Jedro

Tožnik si ob plačilu ni pridržal pravice zahtevati plačanega zneseka nazaj od trenerjev ali od toženke. Tožnik tudi ni plačal terjatve zato, da bi se izognil sili, saj so obstajale okoliščine, da tudi v primeru, če terjatev trenerjev do tožnika ni obstajala, bi s sprožitvijo spora lahko pridobil licenco pri NZS, ki naj bi potrditvah tožnika predstavljala razlog za plačilo nedolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 11.890,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2019 dalje do plačila (I). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 1.855,62 EUR v roku tridesetih dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa po preteku paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila pod izvršbo (II).

**Povzetek pritožbenih navedb**

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče prve stopnje je v 5. točki sodbe kot nesporno dejstvo ugotovilo, da so bile pogodbe s trenerji sklenjene tripartitno s pravdnima strankama in posameznim trenerjem. Tripartitne pogodbe so bile pripravljene, v celoti pa je bila s strani tožnika podpisana s trenerjem A. A. le ena pogodba za leto 2017, v letu 2018 pa pogodba s tem trenerjem ni bila podpisana, enako ne s trenerjem B. B. in ostalimi trenerji. Ta dejstva je tožnica navedla v III. in IV. tč. pripravljalne vloge z dne 14. 9. 2020, teh dejstev pa toženka ni prerekala.

4. Na podlagi pogodbe o sodelovanju z dne 18. 10. 2016 je toženec izvajal za tožnika storitve povezane z delovanjem vseh selekcij mladinske šole nogometa. Vsi igralci, ki so trenirali, so bili člani tožnika, toženec je skrbel le za njihovo treniranje in tekmovanja. Vodstvo toženca si je prizadevalo, da bi prevzeli tožnika, in da bi bili člani tožnika člani toženca. Iz tega razloga je toženec podal zahtevo za sklice izredne volilne skupščine tožnika 27. 12. 2018 in nato še 28. 12. 2018. Iz teh dokumentov je razvidno, da se je vodstvo toženca prizadevalo prevzeti poslovanje tožnika. Izredna seja tožnika je bila sklicana 25. 1. 2019, toženec pa je na izrednem zboru s svojimi podporniki ugotovil, da na tem zboru ne bodo uspeli, zato so zbor zapustili. Preostali člani zbora tožnika so izglasovali zaupnico vodstvu tožnika. Zaradi takšnega ravnanja je tožnik 1. 2. 2019 podal odstop od pogodbe o sodelovanju z dnem 28. 2. 2019. 5. Trenerjem, ki so delovali pri toženki, je bila poslana ponudba za nadaljnje sodelovanje 1. 2. 2019, vendar se nihče ni odzval oziroma so sodelovanje zavrnili. Od 1. 2. 2019 tako ni več medsebojnega poslovnega odnosa med pravdnima strankama. Toženka se je od takrat dalje prizadevala čim bolj škodovati delovanju tožnika. Sodišče ni prepoznalo škodljivega ravnanja toženca, ki si je s svojimi trenerji izmislil dodatne terjatve do tožnika v skupnem znesku 11.890,30 EUR. Sodišče se z obstojem te terjatve ni ukvarjalo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Terjatve toženca so izmišljene, toženka pa razen zaslišanja zainteresiranih trenerjev ni ponudila nobenega dokaza, ki bi terjatev trenerjev izkazal po višini.

6. Ni sporno, da sta imeli pravdni stranki v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 sklenjeno pogodbo o izvajanju programa mladinske nogometne šole, da so morali biti prihodki in odhodki mladinskega programa vsako leto izravnani in v kolikor niso bili, je bila to po medsebojni pogodbi obveznost tožnika. Tožnik je 22. 1. 2019 prejel od toženca letno poročilo o izvajanju programa mladinske nogometne šole za leto 2018, odhodki so znašali 171.000,00 EUR, prihodki pa 165.200,00 EUR, razlika je bila 5.800,00 EUR, kar je potrjeno z izjavo v finančnem delu letnega poročila toženca za leto 2018 o poravnavi vseh obveznosti do vseh trenerjev z izjemo vodje nogometne šole C. C.1

7. Po prejemu poročila za leto 2018 je tožnik naknadno na sestanku s predsednikom toženca C. C. prejel informacijo, da toženec za poplačilo vseh odprtih obveznosti za leto 2018 potrebuje dodatnih 5.000,00 EUR. Manjkajoča sredstva v višini 5.000,00 EUR so bila nakazana 1. 2. 2019. Sodišče je nekritično sledilo le pričanju predsednika toženca C. C., ki je poskušal opravičiti razhajanje med podatki. Trdil je, da so podatki iz finančnega plana toženca neformalne narave, da je toženec finance zaključil šele v marcu ob zaključnem računu. Te navedbe niso bile z ničemer izkazane in so prirejene za potrebe tega postopka. Finančni plan, ki se je obravnaval, je bil potrjen s strani upravnih odborov obeh pravdnih strank, kar je realni prikaz trenutnega stanja.

