Jedro

Družbenik mora za to, da se razbremeni odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, trditi, da glede na njegov položaj v družbi ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe po uradni dolžnosti iz sodnega registra, ter dokazati, da je glede na svoje pravice in obveznosti storil vse, da do izbrisa družbe ne bi prišlo. Glede na navedeno dejanska neaktivnost (tako imenovana nezakrivljena pasivnost) družbenika ne more razbremeniti odgovornosti, zato tudi ugovorne navedbe dolžnikov, da nista odločala in sodelovala pri vodenju družbe, za utemeljenost ugovora pasivnosti ne zadoščajo.

Izvršitev denarne kazni za gospodarski prestopek zastara, ko pretečejo tri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila omenjena kazen izrečena, v vsakem primeru pa, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni, za gospodarski prestopek torej šest let od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Gre za absolutno zastaranje, na katero pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe kazenskega materialnega prava, tudi na pritožbeni stopnji ob obravnavanju dolžnikovega ugovora.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 27. 11. 2001 se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 16. 5. 2014 se delno ugodi in se sklep v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov (z dne 28. 2. 2007 in 5. 3. 2007) delno ugodi za znesek 6.259,39 EUR ter se v tem delu izvršba ustavi, v 2. točki izreka pa tako, da se dolžnikoma priznajo stroški ugovora v znesku 99,14 EUR, ki se izplačajo iz proračuna, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Dolžnikoma se priznajo stroški pritožbenega postopka v znesku 273,59 EUR, ki se v osmih dneh izplačajo iz proračuna, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Glede pritožbe zoper sklep z dne 27. 11. 2001

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 11. 2011 je sodišče prve stopnje izvršbo, prekinjeno s sklepom Ig 97/09675 z dne 16. 11. 2001, nadaljevalo s pravnima naslednikoma dolžnika: 1. A. A., 2. B. B., in sicer z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnih stvari.

2. Zoper sklep vlagata dolžnika po skupnem pooblaščencu pritožbo, ker jima ni jasno, na podlagi kakšnega izvršilnega naslova naj bi bil izdan, saj ga v spisu ni, izvršilni postopek pa se je vodil izključno zoper dolžnika T. d.o.o.. Prerekata obveznost iz naslova obveznosti iz sodnega registra izbrisane družbe, saj po izdaji odločbe Ustavnega sodišča glede presoje ustavnosti Zakona o finančnem poslovanju podjetij ni več pogojev za nadaljevanje neposrednega izvršilnega postopka. Predlagata razveljavitev sklepa in ustavitev izvršbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predmet presoje tega pritožbenega postopka je pri tem tisti del izreka, ki se nanaša na vmesni procesno tehnični sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper družbenika izbrisane družbe.

5. Sklep o nadaljevanju izvršbe proti družbenikom kot pravnim naslednikom gospodarske družbe izda sodišče prve stopnje, če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka, in ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti. Za procesno odločitev o tem, s kom se nadaljuje izvršilni postopek, so pomembni podatki, navedeni v sodnem registru, izvršbo pa je dopustno nadaljevati, če je bil predlog za nadaljevanje vložen v zakonsko določenem roku enega leta po objavi izbrisa družbe iz registra (drugi odstavek 394. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD, ki je veljal v času izbrisa v obravnavani zadevi v zvezi s četrtim odstavkom 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, v nadaljevanju ZFPPod). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje postopek izvršbe po uradni dolžnosti pravočasno nadaljevalo zoper nova dolžnika na podlagi podatkov iz sodnega registra, zato je odločitev pravilna.

6. Glede na pritožbene navedbe v zvezi s prehodom obveznosti na družbenike pa višje sodišče še pojasnjuje, da navedene navedbe na pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati, saj ne gre za pritožbene navedbe, s katerimi bi bilo mogoče izpodbijati sklep o nadaljevanju izvršbe, temveč gre za ugovorne trditve zoper sam sklep o izvršbi (12. točka 55. člena ZIZ).(1) O tem pa je v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje tudi odločilo (sklep z dne 16. 5. 2001).

