Jedro

Stanovalci so skupaj odkupili cestno zemljišče kot celoto po sorazmernih idealnih delih. S tem je tožena stranka na stanovalce prenesla pravico (so)uporabe na tedanji parceli 711/9, ki je bila v družbeni lastnini. V prejšnjem družbenoekonomskem sistemu je bil takšen soobstoj več pravic uporabe mogoč.

Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina.

Kamnita škarpa in tlakovci ne predstavljajo zgradbe oziroma gradbenega objekta v smislu določb ZTLR o gradnji na tujem svetu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnika na nepremičnini parc. št. 711/12 k.o. ..., v deležu 1/1. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstaja med pravdnima strankama pravno razmerje po kuporodajni pogodbi - po računu gr-52/72 z dne 8. 1. 1976, iz naslova katerega je toženka dolžna tožniku izročiti v last in posest nepremičnino par. št. 711/12 k.o. ..., v deležu 1/1, ter za izstavitev notarsko overjene zemljiškoknjižne listine za vpis tožnikove lastninske pravice na navedeni nepremičnini v zemljiško knjigo. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške postopka v višini 568,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni sprejelo njegovih trditev, da je izpolnil zavezovalni pravni posel za pridobitev lastninske pravice oziroma pravice uporabe na točno določenem delu tedanje makadamske ceste, ki danes predstavlja parcelo št. 711/12 k.o. ... (v nadaljevanju: parcela 711/12). Razen svojega, ženinega in bratrančevega zaslišanja namreč ni ponudil drugih dokazov - zaslišanja drugih oseb, ki naj bi kupovale skupaj z njim. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale z določenimi dokaznimi sredstvi. Ni dolžnost stranke, da svojo trditev dokazuje še z dodatnimi dokazi, ko sodišče neko dejstvo prepričljivo ugotovi z zaslišanjem stranke in predlaganih prič. Ob zaslišanju je pojasnil, kateri pas zemljišča je kupil. Njegovo pojasnilo se sklada z listinsko dokumentacijo. Pri tem tožnik v pritožbi povzema vsebino listin in izpovedbe prič. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je kupil zemljišče v širini svoje parcele 711/1 k.o. ... (v nadaljevanju: parcela 711/1) in v dolžini od skrajnih točk parcele. Cesta je bila prodana po kosih tako, da je vsak stanovalec odkupil tisti kos ceste, ki je peljal mimo njegove parcele. Z ženo sta pojasnila, da jim je bilo ob nakupu rečeno, da bodo zemljišče lahko uporabljali, na primer za parkiranje. Š. so na njem imeli celo deponijo drv. Stanovalci so tako kupili točno določen kos zemljišča, in sicer pred svojo dosedanjo nepremičnino, vse do potoka. Teza sodišča prve stopnje o nakupu zgolj abstraktnega sorazmernega dela cestnega zemljišča je napačna. Skupna lastnina je ena od oblik lastnine več oseb na isti stvari, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni. Do nastanka skupne lastnine lahko pride samo v primerih, ki jih določa zakon. Obravnavani primer ni takšen. Z nakupom dela zemljišča, kjer se danes nahaja parcela 711/12, je leta 1976, v času družbene lastnine, lahko pravnoveljavno kupil le pravico uporabe. V skladu z določbo 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Račun št. gr-52/72 z dne 8. 1. 1976 vsebuje vse bistvene elemente zavezovalnega pravnega posla, in sicer ceno in določitev stvari, ki se prodaja. Posest na spornem zemljišču je bila zakonita. Priposestvovalna doba zato znaša 10 let. Za priposestvovanje je pomembno, da priposestvovalec meni in je prepričan, da je de facto lastnik, saj ima za svoje prepričanje oporo v veljavnem pravnem naslovu. Prejem odločbe GURS z dne 2.6. 1998 ne dokazuje, da se mu je porodil dvom v prepričanje o lastništvu parcele 711/12. Odločba se nanaša zgolj na parcelo 711/1. Prepričan je bil, da je geodet meril zgolj zunanje meje njegove lastnine. Škarpo na zemljišču parcele 711/12 je zgradil že leta 1981 ob vedenju tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika, ki se postavitvi škarpe v zakonskem roku ni uprl. S tem je pridobil lastninsko pravico na tujem zemljišču. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je v času ukinitve družbene lastnine še vedno veljal. Rok za uveljavljanje zahtevka lastnika iz 25. člena ZTLR je tako potekel po preteku treh let od dneva samostojnosti Republike Slovenije, ko je bila ukinjena družbena lastnina.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev v postopku na prvi stopnji izhajajo naslednja dejstva, ki niso sporna: − tožena stranka je zemljiškoknjižna lastnica parcel 711/9 in 711/12, tožnik pa zemljiškoknjižni lastnik parcele 711/1, − parcela 711/12 je bila do leta 1998 del parcele 711/9, ki je bila v družbeni lastnini s pravico uporabe tožene stranke, − tožnik je na podlagi računa gr-52/72 z dne 8. 1. 1976 toženi stranki plačal 3.950,00 DIN za „odkup zemljišča za cesto in izgradnjo makadamskega cestišča v D. na kompleksu B.“, − na območju današnje parcele 711/12 je potekala makadamska cesta, katero so (lahko) uporabljali vsi stanovalci naselja B., − tožena stranka je v letu 1981 izgradila asfaltno cesto, ki je potekala zahodneje od dotedanje makadamske ceste, na območju današnje parcele 711/9, tožnik pa je na območju današnje parcele 711/12 izgradil škarpo in položil tlakovce, − tožnik je sporno zemljišče nemoteno posedoval do leta 1998, ko je bil opravljen mejni ugotovitveni postopek ter je nastala parcela 711/12. 6. Tožnik primarno uveljavlja priposestvovanje spornega zemljišča, ki danes predstavlja parcelo 711/12. Konkretni del zemljišča naj bi od tožene stranke odkupil s plačilom računa gr-52/72 ter ga uporabljal in posedoval v dobri veri, da je zemljišče njegovo. Pridobitev lastninske pravice na navedeni parceli je utemeljeval tudi z izpolnitvijo zavezovalnega pravnega posla (račun gr-52/72) ter z gradnjo na tujem. Tožena stranka je temu ugovarjala, saj po njenem prepričanju nobena od navedenih pravnih podlag ni privedla do tožnikove lastninske pravice na parceli 711/12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožnikova posest dobroverna, ne pa tudi zakonita. V skladu z 28. členom ZTLR je upoštevalo 20-letno priposestvovalno dobo. Zahtevek na podlagi priposestvovanja je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik pred potekom priposestvovalne dobe ni bil več dobroveren. Tožnik tudi ni pridobil lastninske pravice z gradnjo na tujem. Ker račun gr-52/72 ne predstavlja kupoprodajne pogodbe za parcelo 711/12, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podredni zahtevek.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik s plačilom računa gr-52/72, skupaj z drugimi stanovalci naselja B., odkupil cestno zemljišče kot celoto, torej vsak njegov sorazmerni idealni del. Ker je bilo takrat zemljišče v družbeni lastnini, so stanovalci pridobili soimetništvo pravice uporabe na zemljišču. Tožena stranka je parcelo 711/9, ki je tedaj zajemala tudi sporno parcelo 711/12, kupila na podlagi Kupoprodajne pogodbe z dne 13. 4. 1973 od M. B. (priloga A7 spisa). Pogodba je nadomeščala odločbo o razlastitvi zemljišč (VII. člen pogodbe). Tožena stranka je na kupljenem zemljišču uredila makadamsko cesto za potrebe naselja B. ter strošek zemljišča in ceste zaračunala stanovalcem naselja. Iz blagajniških prejemkov tožnika in stanovalcev s priimki Č. in M. (priloga A4 spisa) izhaja, da so stanovalci naselja B. odkupili zemljišče za cesto in izgradnjo makadamskega cestišča (kot navedeno na blagajniških prejemkih). Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, so stanovalci skupaj odkupili cestno zemljišče kot celoto po sorazmernih idealnih delih. S tem je tožena stranka na stanovalce prenesla pravico (so)uporabe na tedanji parceli 711/9, ki je bila v družbeni lastnini.

