Jedro

Predmet upravnega spora je akt ali dejanje iz 1. člena ZUS. Kot predmet upravnega spora pa je tožnik v tožbenem zahtevku opredelil neskladje določb Sklepa o določitvi cestninskih cest in višine cestnine z Uredbo o cestnini za uporabo določenih cest, ter neskladje Uredbe o cestnini za uporabo določenih cest z Zakonom o javnih cestah, torej aktov, ki imata splošni značaj, saj posamičnih razmerij ne urejata neposredno, nanašata pa se na nedoločen krog subjektov. Ker je za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnega akta, kar po presoji sodišča Sklep in Uredba sta, pristojno Ustavno sodišče RS (5. alinea in tretji odstavek 21. člena Zakona o ustavnem sodišču RS, Uradni list RS, št. 15/94), je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču začela upravni spor zaradi neskladja Sklepa o določitvi cestninskih cest in višine cestnine (Uradni list RS, št. 109/2001-v nadaljevanju: Sklep) z Uredbo o cestnini za uporabo določenih cest (Uradni list RS, št. 51/97-v nadaljevanju: Uredba), ter zaradi neskladja Uredbe z Zakonom o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97-v nadaljevanju: ZJC). Neskladje Sklepa z Uredbo utemeljuje z naslednjim: Uredba je bila izdana na podlagi ZJC in določa, da so v Sloveniji cestninske ceste, avtoceste pa tudi ceste rezervirane za motorna vozila (t.i. hitre ceste), če izpolnjujejo določene pogoje. Te pogoje določa citirana Uredba v 2. členu, določitev cestninskih cest pa prepušča sklepu vlade. V 8. členu Uredba ureja način določitve višine cestnine, višino cestnine pa na podlagi te Uredbe določi Vlada s sklepom. Vendar se višina cestnine določi v skladu za km prevožene razdalje po cestninski cesti, torej velja za vso Slovenijo ista višina cestnine po km. S Sklepom je vlada določila katere avtoceste in katere hitre ceste so cestninske, kje bo veljal odprti in kje zaprti cestninski sistem, ter kolikšna bo višina cestnine na katerem odseku. V 2. členu tega Sklepa je določeno, da je višina cestnine za osebna vozila (1. cestninski razred) 10,1861 SIT za km prevozne razdalje. Tožnik citira pogoje, ki morajo biti izpolnjeni da se na hitri cesti (imenovani tudi cesti rezervirani za motorna vozila) plačuje cestnina. Iz prej citiranega sklepa je razvidno, katere so ceste, ki na podlagi Uredbe izpolnjujejo pogoje za cestninsko cesto, kolikšna je njihova dolžina in posledično, kolikšna je višina cestnine na teh cestah. Pri omenjenem Sklepu je prišlo do določenih nepravilnosti, saj določa, da je med A in B 15,8 km avtoceste in posledično določa višino cestnine na tem odcepu na 160,00 SIT. Vendar med A in B ni 15,8 km avtoceste. Avtocesta poteka samo med A in C, njena dolžina pa je slabih 9 km, torej bi cestnina morala znašati največ 90,00 SIT. Po nekaterih razlagah naj bi se cestnina plačevala ne le za avtocesto, pač pa skupaj za avtocesto med A in C (9 km), ter hitro cesto (t.i. severno B obvoznico) med krožnim prometom pri C in B. Meni, da je pravilnost takšne razlage neverjetna, saj bi v tem primeru Vlada s sklepom označila kot kombinirano cesto ali hitro cesto in ne kot avtocesto. Navaja tudi, da avtocesta A - C in hitra cesta krožišče - B nista neposredno povezani, saj je med njima 1 km ceste, križišče, itd. Prav tako hitra cesta med krožiščem in B ne izpolnjuje pogojev, ki jih Uredba postavlja za hitre ceste, ki se lahko cestninijo. Tako je neskladje Sklepa z Uredbo očitno, saj namreč ni nikjer 15,8 km avtoceste, ki jo opisuje Sklep in je tudi ocestninjena. Če je z 15,8 km avtoceste mišljeno 9 km avtoceste in krožni promet in 5 km hitre ceste, je tudi v tem primeru Sklep v neskladju z Uredbo, saj krožni promet ni hitra cesta, pa tudi 5 km hitre ceste med krožiščem in B ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Tako je Sklep v neskladju z Uredbo, zato tožnik predlaga, da se razveljavi.