7. Pritožba dolžnikov zoper sklep z dne 27. 11. 2001 glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 16. 5. 2014

8. Z izpodbijanim sklepom z dne 16. 5. 2014 je sodišče prve stopnje ugovora dolžnikov z dne 28. 2. 2007 in z dne 5. 3. 2007 zavrnilo (1. točka izreka), ter sklenilo, da dolžnika sama nosita svoje stroške ugovornega postopka (2. točka izreka).

9. Zoper sklep vlagata dolžnika po svojem pooblaščencu pritožbo ter ga izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Oporekata statusu aktivnega družbenika, ker da sta v svojih ugovorih zatrjevala, da nista odločala, vodila družbe in sprejemala odločitev, in torej da upniku ne dolgujeta ničesar. Menita, da je pravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da morata dolžnika dokazati, da nista bila aktivna družbenika, ker gre za negativna dejstva, ter dodajata, da sta tudi sicer v potrditev svojih navedb vsakič predlagala svoje zaslišanje, sodišče pa tega ni izvedlo in jima je nezakonito onemogočilo, da svoje trditve dokažeta. Sklicujeta se na stališče višjega sodišča, da je zaslišanje v izvršilnem postopku primerno in ustrezno dokazno sredstvo, ter trdita, da je v konkretnem primeru tako rekoč tudi njuno edino dokazno sredstvo, prav tako pa je po naravi stvari nemogoče imeti evidenco ali listino o tem, da nečesa nisi storil. Uveljavljata kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ju ni zaslišalo, ter trdita, da se izpodbijanega sklepa tudi ne da preizkusiti iz razloga, ker se sodišče do njunih ugovornih trditev ni opredelilo in se niti ni postavilo na jasno stališče, ali šteje, da sta bila aktivna ali pasivna družbenika ter zakaj, obenem pa je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje mogoče razbrati, da je imelo sodišče pred seboj le ugovor z dne 5. 3. 2007, obravnavati pa bi moralo oba ugovora. Nadalje vztrajata pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije upnika ter dodajata, da Okrožno sodišče v Ljubljani, ki naj bi izdalo sodbo Gp 103/95, ne more biti aktivno legitimirano za vodenje predmetnega postopka in ne more nastopati kot upnik. Svoji pasivni legitimaciji oporekata iz razloga, ker nista bila aktivna družbenika, zaradi napačne ugotovitve tega dejstva pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Nasprotujeta sklicevanju sodišča na četrti odstavek 27. člena ZFPPod, saj ni navedlo, v katerem uradnem listu je bil zakon objavljen, obenem pa je tudi prenehal veljati, četrti odstavek 27. člen ZFPPod pa je bil tudi črtan zaradi odločitev Ustavnega sodišča RS. Poleg tega trdita, da nista dala nobene izjave, iz katere bi izhajalo, da prevzemata obveznost poplačila vseh morebitnih neporavnanih obveznosti izbrisane družbe, prav tako pa odgovornost za gospodarski prestopek ne more preiti na dolžnika. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi in izvršilni postopek ustavi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, v obeh primerih z naložitvijo upniku v plačilo stroške postopka. Priglašata stroške pritožbe.

10. Pritožba je delno utemeljena.

11. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ.

12. V zvezi z ugovorom aktivne legitimacije, ki ga dolžnika ponavljata v pritožbi, je že sodišče prve stopnje navedlo izčrpne in pravilne razloge, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje in na te navedbe ponovno ne odgovarja. Pojasniti velja le, da zgolj navedba Okrožnega sodišča v Ljubljani v uvodu izpodbijanega sklepa le-temu ne daje položaja upnika in ne spreminja dejstva, da se v predmetni zadevi izvršba vodi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 2. člena ZIZ), Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je v postopku zaradi gospodarskega prestopka izdalo izvršilni naslov, pa je bilo zgolj predlagatelj prisilne izterjave denarnih obveznosti (prvotnega) dolžnika.