8. V prejšnjem družbenoekonomskem sistemu je bil takšen soobstoj več pravic uporabe mogoč. Če zemljišče v družbeni lastnini ni bilo razdeljeno na več katastrskih parcel glede na način uporabe, je bilo lahko na isti nepremičnini hkrati več pravic uporabe, ki so pripadale različnim imetnikom, pri čemer se je lahko posamezna pravica nanašala bodisi na celotno nepremičnino bodisi samo na njen del.1 Iz predloženih blagajniških prejemkov ni razvidno, da bi stanovalci naselja B. odkupovali točno določene, svojim parcelam ustrezajoče dele makadamskega cestišča na parceli 711/9. Tega tožnik ni uspel dokazati niti z zaslišanjem njega in prič M. C. in U. D. Morebitnih drugih dokazov v tej smeri, kot je to izpostavilo že sodišče prve stopnje, ni predlagal. Plačila so se nanašala na celotno zemljišče z makadamsko cesto, temu ustrezna pa je bila tudi njegova uporaba. Po izpovedbah tožnika in prič je bila makadamska cesta namenjena uporabi vseh stanovalcev, vzdrževanje pa je bilo prepuščeno občinskim komunalnim službam. Tožnik je na podlagi računa gr-52/72 pridobil pravico uporabe (le) na idealnem deležu tedanje parcele 711/9. Račun gr-52/72 namreč ne vsebuje sestavin kupoprodajne pogodbe, ki bi tožniku omogočala pridobitev lastninske pravice na konkretnem kosu spornega zemljišča - današnji parceli 711/12. 9. Tožnik bi pravico uporabe na konkretnem delu zemljišča, ki danes predstavlja parcelo 711/12, lahko pridobil, če bi med njim in drugimi stanovalci naselja B. obstajal dogovor o razdelitvi soimetništva pravice uporabe na zemljišču. Glede na način uporabe zemljišča 711/9, bi si stanovalci naselja B. skupno pravico uporabe in zemljišče v naravi lahko razdelili tako, da bi posameznemu stanovalcu pripadala pravica uporabe na tistem delu zemljišča, ki ustreza njegovi parceli. Vendar tožnik takšnega dogovora in izvrševanja pravice uporabe na parceli 711/9 ni zatrjeval niti dokazoval.2