8. Ob prejemu podpisanih licenčnih obrazcev o odprtih obveznostih do zaposlenih in odvisnih oseb 5. 3. 2019 je izkazano stanje odprtih obveznosti do toženca v višini 11.890,30 EUR, to stanje pa ni skladno s preteklimi podatki, zato je tožnik plačilo zavrnil, ker je bil ta znesek prirejen in poskus izsiljevanja tožnika, kako priti do neupravičenega denarja. To dokumentacijo je toženec poslal na NZS. Tožnik je skušal pri NZS dokazati, da je dolg neobstoječ, da je prirejen za potrebe licenciranja, kar je poskušal izkoristiti toženec, da pride do neupravičenih sredstev, vendar se NZS s tem problemom ni hotela ukvarjati. V pogovoru z licenčnim oddelkom NZS, ki ga je vodil D. D., je bilo pojasnjeno, da tožnik lahko prejme licenco za igranje v drugi slovenski ligi, če sklene dogovor s tožencem, ki se nanaša na sporni dolg, druga možnost pa je bila, da dolg plača ter plačilo izkaže NZS, nato pa od toženca uveljavlja plačilo neupravičeno plačanega zneska. Ker ni bilo mogoče skleniti dogovora med pravdnima strankama, tožniku ni ostalo drugega, kot da je neobstoječi dolg poravnal, in s tem je izpolnil kriterije za pridobitev licence.

9. Opisano izsiljevanje toženca izpolnjuje znake iz 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Če tožnik ne bi pridobil licence za igranje v drugi slovenski ligi, bi klub v organizacijskem smislu razpadel, to pa je zagotovo sila, kot jo opredeljuje 191. člen OZ.

_**Odgovor na pritožbo**_

10. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga na njeno zavrnitev. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

_**Odločitev o pritožbi**_

11. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

12. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

13. Nobenih nasprotij in nejasnosti ni v sodbi, sodišče prve stopnje se je opredelilo do odločilnih dejstev, opredelilo se je tudi do obstoja in višine terjatve, zato so pritožbene navedbe v tem delu protispisne.

_**Glede dejanskega stanja in uporabe materialnega prava**_

14. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri odločitvi pa je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 190. in 191. člen OZ.2 _**Presoja pritožbenega sodišča**_

15. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki 18. 10. 2016 sklenili pogodbo o sodelovanju, od katere je tožnik 1. 2. 2019 odstopil, da so bile na podlagi te pogodbe sklenjene tripartitne pogodbe s trenerji, in sicer med pravdnima strankama in trenerjem, da je obstajal dogovor, da bo tožnik poravnal storitev trenerjev toženki, ta pa bo s tem denarjem plačala trenerje.

16. Tožnik v pritožbi trdi, da pogodbe s trenerji niso bile sklenjene, hkrati pa trdi, da je tožnik trenerjem, ki so delovali pri toženki, poslal 1. 2. 2019 ponudbo za nadaljnje sodelovanje. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so bile s trenerji sklenjene pogodbe, kar potrjujejo tako listine kot izpovedbe prič.

17. Med pravdnima strankama je sporno, ali so obstajale terjatve trenerjev iz naslova neplačanih honorarjev za čas pred odstopom od pogodbe o sodelovanju v višini 11.890,30 EUR. Iz finančnega poročila toženca izhaja, da so poravnane vse obveznosti razen plačila zneska 5.000,00 EUR; ta znesek je tožnik kasneje poravnal, vendar drugi dokazi, tako listine kot izpovedbe prič potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so do trenerjev ostale odprte še druge postavke. Že elektronska pošta tožnika z dne 7. 3. 2019, kjer poziva trenerja E. E., da podpiše izjavo o odprtih postavkah, potrjuje te navedbe, enako obrazci trenerjev, ki so bili poslali na NZS, iz katerih izhaja, da obstaja do tožnika terjatev v skupnem znesku 11.890,00 EUR, predsednik toženca pa je tudi pojasnil razloge, zaradi katerih je prišlo do odstopa od finančnega poročila, ker so se računovodski zaključni računi delali konec marca za preteklo leto. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je tožnik sporni znesek 15. 4. 2019 nakazal tožencu, ta pa naprej trenerjem, zato toženec ni obogaten. Pogodbeno sodelovanje med pravdnima strankama in trenerji je namreč potekalo na način, da je tožnik nakazal za trenerje posamezne zneske, toženec pa je ta denar plačal trenerjem, kar dokazujejo priložene pogodbe in izpovedbe prič.

18. Tožnik si ob plačilu ni pridržal pravice zahtevati plačani znesek nazaj od trenerjev ali od toženke. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni plačal terjatve zato, da bi se izognil sili, saj so obstajale okoliščine, da tudi v primeru, če terjatev trenerjev do tožnika ni obstajala, bi s sprožitvijo spora lahko pridobil licenco pri NZS, ki naj bi potrditvah tožnika predstavljala razlog za plačilo nedolga. Predstavnik NZS D. D. je na zaslišanju namreč pojasnil, da v primeru, ko revizor ugotovi, da obstajajo dolgovi, je potrebno sporočiti NZS, ali je bil dolg poplačan, ali je bil dosežen dogovor o odlogu obveznosti, ali je bil sprožen spor. Logično je sklepanje sodišča prve stopnje, da v kolikor terjatev resnično ne bi obstajala, bi tožnik lahko obveznost do NZS izpolnil tudi tako, da bi sprožil spor in zatrjeval neobstoj terjatve, a tega ni storil, temveč je brez zadržkov dolg poravnal. _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

19. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**Glede stroškov pritožbenega postopka**_

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

21. Glede na vsebinske razloge in opredelitev do pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato mora toženec sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pritožba v nadaljevanju povzema finančno poročilo iz leta 2018 - glej stran 3 pritožbe. 2 Sodišče prve stopnje je zakonski določbi citiralo v 6. in 10. tč. sodbe, zato pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, teh zakonskih določb znova ne povzema.