toženke o obsegu premoženja B. v času podržavljenja. Komisijski zapisnik z dne 21. 11. 1945, ki ga je upoštevala toženka, namreč opredeljuje, da je skupno premoženje iz „starega“ in „novega“ poslovanja banke per 30. 6. 1945 v višini 33.402.513,03 din. Pri tem upošteva „neto premoženje“ iz starega in novega poslovanja kot razliko med aktivo in pasivo. Tožnica pa meni, da bi bilo potrebno oceniti premoženje na osnovi razlike med aktivo in delom pasive, ki se nanaša na obveznosti, ne pa da se je v zapisniku od aktive starega poslovanja odštelo del starega in novega poslovanja, v katerem je vsebovana tudi npr. postavka zakoniti rezervni fond ter ostale rezerve, kar seveda niso postavke, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot obveznosti banke (vsaj ne v celoti). V tem je torej nepopolna in pomanjkljiva ugotovitev komisijskega zapisnika z dne 21. 11. 1945 o stanju premoženja na dan nacionalizacije B., v posledici česar je premoženje B. v času nacionalizacije prenizko ocenjeno. Poudarja tudi, da so v komisijskem zapisniku z dne 21. 11. 1945 napačno med obveznosti vštete tudi zakonske in ostale rezerve banke, ki so kapitalska postavka in se morajo prišteti k osnovni glavnici ter prioritetni glavnici ter k prenesenim dobičkom iz prejšnjih let in nerazporejenemu dobičku tekočega leta. V kapital banke pa ni zajet tudi doseženi nerazporejeni dobiček. Zaradi takšnega tretiranja rezerv in dobička je kapital po komisijskem zapisniku z dne 21. 11. 1945 v t.i. „neto premoženju starega in novega poslovanja“ prenizko izkazan in v posledici tega tudi premoženje B. prenizko ocenjeno na dan denacionalizacije. Poudarja tudi, da je komisijskemu zapisniku z dne 21. 11. 1945 glede obsega premoženja podrobno ugovarjala že v upravnem postopku in za to predložila v spis izvedeniško mnenje P. z dne 23. 9. 2002 ter predlagala zaslišanje izvedenca R.R. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 1234/2009, v kateri je izrecno navedlo, da je zaslišanje izvedene priče R.R. primeren dokaz. Temu toženka ni sledila in je v postopku odločila brez zaslišanja izvedenca, zato meni, da je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pri predlogu za zaslišanje izvedenca R.R. tožnica vztraja. Dalje v tožbi navaja, da v znesku rekapitulacije po zapisniku z dne 21. 11. 1945 manjkajo tudi določene postavke (naložbe v drugih podjetjih) ter da je bil pri izdelavi tega zapisnika uporabljen tečaj 1 din DFJ = 3,33333 Lit. V bilanci stanja B. per 30. 6. 1945 pa je bil upoštevan tečaj 1 DFJ din = 2,6316 din. S tem v zvezi poudarja, da je uporabljen tečaj 1 din DFJ/Lit v uradnih listinah po datumih 30. 6. 1945 veliko nižji kot nekaj mesecev kasneje na javni listini, kar po mnenju tožnice kaže na verodostojnost listin, na katere bi se lahko upravni organ brezpogojno oprl. V posledici nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je toženka nepravilno uporabila tudi materialno pravo. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije na podlagi opravljene glavne obravnave tako, da tožbi ugodi in odloči, da se v korist tožnice za 82.725 temeljnih delnic in za 188.000 prioritetnih delnic podržavljene B. določi odškodnina v obliki obveznic SDH v skupni višini 10.537.870,52 USA $ s pripadajočimi 6 % zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, ki jih je SDH dolžan izročiti tožnici v roku 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe; podrejeno predlaga, da sodišče 1. točko izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine v znesku 982.050,14 EUR, odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

4. Stranka z interesom SDH v odgovoru na tožbo navaja, da bi bilo treba za določitev odškodnine tožnici upoštevati vrednost B. v znesku 231.448,36 USD, kot je to navedeno v njeni tožbi, ki jo je vložila zoper izpodbijano odločbo in jo sodišče vodi pod opr. št. I U 86/2014. Odgovarja na tožbene navedbe in izpostavlja, da o aktivni legitimaciji tožnice še ni odločeno, saj ne obstaja nobena odločba o tem. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice v celoti zavrne.

5. Stranke z interesom … na tožbo v danem roku niso odgovorile.

6. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za skupno obravnavanje in odločanje z zadevama I U 70/2014 in I U 86/2014 ter je to zadevo obravnavalo posebej (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa, ki jo je ta sprejel v izvrševanju sodb tega sodišča I U 1201/2009 z dne 2. 11. 2010 in I U 1234/2009 z dne 30. 6. 2011. S tema sodbama je sodišče ugodilo tožbama zdajšnje tožnice in stranke z interesom SDH ter odpravilo odločbo upravnega organa št. 490-3/2005/70 z dne 10. 6. 2009 v I., II., III., IV. in V. točki izreka ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče v tem upravnem sporu tako presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča oziroma njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), presoja pa ga tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

9. Sodišče sodi, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zanj pa je organ navedel izčrpne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja:

