Jedro

Predlagana postavitev izvedenca medicinske stroke, glede na zahtevnost razmejitve med že (ob sklepanju izvensodne poravnave 9 1. 1999) upoštevano predvidljivo in novo škodo, ne predstavlja nedopustnega informativnega dokaza. Zahteva da si tožnica, katere sposobnost zaznavanja in posredovanja informacij je (zaradi posledic difuzne poškodbe možganov) bistveno omejena, morala zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, je v obravnavanem primeru prestroga.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi za znesek 100.000,00 EUR in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer s pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v višini 113.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2014 dalje in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 2.891,40 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje. Napačen je zaključek sodbe, da je tožeča stranka trditve v zvezi z novo nastalo škodo podala nekonkretizirano in neustrezno, zgolj s povzemanjem celotne škode, ki je nastala od nezgode do danes. Že v tožbi, še zlasti pa v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2005, je tožeča stranka (kot laik) opisala škodo, ki v izvedensko mnenje dr. S., ki je bilo podlaga za izvensodno poravnavo, ni bila zajeta: bodisi ni bila predvidena ali pa je bila ugotovljena oziroma predvidena intenzivnost mnogo manjša, kot se je kasneje izkazalo. Škoda, ki v trenutku sklenitve sodne poravnave ni bila niti gotova niti predvidljiva, je pritožnici nastala oziroma se bistveno intenzivirala v obdobju pred dvema, tremi leti pred vložitvijo tožbe, kar bi potrdil sodni izvedenec, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni postavilo. Nepravilno je stališče sodbe, da ne gre za kompleksno in strokovno dejansko situacijo in da narava dejstev ni takšna, da bi bilo potrebno posebno strokovno znanje. Za izrazito subjektivne okoliščine na strani tožeče stranke bi lahko šlo kvečjemu v zvezi z njenimi duševnimi bolečinami, pri čemer pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevalo intelektualne omejitve tožnice, ki so posledica poškodbe glave v prometni nesreči. Sicer pa prvostopenjsko sodišče prič, ki jih je tožnica predlagala in bi lahko izpovedovale o pravno odločilnih dejstvih v zvezi z novo nastalo škodo in njeno razmejitvijo (matere tožnice, lečeče tožničine psihiatrinje dr. V. D. O., lečečega zdravnika in sodnega izvedenca mag. T.), ni zaslišalo in je s tem kršilo tudi njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Obrazložitev izpodbijane sodbe tudi ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, zakaj so bili dokazni predlogi z zaslišanjem teh prič zavrnjeni in se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je razvidno iz tožničine pripravljalne vloge z dne 10. 9. 2015, ne drži ugotovitev sodbe, da je tožnica kot škodo v obliki telesnih bolečin navajala le diagnoze, zdravstvene posege in terapije. Zgrešeno je stališče sodbe, da zavedanje motenj intelektualnih sposobnosti in gibalne oviranosti, ni pravno priznana škoda. Tožnica zato trpi duševne bolečine visoke intenzivnosti zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Neživljenjsko in pravno zmotno je stališče sodbe, da številne tožničine navedbe niso takšne, da bi „vsebinsko pomenile kakršnokoli relevantno življenjsko aktivnost“. Tožnica ima zaradi tega škodnega dogodka in njegovih posledic povsem uničeno življenje, tako telesno kot duševno. Onemogočene so ji bile vse možnosti različnega poklicnega, družabnega in družinskega udejstvovanja, povsem je izolirana od družbe. Prikrajšana je za normalno življenje. Možnosti vsakdanjih omejitev se je sicer utegnila zavedati že leta 1996, nikakor pa se ni zavedala in ni pričakovala, da bodo omejitve tako obsežne, kot so zadnja leta, ko z vsakim letom fizično le še nazaduje (na način in v obsegu, ki ga ni predvidel nihče). Ne gre za vprašanje, ali bodo operativni posegi nujni, pač pa kdaj bodo nujni, kot bi to potrdil sodno postavljeni izvedenec medicinske stroke. Na vprašanje v zvezi s čakanjem na operativni poseg pa je tožnica na naroku povedala, da ne čaka le na enega in da je v čakalni vrsti za operacijo srca in kolena. Dejanska (življenjska) in pravna situacija bi v predmetni zadevi narekovala postavitev izvedenca medicinske stroke, kot je predlagala tožnica. Tudi, če bi se (v manjši meri) štelo, da gre za t.i. informativen dokaz, bi ga bilo treba po pravni teoriji in sodni praksi dopustiti.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do posameznih pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v predmetnem postopku zahtevala plačilo odškodnine za posamezne oblike škode (za telesne bolečine 35.000,00 EUR, strah 3.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi skaženosti 9.500,00 EUR in duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 65.000 EUR), ki predstavljajo novo škodo, ki potrditvah v tožbi izvira iz škodnega dogodka (prometne nesreče 7. 1. 1996) in ji je nastala po sklenjeni izvensodni poravnavi z dne 9. 1. 1999, s katero ji je bila izplačana odškodnina za takrat znano in predvideno bodočo škodo. Navaja, da je pred dvema, tremi leti pred vložitvijo tožbe prišlo do bistvenega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja (v telesnem in duševnem smislu), kar ji ob sklenjeni izvensodni poravnavi ni moglo biti znano, in do bistvenega poslabšanja posledic, ki so takrat sicer obstajale, vendar v bistveno milejši obliki.

6. Sodba zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice utemeljuje s tem, da je podana nesklepčnost tožbe in da tožnica ni uspela dokazati, da bi ji (po njenih trditvah) nova škoda nastala po 19. 9. 2011, to je tri leta pred vložitvijo tožbe).

7. Zavzeto stališče sodbe o nesklepčnosti tožbenih trditev sodba temelji na ugotovitvi, da navedbe tožeče stranke niso bile dovolj konkretne in take, da bi glede na sklenjeno poravnavo z dne 9. 1. 1999 lahko vodile do utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede posameznih oblik vtoževane škode tožnica ni ponudila navedb, ki bi bile dovolj konkretne in bi jih bilo mogoče v dokaznem postopku zgolj preveriti in na njihovi podlagi oceniti, ali gre za novo škodo in ali je do nje prišlo po 19. 9. 2011. 8. Po stališču sodne prakse gre za novo škodo takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmeri odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se je kasneje pojavila, oziroma, da mora biti dodatna škoda taka, da niti oškodovanec niti zavezanec za plačilo zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic. Gre torej za škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka, pa v času sojenja oziroma sklenitve (v predmetnem postopku izvensodne poravnave), ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg.

9. Po ugotovitvi sodbe je bila tožnici za škodo, ki jo je utrpela v nesreči 7. 1. 1996 (takrat je bila stara 16 let), izplačana odškodnina z izvensodno poravnavo z dne 9. 1. 1999.(1) Sodba kot podlago za ugotovitev škode, ki je tožnici že nastala do sklenitve izvensodne poravnave in za katero je bilo že takrat gotovo, da ji bo nastala, upošteva medicinsko ekspertizo dr. V. S. iz leta 1996 in njene dopolnitve iz leta 1997 ter medicinski ekspertizi dr. M. T. in dr. J. B. z dne 8. 7. 1997.(2)