13. Predmetni izvršilni postopek se je začel zoper družbo T., d.o.o. (sklep o izvršbi z dne 1. 9. 1997 je postal pravnomočen 7. 10.1997), ki pa je bila 13. 9. 2001 izbrisana iz sodnega registra (sklep o izbrisu je bil izdan 9. 5. 2001), zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 11. 2001 izvršbo nadaljevalo zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe. Dolžnika sta v svojem ugovoru nasprotovala statusu aktivnega družbenika.

14. Pravno podlago za odločitev o ugovoru dolžnikov predstavljajo v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 496. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določbe ZFPPod. Ta je odgovornost družbenikov za obveznosti družb, izbrisanih po določbah ZFPPod, uredil v 27. členu, kjer je v četrtem odstavku določil, da se šteje, da je družbenik podal izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 določbo četrtega odstavka 27. člena ZFPPod razveljavilo v delu, kolikor se šteje, da so izjavo o prevzemu vseh obveznosti družbe podali tudi t. i. nepravi, pasivni družbeniki, ter odločilo, da bodo morala sodišča ugotavljati odgovornost posameznega družbenika za obveznosti družbe v odvisnosti od vpliva, ki ga je le-ta imel na poslovanje družbe.(2)

15. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugovor dolžnikov pravilno presojalo v skladu z navedeno pravno podlago, zato so pritožbeni očitki o napačnem sklicevanju na določbo 27. člena ZFPPod in njenem prenehanju veljavnosti neutemeljeni. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da dolžnika nista podala izjave o prevzemu obveznosti družbe po 394. členu ZGD, saj je v tej določbi uzakonjena neizpodbojna pravna domneva(3) (in ne sicer pravna fikcija, kot je v obrazložitvi sklepa navedlo sodišče prve stopnje), da so (aktivni) družbeniki takšno izjavo, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, podali. Glede na navedeno bi se dolžnika lahko svoje odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe (kamor sodi tudi obveznost plačila denarne kazni in stroškov postopka zaradi gospodarskega postopka, ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku) razbremenila le, če bi uspela izkazati, da v družbi nista imela položaja aktivnih, ampak pasivnih družbenikov.

16. Dolžnika sta v svojem ugovoru z dne 28. 2. 2007 zatrjevala, da nista bila aktivna družbenika, kar sta utemeljevala z navedbami, da so aktivni družbeniki tisti, ki so odločali, vodili družbo in sprejemali odločitve, česar pa onadva nista počela, v ugovoru z dne 5. 3. 2007 pa sta trdila, da je breme dokazovanja njunega položaja aktivnih družbenikov na upniku. Sodišče prve stopnje se je do vseh teh njunih ugovornih navedb (in ne le do ugovora z dne 5. 3. 2007 kot protispisno pritožbeno zatrjujeta dolžnika) opredelilo, svojo odločitev o zavrnitvi ugovorov dolžnikov pa oprlo na obrazložitev, da sta dolžnika sicer zatrjevala, da nista aktivna družbenika izbrisane družbe, vendar pa za svoje navedbe nista predložila nobenega dokaza, kljub temu, da je na njima dokazno breme.

