Jedro

Dolžnik ni obrazloženo oporekal obstoju in višini terjatve. Njegove ugovorne navedbe so premalo konkretizirane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 04.01.2000 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ).

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da je bila višina urne postavke samovoljno zvišana. Zaradi spora s poslovnim partnerjem primopredaja ni bila izvršena. Dvomi tudi v pristnost potrditve napotnice (žig in podpis). Nadalje pa je še navedel, da bi mu moral upnik, glede na dogovor, vrniti plačani avans.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je presojalo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje.

Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora zanje predložiti tudi dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neobrazložen in kot tak, po navedeni določbi ZIZ, neutemeljen.

Na navedeno je bil dolžnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijanega sklepa, vendar so kljub temu njegove ugovorne navedbe ostale nekonkretizirane in nedokazane. Tako bi moral dolžnik ob ugovorni trditvi, da je bila urna postavka samovoljno zvišana, navesti vsaj še dogovorjeno urno postavko. Svoj dvom v pristnost potrjene napotnice (žig in podpis) bi moral konkretizirati z razlogi za dvom in sodišču predložiti ustrezne dokaze. Tudi trditve v zvezi s povzročeno škodo, so premalo konkretizirane, da bi jih bilo moč obravnavati kot pobotni ugovor. Navedbe v zvezi z avansom in dogovorom o njegovem vračilu, pa so ostale nedokazane, saj dolžnik sodišču ni predložil ne dokazov o njegovem plačilu in ne dokazov o sklenjenem dogovoru glede njegovega vračila. Dolžnikovega ugovora zato ni moč šteti za obrazloženega v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je, kot je bilo že zapisano, ugovor neutemeljen.

Izpodbijani sklep je sodišče druge stopnje preizkusilo še v okviru kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep o izvršbi, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo.