Jedro

Odločitev o zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti od nezakonito blokiranih sredstev, je tožena stranka utemeljeno oprla na določbe ZDavP-2, ki so lahko edina podlaga za odločitev o tem zahtevku v upravnem (davčnem) postopku. Zamudne obresti po določbah davčnega prava strankam (upravičencem in zavezancem) ne pripadajo, če tega zakon izrecno ne določa. Po določbah ZDavP-2 pa davčnemu zavezancu zamudne obresti pripadajo le v primerih, ki so določeni v 2. podpoglavju zakona tega zakona (vračilo obresti), zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

O odškodnini je upravni organ upravičen odločati le, kolikor ga za to izrecno pooblašča zakon; v primeru, kot je obravnavani, pa zakon tovrstnega pooblastila za odločanje ne vsebuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad A. je z izpodbijano odločbo odločil, da se vlogi tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nezakonito blokiranih sredstev ne ugodi. Odločitev utemelji z določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2), po katerih je davčni zavezanec upravičen do zamudnih obresti le v primerih iz 99. in 100. člena, torej v primerih preveč odmerjenega ali neupravičeno odmerjenega davka. V obravnavanem primeru je bilo z začasnim sklepom za zavarovanje banki naloženo le, da denarnih sredstev tožniku ne izplača, tožniku pa prepovedano razpolaganje z njimi. Tožnik torej davka ni plačal, davek v času izdaje spornega sklepa sploh še ni bil odmerjen, odmera oziroma plačilo pa sta po določbah ZDavP-2 osnovna pogoja za upravičenost do zamudnih obresti. Ker ta dva pogoja nista izpolnjena, tožnik do zamudnih obresti ni upravičen.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. … z dne 31. 3. 2008 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Odločba je pravilna in temelji na ustreznih pravih podlagah, pravilni pa so tudi razlogi odločitve, zato jih pritožbeni organ v svojih razlogih ne ponavlja. Prvostopni organ denarnih sredstev tožniku ni zasegel, niti jih ni prisilno izterjal. S sklepom št. … z dne 21. 4. 2006 je tožniku le prepovedal razpolaganje z denarnimi sredstvi na njegovem računu, banki pa naložil, da denarnih sredstev do višine, navedene v sklepu, tožniku ne izplača. S sklepom št. … z dne 19. 5. 2006 je prvostopni organ znesek po prvotnem sklepu znižal. Banki torej prenos sredstev na račun davčnega organa ni bil naložen in za takšen prenos ni imela pravne podlage. Banka je davčnemu organu dne 25. 4. 2006 samovoljno nakazala znesek 10.864,31 EUR, kot da bi šlo za sklep o davčni izvršbi. Navedeno ravnanje banke je strokovno napačno in ni v ničemer posledica nepravilnega ali nezakonitega ravnanja davčnega organa. Dejstvo, da sta bila pozneje oba sklepa v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek, na ravnanje banke nima nobenega vpliva. Sklepa sta bila izvršljiva, banka pa ju je izvršila v nasprotju z izrekom.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Vztraja pri utemeljenosti zahtevka in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in odloči tako, da toženi stranki naloži povrnitev škode v višini 1.149 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2007 do plačila. Na podlagi sklepov z dne 21. 4. 2006 in 19. 5. 2006 je banka blokirala TRR tožnika, zasegla njegova sredstva v višini 10.864,31 EUR in jih 25. 4. 2006 nakazala na prehodni podračun MF-DURS-Izpostava B. Sklepa sta bila na pritožbo tožnika odpravljena oziroma razveljavljena, tožniku pa so bila protipravno zasežena sredstva vrnjena 27. 2. 2007. Tožnik je obračunal zakonske zamudne obresti od zaseženega zneska za čas od 25. 4. 2006 do 27. 2. 2007. Tako izračunani znesek 1.149 EUR predstavlja škodo zaradi nemožnosti uporabe nezakonito zaseženih sredstev in ne povračilni zahtevek zaradi napačno odmerjenega davka, kot zmotno ugotavlja prvostopni organ. Iz sklepov, izdanih v postopku zavarovanja je razvidno, da so bila tožniku sredstva zadržana protipravno, zaradi česar mu je nastala škoda, kar je razvidno že iz njegovega osnovnega zahtevka z dne 15. 5. 2007. Tako prvostopni kot pritožbeni organ priznavata, da so bila sredstva protipravno zasežena in nakazana na prehodni račun davčne uprave, a krivdo za to valita na banko, kar je po mnenju tožnika v zadevi brezpredmetno. V času, ko so bila sredstva tožniku zasežena, mu je nastala obveznost iz naslova DDV za obdobje november in december 2006. Ker tožnik s sredstvi ni mogel razpolagati, je davčni organ začel davčno izvršbo za glavnico, stroške postopka in zamudne obresti, ki jih je obračunal, ne da bi upošteval sredstva tožeče stranke, s katerimi je v času zamude razpolagal. Z opisanim postopanjem je bila tožeča stranka oškodovana, tožena stranka pa obogatena. Odločitev je tudi v nasprotju z Ustavo, saj krši načelo enakosti pred zakonom s tem, ko privilegira DURS, ki naj bi bila upravičena do zamudnih obresti, ni pa dolžna plačati obresti za obveznosti, ki jih je povzročila s protipravnim ravnanjem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev. Med strankama ni spora, da po določbah ZDavP-2 davčnemu zavezancu zamudne obresti pripadajo le v primerih, ki so določeni v 2. podpoglavju zakona tega zakona (vračilo obresti). Glede na zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti od nezakonito blokiranih sredstev, je davčni organ storil prav, ko je utemeljenost zahtevka presojal z vidika določb ZDavP-2, ki so lahko edina podlaga za odločitev o tem zahtevku v upravnem (davčnem) postopku. Ker po relevantnih določbah ZDavP-2, in o tem med strankama tudi ni spora, tožnik do zamudnih obresti ni upravičen, je odločitev, da se zahtevek zavrne, pravilna.

Tožena stranka svojo odločitev po navedenem upravičeno opre na določbe ZDavP-2, ki pravico do zamudnih obresti ureja kot pravico s področja upravnega-davčnega prava. Zamudne obresti po določbah davčnega prava strankam (upravičencem in zavezancem) ne pripadajo, če tega zakon izrecno ne določa. Enako velja tudi za odškodnino, o kateri je upravni organ upravičen odločati le, kolikor ga za to izrecno pooblašča zakon. V primeru, kot je obravnavani pa zakon tovrstnega pooblastila za odločanje ne vsebuje. Morebitnega prikrajšanja, ki zato nastane, zato na upravnopravnem področju ni mogoče sanirati. Določbe Obligacijskega zakonika, s katerimi tožnik (z navedbo, da z zahtevkom uveljavlja škodo zaradi nezmožnosti uporabe zaseženih sredstev) smiselno utemeljuje svoj zahtevek, pa pravne podlage za odločanje o pravicah in obveznostih na področju upravnega prava ne morejo predstavljati. Gre za zahtevek civilnopravne narave, ki sodi v pristojnost rednega sodišča. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Izrek o stroških je odpadel, ker stranki povračila stroškov nista uveljavljali.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.