Jedro

Najprej je pritrditi zagovorniku v opozorilu, da pri zavrnitvi obsojenčevega predloga za združitev kazni ne gre za odločitev, s katero bi prvostopenjsko sodišče spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah iz pravnomočnih sodb. Pravilno poudarja, da za primer neutemeljenega predloga sodbe ostanejo nespremenjene, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog za združitev kazni zavrniti s sklepom in ne s sodbo.

Iz obsežne sodne prakse Ustavnega sodišča (ki se opira tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice) izhaja, da je treba v skladu z 22. členom Ustave obsojencu omogočiti, da se seznani z vsem procesnim gradivom, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in da o njem zavzame stališče. Ta pravica pa implicitno zajema tudi pravico obdolženca, da se seznani z odgovori državnega tožilstva na svoja (redna ali izredna) pravna sredstva in se do njih opredeli.

Izrek

Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se ugodi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo I Ks 87356/2024 z dne 30. 10. 2025 zavrnilo predlog zagovornika obsojenega A. A. za izrek enotne kazni.

2.Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija zagovornik obsojenega, kot navaja uvodoma, iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje.

3.Pritožba zagovornika obsojenega je utemeljena.

4.Najprej je pritrditi zagovorniku v opozorilu, da pri zavrnitvi obsojenčevega predloga za združitev kazni ne gre za odločitev, s katero bi prvostopenjsko sodišče spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah iz pravnomočnih sodb. Pravilno poudarja, da za primer neutemeljenega predloga sodbe ostanejo nespremenjene, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog za združitev kazni zavrniti s sklepom in ne s sodbo.

5.Prav pa ima zagovornik obsojenega tudi, da v posledici kršitve pravice do izjave, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, ko ni vročilo odgovora tožilstva glede obsojenčevega predloga za združitev kazni, sodbo sodišča prve stopnje obremenjuje relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Iz točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe ter na temelju spisovnih podatkov namreč izhaja zgolj, da je bilo glede predloga obsojenega pridobljeno odklonilno mnenje višjega državnega tožilca (l. št. 106), ki pa ni bilo posredovano niti obsojenemu niti njegovemu zagovorniku. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa je zgrešeno, saj bi moralo obsojencu omogočiti, da se s stališčem višjega državnega tožilca seznani in se do njega opredeli. Odločanje o predlogu za združitev kazni namreč pomembno vpliva na položaj obsojenca, zato mu mora biti zagotovljena ustrezna in zadostna možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve ter tako vpliva na odločitev v postopku; če obsojenemu ta možnost ni dana, gre za kršitev njegove pravice do izjave, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6.Iz obsežne sodne prakse Ustavnega sodišča (ki se opira tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice) izhaja, da je treba v skladu z 22. členom Ustave obsojencu omogočiti, da se seznani z vsem procesnim gradivom, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in da o njem zavzame stališče. Ta pravica pa implicitno zajema tudi pravico obdolženca, da se seznani z odgovori državnega tožilstva na svoja (redna ali izredna) pravna sredstva in se do njih opredeli.

7.Ker obsojencu ni bilo omogočeno, da se seznani (tudi) z odgovorom višjega državnega tožilca na svoj predlog za izrek enotne kazni in da se do tega mnenja v primernem roku izjavi, je v ravnanju sodišča prve stopnje prepoznati kršitev 22. člena Ustave, pri čemer pa ponujeni razlogi izpodbijane sodbe o izpostavljeni pravno relevantni okoliščini ne omogočajo ustrezne presoje, ali je pritožbeno izpodbijana prvostopenjska odločitev pravilna in zakonita.

8.Po ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je relativne narave, vendar z merodajnim vplivom na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve, je bilo pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo ugotovljeno kršitev odpravilo in o predlogu obsojenega A. A. vnovič odločilo, pri čemer bo dosledno upoštevalo določbo prvega odstavka 407. člena ZKP, na katero tehtno opozarja zagovornik z navedbo, da citirano zakonsko določilo ne predpisuje časovne omejitve. Po prevladujočem stališču sodne prakse se, seveda ob izpolnjenih pogojih iz 55. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove vendarle upoštevajo tudi kazni, ki so bile že v celoti prestane oziroma izvršene.

9.Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

-------------------------------

1Tako Merc K. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2023, 3. knjiga, str. 22, točka 6. Enako sklep VSL II Kp 61494/2011 z dne 18. 7. 2017.

2Prav tam, str. 23, točka 11. Za prim. sodba VSK II Kp 45634/2011 z dne 30. 8. 2018, točka 4.

3Ibidem.

4Za prim. sodbe VSRS I Ips 27991/2010 z dne 10. 11. 2016, točka 11; I Ips 234/2004 z dne 29. 9. 2005 in Ips 243/2003 z dne 10. 3. 2005, pa tudi sklep VSK II Kp 21637/2015 z dne 31. 7. 2019, točka 5, sodba VSK II Kp 45634/2011 z dne 30. 8. 2018, točka 6 in sklep VSM IV Kp 90067/2010 z dne 21. 11. 2017, točka 6.