Tožnik v tožbi navaja tudi neskladje Uredbe z ZJC. Navaja, da za izpodbijano Uredbo ni podlage v zakonu. Zakon vladi ne daje pooblastila da določi, katere so cestninske ceste. Zakon tako daje v 11., 87 in 88. členu vladi oz. posameznemu ministrstvu pooblastilo, da uredi določena področja-višino cestnine, način pobiranja le-te, itd, ne daje pa vladi pooblastila za izbiro, na katerih cestah bo cestnino pobirala in na katerih ne. Četudi bi obveljala razlaga, da vlada ima zakonsko pooblastilo za določanje, katere izmed cest so cestninske ceste, bi le-te morala označiti z določeno kategorijo ceste, tako pa izpodbijana Uredba določa le, da so cestninske ceste lahko avtoceste in hitre ceste. Vse je prepuščeno diskreciji, zato je v praksi prišlo celo do tega, da so v enem delu države vse avtoceste in celo hitre ceste ocestninjene, v drugem delu države pa niti najnovejše avtoceste niso ocestninjene. Takšna nedoločnost Uredbe (in tudi zakona na katerem temelji), pa je v nasprotju z načelom pravne države, povzroča pa tudi situacijo, ki je v nasprotju z načelom enakosti. Sklep in Uredba vlade sta torej v nasprotju z zakonom, kot tudi z načelom enakosti, zato ker postavljata v neenak položaj voznike različnih avtocest. Ponekod je namreč v uporabi zaprt cestninski sistem, ponekod pa odprt cestninski sistem. Zaprt cestninski sistem je bolj pravičen, saj voznik plača toliko kolikor prevozi, pri odprtem sistemu pa nekateri plačajo za celotno razdaljo avtoceste, čeprav so prevozili le njen kratki del, saj so prevozili cestninsko postajo. Pri tem nastajajo velike razlike, saj se ljudje vozijo po avtocesti vsak dan. Tožnik navaja primer voženj iz D v E in D v B. Navaja tudi, da ZJC ne predvideva kombinacije odprtega cestninskega sistema, ki velja v vzhodnem delu Slovenije in zaprtega cestninskega sistema, ki velja v zahodnem delu Slovenije. Res je da prepušča izbiro sistema Uredbi, vendar ne tako, da bo Uredba določila več različnih vrst sistemov za različne dele države, poleg tega pa ponekod pustila avtoceste celo neocestninjene, zato sta tako Uredba in Sklep, ki Uredbo konkretizira v nasprotju z namenom ZJC.

Tožnik izkazuje svoj pravni interes za vložitev spora s tem, da živi v A, dela pa v B in se na delo vozi vsak dan po avtocestnem odseku A - C, nato pa zavije na staro cesto, ki vodi proti B. Tako vsak dan v obe smeri plačuje cestnino 160,00 SIT za prevoženih 9 km avtoceste, namesto samo 90,00 SIT. Tudi če ne zavije na staro cesto je situacija enaka, saj je avtoceste le 9 km, plačati pa mora 16 km. Da dnevno uporablja navedeno avtocesto dokazuje z računi o plačilu cestnine.

Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani Sklep v delu, ki se nanaša na cestninjenje ceste med A in B razveljavi in odloči, da imajo vsi, ki dokažejo, da so na tej razdalji plačevali previsoko cestnino, pravico do vrnitve preplačane razlike. Predlaga tudi, da sodišče Uredbo in celoten Sklep razglasi za nezakonita, saj Sklep postavlja v neenak položaj voznike na različnih avtocestnih odsekih, s tem ko ponekod določa zaprt, drugod pa odprt sistem, nekaterih cestnih odsekov ki bi po ZJC in po Uredbi morali biti ocestninjeni, pa ne ocestninja. Sodišče naj nezakonitost navedenih aktov določi tudi zato, ker je Uredba nedoločna s tem, ko pravi, katere ceste se "lahko" ocestninijo. Tako so nekateri vozniki dejansko enakih cest primorani plačevati cestnino, drugi pa ne.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (drugi odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00-ZUS) in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznikov, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Predmet upravnega spora je torej akt ali dejanje iz 1. člena ZUS. Kot predmet upravnega spora pa je tožnik v tožbenem zahtevku opredelil neskladje določb Sklepa o določitvi cestninskih cest in višine cestnine z Uredbo o cestnini za uporabo določenih cest, ter neskladje Uredbe o cestnini za uporabo določenih cest z Zakonom o javnih cestah, torej aktov, ki imata splošni značaj, saj posamičnih razmerij ne urejata neposredno, nanašata pa se na nedoločen krog subjektov. Ker je za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnega akta, kar po presoji sodišča Sklep in Uredba sta, pristojno Ustavno sodišče RS (5 alinea in tretji odstavek 21. člena Zakona o ustavnem sodišču RS, Uradni list RS, št. 15/94), je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.