10. Sodba ugotovi (13. do 23. točka obrazložitve), da je bilo ob sklenjeni izvensodni poravnavi upoštevano, da je bila pri tožnici, ki je v nezgodi utrpela obtolčenino možganov in rano na glavi, ugotovljena hemipareza srednje stopnje in psihoorganski sindrom lažje stopnje zaradi oziroma kot posledica difuzne poškodbe možganov ter delna motorna ohromelost ene strani telesa. Ostale so ji trajne funkcionalne posledice (delna mrtvoudnost leve strani telesa, zmanjšana groba moč mišic leve nadlahti za 30 %, podlahti za 90 %, leve noge za 50 %, iztegovalk stopala za 95 %, aktivna gibljivost leve rame je bila zmanjšana za 28 %, komolca za 5 %, levega zapestja za 32 % in prstov za 80 %, gibljivost levega skočnega sklepa je bila zmanjšana za 36 %, oslabela je funkcija desnega grlenega živca in s tem nepravilno gibanje aparata za oblikovanje glasu) in kozmetske posledice (nenavadna drža udov in nenavadno gibanje poškodovanke in nesimetričnost obraza). Kot posledica psihoorganskega sindroma so tožnici ostale trajne duševne posledice, ki se kažejo kot upad višjih psihičnih funkcij, blage motnje doživljanja, vedenja ter emocije. Glede zmanjšanja splošnih življenjskih in delovnih zmožnosti je bilo ugotovljeno, da je poškodovanka ovirana pri vseh športnih rekreativnih dejavnostih, da je manj zmožna za opravljanje intelektualnih del, da je manj zmožna za dolgo in hitro hojo, ne more teči in plesati, ovirana je pri hoji pri stopnicah in neravnem terenu, pomoč potrebuje pri oblačenju, osebni higieni, tudi psihično je odvisna od druge osebe, saj se njeno emotivno stanje pogosto spreminja.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da tožnica, ki kot novo škodo vtožuje posamezne oblike odškodnine, ni ponudila zadostne trditvene podlage, da gre za novo škodo glede skaženosti in strahu. Razlogom sodbe (37. točka obrazložitve), da trditve tožeče stranke ne predstavljajo nove oblike škode, kot je zatrjevala, zato, ker je bilo šepanje ugotovljeno že ob sklepanju izvensodne poravnave,(3) tožnica konkretizirano niti ne nasprotuje. Glede nove škode v obliki strahu pred operativnimi posegi pritožba potrjuje, da gre za posege, ki še niso bili opravljeni, temveč bodoče posege, zato je pravilno stališče sodbe, da ne gre za pravnorelevanten strah. Zavedanje motenj intelektualnih sposobnosti in gibalne oviranosti je tožeča stranka uveljavljala kot novo škodo v okviru zatrjevane nove škode v obliki strahu (sodba ugotavlja, da bi slednje lahko kvečjemu predstavljalo obliko škode duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), zato je brez podlage pritožbeno zavzemanje, da je treba slednje upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

12. Pritrditi pa je pritožbi, da je glede na okoliščine primera, sodba glede zatrjevane (nove) škode za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zavzela prestrog standard glede potrebne trditvene podlage. Tožeča stranka je že v tožbi in kasneje (nazadnje pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2015), po oceni pritožbenega sodišča ponudila zadostno trditveno podlago, ki bi narekovala izvedbo dokaznega postopka, pritegnitev sodnega izvedenca medicinske stroke, kot je predlagala. Ob upoštevanju, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči 7. 1. 1996, da ji je bila odškodnina za škodo izplačana na podlagi izvensodne poravnave že 9. 1. 1999, ter zlasti že povzete (ob sklenjeni izvensodni poravnavi) trajne funkcionalne in duševne posledice (posledice difuzne poškodbe možganov), je pritrditi pritožbi, da predstavlja ugotavljanje, kaj se šteje za novo škodo, zahtevno strokovno vprašanje. Drugačno stališče sodbe je zmotno. Ob upoštevanju posledic, ki jih ima tožnica zaradi poškodbe glave ni sprejemljivo sklicevanje sodbe, da gre za subjektivne okoliščine na strani tožeče stranke, ki jih sama gotovo pozna. Pritrditi je sodbi, da bi tožeča stranka lahko s pomočjo pred pravdo angažiranih medicinskih strokovnjakov taka dejstva (bolje) konkretizirala, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka (zlasti z navedbami v pripravljalni vlogi 15. 9. 2015, ki ji je priložila obsežno zdravstveno dokumentacijo) še zadostila potrebni trditveni podlagi. Kot pravilno navaja pritožba, je opisala škodo, ki z izvensodno poravnavo ni bila zajeta (bodisi ni bila predvidena ali pa je bila predvidena intenzivnost mnogo manjša, kot se je izkazala), ki je pri tožnici nastala oziroma se bistveno intenzivirala dve, tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožnica je zdravstveno stanje ob vložitvi tožbe izkazovala s pred pravdo pridobljenima mnenjema svoje psihiatrinje dr. V. D. O. in svojega lečečega zdravnika in sodnega izvedenca mag. T. (predlagala pa je tudi njuno zaslišanje), za kateri je predlagala, da se upoštevata kot del njene trditvene podlage.