17. Dolžnika v zvezi s tem pritožbeno zatrjujeta, da jima je sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja onemogočilo, da svoje trditve dokažeta, s čimer uveljavljata kršitev pravice do izjavljanja in kontradiktornega postopka (bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da neizvedba predlaganih dokazov sama po sebi še ne pomeni nujno kršitve načela kontradiktornosti, saj sodišču dokazov ni treba izvesti, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Pritrditi pa je treba pritožbenemu očitku, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, kot je obravnavani, zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložiti (primerjaj, drugi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odsotnost obrazložene zavrnitve dokaznih predlogov sicer ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je ta kršitev podana v primerih, ko sodišče ne navede razlogov o odločilnih dejstvih, je pa s tem sodišče prve stopnje poseglo v pravico dolžnikov do kontradiktornega postopka.(4) Ker je skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ višje sodišče kršitve, katerih narava to dopušča, dolžno odpraviti sámo, višje sodišče pojasnjuje, da izvedba dokazov v obravnavanem primeru zaradi pomanjkljive trditvene podlage, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni bila potrebna. Skladno z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) namreč neobstoječih oziroma pomanjkljivih trditev z izvedbo dokaza, tudi z izvedbo z zaslišanjem stranke, ni mogoče dopolnjevati.

18. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je trditveno in dokazno breme glede okoliščine, da je bil dolžnik pasivni družbenik v smislu citirane odločbe Ustavnega sodišča, na družbeniku. Višje sodišče na tem mestu le še dodaja, da upoštevajoč, da je obstoj obveznosti v predmetnem postopku ugotovljen z izvršilnim naslovom, zgolj s pavšalnim zanikanjem njenega obstoja (za kar se pritožbeno zavzemata dolžnika) do prevalitve dokaznega bremena na upnika niti ne more priti. Družbenik mora za to, da se razbremeni odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, trditi, da glede na njegov položaj v družbi ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe po uradni dolžnosti iz sodnega registra, ter dokazati, da je glede na svoje pravice in obveznosti storil vse, da do izbrisa družbe po ZFPPod ne bi prišlo. Glede na navedeno dejanska neaktivnost (tako imenovana nezakrivljena pasivnost) družbenika ne more razbremeniti odgovornosti, zato tudi ugovorne navedbe dolžnikov, da nista odločala in sodelovala pri vodenju družbe, za utemeljenost ugovora pasivnosti skladno s citirano ustavno odločbo ne zadoščajo. Sodišče prve stopnje bi zato lahko po presoji višjega sodišča ugovor pasivnosti dolžnikov zavrnilo že iz razloga, ker nista podala ustrezne trditvene podlage. Pritožbi dolžnikov posledično ni mogoče slediti.

19. Višje sodišče je zato v nadaljevanju opravilo še uradni preizkus izpodbijane odločitve o ugovoru in ugotavlja, da je izvršitev denarne kazni v višini sedanjih 6.259,39 EUR (prej 1.500.000,00 SIT) zastarala. Denarna kazen je bila namreč izrečena za gospodarski prestopek s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Gp 103/95 z dne 13. 12. 1995, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 26. 4. 1996. Zastaranje izvršitve denarne kazni je urejeno v Zakonu o gospodarskih prestopkih (v nadaljevanju ZGP) v zvezi z Zakonom o smiselni uporabi nekaterih določb Kazenskega zakonika Republike Slovenije in Zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke (v nadaljevanju ZSUN). Gospodarski prestopki so sicer z novelo Zakona o prekrških ZP-L (Uradni list RS, št. 31/2000) ki je začela veljati 8. 4. 2000, postali prekrški, vendar pa za obsojeno pravno osebo - prvotnega dolžnika v tem postopku - nova ureditev ni milejša. V 38. členu ZGP je določeno, da je izvršitev kazni za gospodarski prestopek zastarana, ko pretečejo tri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila omenjena kazen izrečena. Za tek in pretrganja zastaranja izvršitve kazni se na podlagi petega odstavka 1. člena ZSUN smiselno uporablja 115. člen Kazenskega zakonika (KZ), le-ta pa v petem odstavku določa, da izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni, za gospodarski prestopek torej šest let od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Gre za absolutno zastaranje, na katero pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe kazenskega materialnega prava, tudi na pritožbeni stopnji ob obravnavanju dolžnikovega ugovora. V obravnavanem primeru je zastaranje izvršitve denarne kazni nastopilo 26. 4. 2002, zato je višje sodišče pritožbi dolžnikov v delu, ki se nanaša na izterjavo denarne kazni (v višini 6.259,39 EUR oziroma prej 1.500.000,00 SIT) ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu spremenilo tako, da je ugovoroma dolžnikov v tem delu ugodilo in izvršbo v tem delu ustavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Določbe o absolutnem zastaranju pa se ne nanašajo na stroške postopka zaradi gospodarskega postopka (v izvršilnem naslovu v plačilo naloženo povprečnino v znesku 709,40 EUR oziroma 170.000,00 SIT), temveč se za le-te upoštevajo pravila obligacijskega prava za zastaranje terjatev, zato v ta del sklepa o izvršbi višje sodišče ob uradnem preizkusu odločitve o ugovoru (oziroma ugovorih) dolžnikov ni posegalo.