10. Račun gr-52/72 ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na delu zemljišča - današnji parceli 711/12. Tožnikova posest ni bila zakonita, zato je za priposestvovanje potrebna 20-letna priposestvovalna doba (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je, upoštevaje novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS3, priposestvovalna doba v obravnavanem primeru začela teči leta 1981. Tožnik je z izgradnjo kamnite škarpe in položitvijo tlakovcev na spornem zemljišču v letu 1981, na tem delu začel izvrševati posest na način, ki pomeni vseobsežno obvladovanje stvari, tipično za lastnino. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožnikova dobra vera trajala najdalj do leta 1998 oziroma 1999, ko se je pravnomočno zaključil upravni postopek evidentiranja spremembe katastrskih podatkov. Izčrpni razlogi o tem so vsebovani v 14. točki izpodbijane sodbe. Tožnikova dobra vera je tako prenehala še pred potekom priposestvovalne dobe.

11. Po mnenju občne seje VS RS z dne 21. in 22. 12. 1987 so pri presoji, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice z graditvijo na tujem zemljišču, odločilne okoliščine ob gradnji in ne ob sojenju. Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Pravila o gradnji na tujem svetu namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča ni, in tako tudi ne njegovega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.4 V obravnavanem primeru je bila gradnja končana v letu 1981, zato je nepomembno pritožbeno razlogovanje, kdaj je prišlo do ukinitve družbene lastnine. Tudi sicer pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik lastninske pravice na podlagi določil o gradnji na tujem svetu ni mogel pridobiti. Kamnita škarpa in tlakovci namreč ne predstavljajo zgradbe oziroma gradbenega objekta v smislu določb ZTLR o gradnji na tujem svetu.5 Nenazadnje pa bi moral tožnik tožbeni zahtevek na tej podlagi uveljavljati zoper ostale stanovalce naselja B., s katerimi je pridobil soimetništvo pravice uporabe.

12. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom iz 17. točke izpodbijane sodbe o neutemeljenosti tožnikovega podrednega zahtevka. Ker račun gr-52/72 ne predstavlja kupoprodajne pogodbe za današnjo parcelo 711/12, tožnik z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice na tej podlagi in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne more uspeti.

13. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanje sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011 2 Tožnik je sicer navajal, da je v letu 1981 na spornem delu zemljišča izgradil škarpo in položil tlake, čemur ni nihče oporekal. Ni pa zatrjeval, da so tako ravnali tudi drugi stanovalci naselja B. 3 Prim. sodba in sklep VSRS II Ips 256/2015, sklep VSRS II Ips 93/2016 4 Prim. sodba VSRS II Ips 136/2016, sklep VSL II Cp 83/2018 5 Prim. sodba VSRS II Ips 9/2009, sodba VSL I Cp 2030/2015