13. Glede na zahtevnost razmejitve med že upoštevano predvidljivo in novo škodo, s strani tožnice predlagana postavitev izvedenca medicinske stroke, tudi ne predstavlja nedopustnega informativnega dokaza.(4) Zahteva, da bi tožnica, katere sposobnost zaznavanja in posredovanja informacij je (zaradi posledic poškodb možganov) bistveno omejena, morala zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega spoznavnega območja, je v obravnavanem primeru prestroga. Omiliti je zato treba zahtevo glede substanciranja navedb in dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi varstvo pravice, ki jo ima tožnica na podlagi materialnega prava.

14. Sodba glede zatrjevane nove škode v obliki telesnih bolečin zaključuje (34. točka obrazložitve), da bi trditve o glavobolih lahko bile nova škoda (po mnenju izvedencev ob sklenitvi izvensodne poravnave naj bi bolečine sčasoma izvenele). Navedbe tožeče stranke pa šteje za nesklepčne zato, ker iz pred pravdo pridobljenih mnenj ni mogoče razbrati konkretnih navedb o intenzivnosti telesnih bolečin in trajanju in ker same diagnoze ne predstavljajo konkretnih navedb o fizičnih bolečinah, intenzivnosti in njihovem trajanju. Tožnica, kot pravilno izpostavlja, ni navajala le diagnoz, temveč je že v tožbi (po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri) zatrjevala, da so se ji začele pojavljati bolečine v rokah, nogah, glavi in kakšna je njihova intenzivnost.(5)

15. Sodba glede zatrjevane nove škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavzame stališče (40. točka obrazložitve), da navedbe niso take, da bi na njihovi podlagi sodišče lahko ocenilo, ali gre za pojavno obliko škode duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (gre za navedbe o depresivni naravnanosti, nizki samopodobi, pomanjkanju volje, občutku nemoči, občutku manjvrednosti, zehanje, demenca, avtizem in podobno), da je bilo stanje, ki bi lahko vodilo do zmanjšanja življenjske aktivnosti znano že v letu 1999 in ne more iti za novo škodo (gre za trditve o nesposobnosti daljše hoje, motnje pozornosti, nezmožnosti koncentracije, okrnjeni funkciji možganov, moteni pozornosti in podobno) in da trditve glede stanj, ki naj bi se potrditvah tožnice bistveno poslabšala, glede na to, da iz njih ni razvidno, kakšno je bilo stanje ob sklepanju poravnave v letu 1999 oziroma predvidljivo bodoče stanje na eni strani in kakšno je konkretno današnje stanje na drugi strani,(6) ne omogoča presoje, da gre res za bistveno spremembo oziroma poslabšanje. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica zahtevi po sklepčnosti trditev zadostila z navedbo (novih) posledic poškodb možganov, ki vplivajo na zmanjšanje življenjske aktivnosti (pripravljalna vloga 15. 9. 2015), zaradi katerih je prišlo do popolne delovne nesposobnosti, nezmožnosti zasnovanja družinske skupnosti, nezmožnosti socialnega udejstvovanja in fizičnega propadanja, kar ji povzroča duševne bolečine, da iz izvedenskih mnenj, na katerih je temeljila poravnava, take posledice ne izhajajo(7) in da se ni zavedala in ni pričakovala, da bodo omejitve tako obsežne, kot so zadnja leta, ko spoznava, da z vsakim letom fizično le še nazaduje. O vprašanju predvidljivosti takih posledic, ki jih (kot nove) zatrjuje tožnica, pa bi se, kot že obrazloženo, moral izreči izvedenec.

16. Glede zatrjevane nove škode v obliki telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi zato sodišče prve stopnje moralo izvesti dokazni postopek.