10. Tožnica v tožbi toženki očita napačno ugotovitev obsega premoženja B. ob času nacionalizacije na podlagi komisijskega zapisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 11. 1945 in odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 3. 1945 ter bilanc stanja z dne 30. 6. 1945 in 31. 12. 1945. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, sprejetem na podlagi 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vrednost premoženja praviloma ugotavlja z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju (prvi odstavek 4. člena); vrednost podjetja pa izrecno po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena tega navodila (prvi odstavek 8. člena). Ker obstajajo zapisniki o popisu premoženja ob podržavljenju, kar med strankami ni sporno, je po presoji sodišča toženka pravilno določila vrednost B. d.d. na podlagi podatkov, ki izhajajo iz teh zapisnikov. Tožnica pa za svoje trditve, ki jih navaja v tožbi v zvezi z obsegom pasive (zatrjuje namreč, da sta v komisijskem zapisniku z dne 21. 11. 1945 postavki „zakoniti rezervni fond“ in „ostale rezerve“ napačno upoštevani na pasivni strani) ter da je kapital po tem zapisniku v t.i. „neto premoženju starega in novega poslovanja“ prenizko izkazan, ker vanj ni zajet tudi doseženi nerazporejeni dobiček, ni predložila nobenih dokazov, razen izvedenskega mnenja R.R., ki pa ga po presoji sodišča ni mogoče upoštevati kot dokaz glede na zgoraj citirane določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Morebitnih drugih verodostojnih listin, iz katerih bi bil razviden obseg aktive in pasive B. v času nacionalizacije, pa tožnica ni predložila ne v upravnem postopku in ne k predmetni tožbi.

11. Tožnica prav tako ni izkazala svojega ugovora glede nepravilno uporabljenega tečaja 1 din DFJ/Lit pri izdelavi zapisnika z dne 21. 11. 1945, v zvezi s čimer se sklicuje na uradne listine po datumih 30. 6. 1945, ki pa jih ne predloži in tudi ne pove, na katere uradne listine se sklicuje, zato sodišče tega tožbenega ugovora, s katerim želi tožnica omajati verodostojnost komisijskega zapisnika z dne 21. 11. 1945, ni moglo upoštevati. Kolikor ima tožnica v mislih bilanco stanja B. per 30. 6. 1945, na katero se je prav tako oprla toženka v izpodbijani odločbi in pri kateri, kot navaja tožnica v tožbi, se je upošteval tečaj 1 DFJ din = 2,6316 din (pravilno: Lit), za razliko od tečaja, ki je bil upoštevan pri izdelavi zapisnika z dne 21. 11. 1945, in sicer 1 DFJ din = 3,33333 Lit, pa sodišče dodaja, da takšna tečajna razlika sama po sebi, glede na to, da gre za dva dokumenta, izdana v časovnem presledku več mesecev, ne more kazati na neverodostojnost le-teh, ob tem da tožnica, kot že povedano, ni predložila nobenega dokaza o menjalnem tečaju v spornem času.

12. Glede tožbene navedbe, da v znesku rekapitulacije po zapisniku z dne 21. 11. 1945 manjkajo tudi določene postavke (naložbe v drugih podjetjih), ki je tožnica sicer ne konkretizira, pa sodišče meni, da je toženka v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnila upoštevanje naložb v drugih podjetjih(5). S tem v zvezi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno pojasnila, da ker so bila poleg B. obenem podržavljena tudi podjetja, pri katerih je bila B. udeležena kot delničar, so bile v tem zapisniku navedene tudi vrednosti treh podjetij, katerih premoženje je bilo popisano kasneje, in sicer v komisijskih zapisnikih z dne 23. 11. 1945 (Z.), 26. 11. 1945 (S.) in 6. 12. 1945 (K.). Pojasnila pa je tudi, da iz listinske dokumentacije še izhaja, da so bila v ločenih postopkih popisana tudi ostala podjetja, katerih delničar je bila B. ter navedla, da je razlog, zakaj so bile v predmetnem komisijskem zapisniku z dne 21. 11. 1945 posebej dodane še vrednosti treh podjetij, katerih delničar je bila B. (in ne npr. vseh), očitno v tem, da je bilo za popis teh treh podjetij krajevno pristojno isto sodišče kot za popis B., za druga podjetja pa druga sodišča(6).

13. Odločitev toženke pa tudi ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka. Kot je sodišče pojasnilo že v 10. točki obrazložitve te sodbe, toženka v tej zadevi pravilno ni upoštevala kot dokaz izvedenskega mnenja izvedenca R.R., zato je tudi ravnala pravilno, ko je zavrnila predlagan dokaz z zaslišanjem izvedenca R.R. S tem v zvezi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedla, da je izčrpne navedbe izvedenca R.R obravnavala kot navedbe vlagateljice (tožnice) ter da izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem ni bila potrebna(7).

14. Po povedanem je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe zakonit, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Glej drugi odstavek na strani 9 izpodbijane odločbe.

opomba (2) : Glej prvi odstavek na strani 13 izpodbijane odločbe.

opomba (3) : Glej zadnji odstavek na strani 15 in prvi odstavek na strani 16 izpodbijane odločbe.

opomba (4) : Glej četrti odstavek na strani 22 izpodbijane odločbe.

opomba (5) : Glej na straneh 17 do 22 izpodbijane odločbe.

opomba (6) : Glej zadnji odstavek na strani 19 in prvi odstavek na strani 20 izpodbijane odločbe.

opomba (7) : Glej četrti odstavek na strani 6 izpodbijane odločbe.