Jedro

Tožnica je določenega dne udarila oskrbovanko, jo zgrabila za roko in jo vrgla v varovalno ograjico bolniške postelje, na kar se je oskrbovanka glasno odzvala. Hkrati pa se je tožnica do oskrbovanke vedla tudi verbalno agresivno, saj ji je rekla: „Ne vem, koga bo več bolelo, mene ali vas.“ S takšnim ravnanjem je tožnica naklepoma huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delovnega razmerja pa ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2014, vročena dne 2. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnici za ves čas, ko ni delala, najmanj do 23. 10. 2014, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo z dodatkom za delovno dobo in sorazmernim delom regresa, kot da bi delala; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo za vsak mesec v višini 789,13 EUR, povečani za 0,33 % za vsako zaključeno leto delovne dobe in za 6,00 % dodatek za znanje italijanskega jezika, vse bruto na mesec in sorazmerni del regresa ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plače in regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega neto zneska, to je do 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici tudi vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, smiselno pa zoper odločitev v I. točki izreka in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, v II. točki izreka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroški pritožbenega postopka tožnice pa naj se naložijo v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje povsem nekritično kot edino resnično upošteva izpoved priče A.A., ne da bi ponudilo prepričljivo obrazložitev, zakaj ji verjame. V točkah, kjer se izpovedi drugih prič ali tožnice ne skladajo v celoti z izpovedjo priče A.A., pa jih sodišče prve stopnje bodisi zanemari bodisi navede, da ne vplivajo na odločitev, ne poda pa prepričljive obrazložitve za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje zanemari dejstvo, da je bila tožnica čez vikend odsotna z delovnega mesta (do spornega dogodka naj bi prišlo v petek ob 7.30 uri zjutraj) in sploh ni vedela za pomodrelost roke in za hospitalizacijo B.B.. Tožnica zanika, da je sploh prišlo do očitanega dogodka. Ne pozna razlogov za takšno pričanje A.A., ki je izpovedala, da je za poškodbo oskrbovanka izvedela v soboto na raportu in da je takoj zatem odšla k oskrbovanki in šele nato povedala nadrejeni C.C., kaj se je dogajalo. Tudi direktorica tožene stranke D.D. je izpovedala, da izjave A.A. ni mogla preverjati in da če bi ji tožnica o takem dogodku povedala prva, bi ravnala enako, kar je razumeti, da bi tožnici verjela. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je bistvenega pomena za ugotavljanje poteka dogodkov. Verodostojnost izpovedi priče A.A. omaja njeno obnašanje ob samem dogodku, saj ni ukrepala in o dogajanju ni obvestila nikogar. Njeno verodostojnost omajajo tudi nedoslednosti v njenem pričanju v zvezi s tem, ali sta s tožnico nego opravljali hkrati ali pa je bila tožnica pri svoji oskrbovanki, še preden je v sobo prišla priča, v zvezi s tem, kako je možno, da je tožnico opazovala 10 minut skupaj, hkrati pa E.E. naredila vso nego, ter v zvezi s tem, kako je možno, da nihče ni slišal krika B.B.. Priča A.A. je prav tako različno opisala, kako je prišlo do poškodbe B.B.. Glede na izpovedi prič F.F., G.G. in H.H. niso prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, ali je oskrbovanka sama jedla kosilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Kot neutemeljene zavrača njene pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Prav tako je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s strani tožene stranke dne 2. 6. 2014. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu bolničar. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dogodka z dne 23. 5. 2014, ko naj bi tožnica ob 7.30 uri pri opravljanju jutranje nege oskrbovanki B.B. s svojim grobim ravnanjem (oskrbovanko naj bi udarila, jo zgrabila za desno roko in vrgla v varovalno ograjico bolniške postelje) povzročila hudo telesno poškodbo (pri oskrbovanki je bil diagnosticiran zlom desne podlakti). Do oskrbovanke pa se naj bi tožnica vedla tudi verbalno agresivno. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožnici očita naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršenje njenih obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in kaznivega dejanja mučenja.

7. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), torej iz razloga, ker naj bi kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), hkrati pa naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da ima izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostno obrazložitev in da je podan utemeljen odpovedni razlog, ki preprečuje nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi tožnice. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje uspela dokazati, da je tožnica dne 23. 5. 2014 ob 7.30 uri zjutraj oskrbovanko B.B. udarila, jo s svojo levo roko zgrabila za oskrbovankino desno roko in jo vrgla v varovalno ograjico bolniške postelje, na kar se je oskrbovanka glasno odzvala. Hkrati pa se je tožnica do oskrbovanke vedla tudi verbalno agresivno, saj ji je rekla: „Ne vem, koga bo več bolelo, mene ali vas.“ Sodišče prve stopnje sicer ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je tožnica s svojim ravnanjem poškodovala oskrbovanko, vendar je njeno ravnanje po presoji sodišča prve stopnje kljub temu neprimerno in neetično ter predstavlja naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja mučenja po 135. a členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.).

9. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo predvsem na izpoved priče A.A., ki je bila skupaj s tožnico v isti sobi v času očitanega dogodka in je očitke iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrdila. Tožnica sedaj v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkljivo in nepravilno dokazno oceno izpovedi navedene priče in s tem relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izpovedi priče A.A. ustrezna in iz obrazložitve sodbe tudi razvidna. Navedena priča je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, o ključnih okoliščinah in poteku dogodkov na dan 23. 5. 2014 ves čas izpovedovala enako (na naroku za glavno obravnavo dne 13. 11. 2014 in dne 2. 4. 2015), njeni izpovedi pa sta skladni tudi z njeno izjavo (B7) in izjavo I.I. (B2). V pritožbi tožnica neutemeljeno opozarja na določene okoliščine, ki naj bi kazale na neverodostojnost pričine izpovedi. Te namreč po presoji pritožbenega sodišča bodisi niso resnične bodisi na verodostojnost pričine izpovedi ne morejo vplivati.

10. Na verodostojnost izpovedi priče A.A. ne more vplivati dejstvo, da priča ni takoj po dogodku dne 23. 5. 2014 o ravnanju tožnice poročala nadrejenim pri toženi stranki. Takšno ravnanje sodelavcev namreč ni niti življenjsko niti običajno, saj ti praviloma zaradi ohranjanja dobrih medsebojnih odnosov ne poročajo nadrejenim o morebitnih kršitvah delovnih obveznosti ostalih zaposlenih. V pritožbi tožnica nadalje neutemeljeno opozarja na neskladje v izpovedi priče A.A., saj naj bi ta sprva izpovedala, da je s tožnico istočasno opravljala nego, kasneje pa, da je bila tožnica v sobi oskrbovanke B.B. pred njo. Navedeno med seboj ni v nasprotju, saj dejstvo, da je bila tožnica v sobi oskrbovanke pred pričo, še ne pomeni, da nege nato nista skupaj opravljali, to pa nenazadnje med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Tožnica opozarja na nelogičnost v izpovedi priče A.A., da je oskrbovanka B.B. brcala in mahala z rokami ter bila zelo nemirna, saj ji v takšnem primeru tožnica ne bi mogla odpeti plenice. Izvajanje nege je sicer res težavnejše, če so oskrbovanci nemirni in se upirajo, vendar že po logiki stvari ni povsem nemogoče oziroma niso nemogoča vsaj posamezna opravila pri negi (npr. menjava plenice). Razumsko nemogoče ni niti, na kar neutemeljeno opozarja pritožba, da je A.A. opazovala tožnico pri opravljanju nege oskrbovanke B.B., čeprav je morala sama hkrati opravljati nego oskrbovanki E.E.. Obe oskrbovanki sta bili namreč v isti sobi, priča A.A. pa je dogajanje lahko spremljala že zgolj s tem, da je se je ozrla čez ramo. Tudi dejstvo, da nihče od zaposlenih ni slišal krika oskrbovanke B.B., samo po sebi ne more vplivati na verodostojnost pričine izpovedi in s tem na pravilnost dejanske presoje sodišča prve stopnje. Možni so namreč številni razlogi za to, da nihče od zaposlenih krika ni slišal, priča A.A. pa je celo izpovedala, da so bila vrata sobe takrat zaprta (kar je tudi izkustveno logično glede na to, da se je izvajala nega oskrbovancev). Tožnica v pritožbi neutemeljeno opozarja še na neskladje v izpovedbi priče A.A. v zvezi s tem, kam se je oskrbovanka B.B. udarila. Priča je na naroku dne 2. 4. 2015 sicer res izpovedala, da je udarila ne le z desno roko, ampak tudi z glavo in gornjim delom telesa, vendar ne gre za nasprotje v njeni izpovedi, ampak za dopolnjeno izpoved. Glede na to, da pri oskrbovanki poškodb drugih delov telesa niso odkrili in glede na to, da je bila tožnici ves čas očitana samo poškodba oskrbovankine desne roke, niti ni presenetljivo, da priča o navedenem prej ni izpovedala. V vsakem primeru pa tako dopolnjena izpoved ne vpliva na verodostojnost priče. 11. Glede na izpoved priče A.A. in upoštevaje preostale izvedene dokaze je pravilna dejanska presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica očitano kršitev storila. V zvezi z navedenim pa je v konkretnem primeru nepomembno ugotavljanje, ali je oskrbovanka B.B. dne 23. 5. 2014 lahko sama jedla kosilo. Čeprav bi se namreč ugotovilo (pa se glede na izvedene dokaze ni), da je oskrbovanka dejansko lahko sama tega dne jedla kosilo, še ne bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da do poškodbe njene roke tega dne zjutraj ni prišlo.

12. Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica z očitanim ravnanjem (udarec in odriv oskrbovanke ter verbalno agresivno vedenje do nje) naklepoma huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kot sodišče prve stopnje ugotavlja v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S tem je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delovnega razmerja pa ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (zoper navedeni zaključek sodišča prve stopnje pritožba ne vsebuje razlogov). Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga zakonita in odločitev sodišča prve stopnje s tem pravilna, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožničina kršitev tudi znake kaznivega dejanja mučenja po 135. a členu KZ-1 (pritožba tudi sicer navedb v zvezi s tem nima).

13. Do ostalih pritožbenih navedb (do očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče D.D., da bi tožnici verjela, če bi ji povedala o takšnem dogodku, in do dejstva, da je bila tožnica odsotna čez vikend in za poškodbo oskrbovanke ni vedela) se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj niso odločilnega pomena za rešitev v tej zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Po presoji pritožbenega sodišča tako niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k rešitvi v tej zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).