21. Upoštevajoč navedeno je višje sodišče pritožbo dolžnikov v delu, ki presega znesek 6.259,39 EUR kot neutemeljeno zavrnilo in 1. točko izreka sklepa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Višje sodišče je posledično poseglo tudi v odločitev o stroških ugovornega postopka, saj je treba šteti, da so bili dolžnikoma stroški ugovora v delu, v katerem sta z njim uspela, neutemeljeno povzročeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče je pri tem dolžnikoma skladno z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za ugovor v priglašeni višini 200 točk (6. točka tar. št. 27 OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 91,8 EUR, oziroma povečano za 20% DDV skupno 110,16 EUR. Glede na uspeh dolžnikov v ugovornem postopku (90%) je višje sodišče dolžnikoma priznalo stroške ugovornega postopka v skupni višini 99,14 EUR, ter upoštevajoč, da gre v predmetni zadevi za izvršbo po uradni dolžnosti, sklenilo, da se le-ti dolžnikoma izplačajo iz proračuna.

23. Priglašenih stroškov za pritožbo (500 točk), za dvakratni posvet s stranko (100 točk), končno poročilo stranki (50 točk) in sodne takse za ugovor višje sodišče dolžnikoma ni priznalo. Storitvi posveta s stranko in končno poročilo stranki ne predstavljajo samostojnih storitev, za katere bi bil pooblaščenec dolžnikov upravičen do nagrade na podlagi tar. št. 39 OT, temveč je ta strošek že zajet v nagradi za pravno sredstvo - ugovor. Nagrado za pritožbo sta dolžnika priglasila prepozno, saj je bila pritožba zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper nova dolžnika vložena že 5. 3. 2003, nagrada pa priglašena šele v ugovoru z dne 5. 3. 2007, zato do njene povrnitve nista upravičena (osmi odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako nista upravičena do povrnitve sodne takse za ugovor, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi jima ta strošek dejansko nastal. Zakonskih zamudnih obresti dolžnika ob priglasitvi stroškov v ugovoru nista zahtevala, zato jima jih višje sodišče kljub pritožbeni zahtevi ni priznalo.

24. Dolžnika sta s pritožbo delno uspela, zato sta skladno z določbami prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter šestega odstavka 38. člena ZIZ, upravičena do sorazmerne povrnitve pritožbenih stroškov. Višje sodišče jima je na podlagi predloženega stroškovnika priznalo nagrado za pritožbo v višini 400 točk (6. točka tar. št. 27 OT) oziroma 183,60 EUR, ki povišano za 22% DDV znaša 223,99 EUR, ter strošek sodne takse za pritožbo v znesku 80,00 EUR, skupno torej 303,99 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh (90 %) je višje sodišče dolžnikoma priznalo pritožbene stroške v višini 273,59 EUR, ter sklenilo, da se le-ti izplačajo iz proračuna v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Op. št. (1): Glej tudi, Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z občne seje dne 30. 6. 2003. Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, 76. točka obrazložitve.

Op. št. (3): Prav tam, 75. točka obrazložitve.

Op- št. (4): Šturm, L. (ur.), Komentar ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2001, str. 285; Zobec, J., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 297.