17. Če je bilo sodišče prve stopnje v dvomu o pravilnosti zavzetega stališča o nesklepčnosti tožbe (sodba kot dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navaja, da je zastaran), bi moralo za ugotovitev relevantnih dejstev izvesti dokazni postopek in ne bi smelo zaključkov temeljiti le na izpovedbi tožnice in presoji „izvedenskih mnenj“(8) dr. V. D. O. in mag. T. (42., 43., 47. do 51. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je zaslišalo le tožnico, druge dokaze (kot izpostavlja pritožba v zvezi z relevantnimi dejstvi) pa je zavrnilo s sklicevanjem na nesklepčnost tožbenih trditev. Odločitev sodbe o zastaranju (da tožnica, tudi če bi šlo za novo škodo, ni dokazala, da je do nje prišlo šele po 19. 9. 2011), je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. kot uveljavlja pritožba. Vprašanja, kdaj in na kakšen način se je (nova) škoda manifestirala in kdaj je bilo zdravstveno stanje tožnice glede nje stabilizirano do te mere, da je bila mogoča opredelitev škode, so strokovna vprašanja, na katera (bi) mora(l) odgovoriti izvedenec. Tožnica je trditvenemu bremenu zadostila z navedbo, da je do nove škode prišlo zadnji dve, tri leta pred vložitvijo tožbe. Sicer pa je dokazno breme, da je zahtevek za uveljavljanje nove škode zastaran (kot dokazno podprto trdi tožena stranka), na strani tožene stranke.

18. Vprašanje izčrpanosti zavarovalne vsote (sodba ugotavlja, da bi tožena stranka odgovarjala lahko največ še do višine 6.868,32 EUR), bi bilo pomembno le v primeru presoje sodbe o (delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka (sodba tožbeni zahtevek zavrne), zato se pritožbenemu sodišču o materialnopravni pravilnosti zavzetega stališča sodbe ni treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Po navedenem, zaradi materialnopravnega zmotnega stališča, da tožba glede trditev o obliki škode za telesne bolečine in zmanjšanje življenjske aktivnosti ni sklepčna, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar narekuje (glede teh dveh oblik škode) ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Manjka obsežen sklop relevantnih dejstev, postaviti bo treba izvedenca medicinske stroke in izvesti druge dokaze, zato pritožbeno sodišče samo, ne da bi strankam kršilo pravico do pritožbe, ne more ugotavljati dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 100.000,00 EUR in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev, in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnica je prejela 250.000,00 DEM in 800.000 SIT.

Op. št. (2): Sodba navedena mnenja upošteva kot del trditvene podlage strank, ker sta se nanje sklicevali.

Op. št. (3): Iz izvedenskih mnenj dr. S., dr. T. in dr. B. je razvidno, da ima tožnica nenavadno gibanje, da pri hoji slabo vzdržuje ravnotežje, da ima delno ohromelost ene strani telesa, da nogo nekoliko meče navzven in jo pri hoji občasno zanese.

Op. št. (4): Dr. Mile Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 6 - 7, str. 1467. Op. št. (5): Zaradi preobremenjenosti desne strani telesa ima v desni roki po vsej dolžini kronične hude bolečine, ki so večje ob fizičnem naporu, zbujajo jo tudi vsako noč v spanju, desno koleno nosi vso težo, je hudo obremenjeno, leva roka in noga sta še vedno slabo uporabljeni, v prizadetih udih trpi hude bolečine zaradi krčev, epileptični napadi se pojavljajo nepredvideno, zaradi bolečin tožnica stalno prejema protibolečinske blokade, je nespečna, ima redne glavobole in čuti trganje v predelu glave desno spredaj in ob strani.

Op. št. (6): Stanje tožnice ob sklepanju izvensodne poravnave je razvidno iz izvedenskih mnenj, na podlagi katerih je bila izplačana odškodnina, zatrjevano, dve, tri leta pred vložitvijo tožbe (poslabšano) stanje pa iz mnenj, za katere tožnica predlaga, da se upoštevajo kot del njene tditvene podlage.

Op. št. (7): Po mnenju dr. S. bo morala več truda in časa vlagati pri študiju (realnost je pokazala, da za študij ni bila sposobna), nesposobna naj bi bila le za delo medicinske sestre, ne pa popolnoma delovno nesposobna, kot se je izkazalo kasneje. Depresivna simptomatika in samomorilnost, do katere je prišlo, ni bila predvidena z izvedenskim mnenjem dr. S. Op. št. (8): Tožnica se nanje sklicuje kot na del trditvene podlage.