Jedro

Tožnik zatrjuje, da je priposestvoval eno od garaž v stanovanjski hiši toženk. Če naj bi torej tožnik na ta način pridobil lastninsko pravico na delu tuje nepremičnine, kot je določeno v tretjem odstavku 43. člena SPZ, potem ne more hkrati na isti dejanski in pravni podlagi terjati zase še solastninskega deleža na isti nepremičnini kot celoti. Idealnega deleža na nepremičnini ni mogoče priposestvovati. Res je, da lastniku posameznega dela zgradbe po prvem odstavku 105. člena SPZ pripada tudi solastnina skupnih delov, vključno z zemljiščem, na katerem stoji zgradba. To pa ne pomeni, da si tožnik lahko lasti zahtevani idealni delež na celotni parceli toženk. Sicer pa v obravnavanem primeru še ni bila vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, niti ni bilo določeno pripadajoče zemljišče.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik garaže z ločenim vhodom v pritličju na severozahodni strani hiše na naslovu T. ter pripadajočega dela zemljišča. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, da je do 1/10 lastnik nepremičnine parc. št. ... k. o. ... Tožniku je prisodilo še 3.374,78 EUR pravdnih stroškov, ki mu jih morata povrniti toženki, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Obe predlagata ustrezno spremembo sodbe, toženki podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del prve sodbe. Čeprav je uveljavljal priposestvovanje lastninske pravice samo na delu stavbe, mu tudi na nepremičnini, na kateri stavba stoji, pripada solastninski delež. Delna zavrnitev tožbenega zahtevka je materialnopravno zmotna, saj tožniku tako ne bo zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

4. Toženki očitata sodišču prve stopnje, da ni z gotovostjo ugotovilo tožnikove dobrovernosti. Ker je sklep o zavrnitvi tožnikovega predloga za vzpostavitev etažne lastnine že pravnomočen, bi moralo tožbo zavreči. Zmotno je presodilo, da je bil tožnik izključni posestnik garaže. To je deset let uporabljal priča M. B., tožnikov brat, ki mu je leta 1990 garažo oddal v najem njun oče. Sodišče ni celovito presodilo izvedenih dokazov. Tudi ugovora, da drugo toženko varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ni obravnavalo. V tem primeru ni mogoče govoriti o posameznih delih stavbe, saj doslej ni bila izdana odločba o vzpostavitvi etažne lastnine. Napačna je odločitev o stroških postopka, ker vse tožnikove vloge niso bile potrebne in tudi dva naroka sta bila preložena po njegovi krivdi.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženk predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Posebej poudarja, da sporna garaža ni bila predmet darilne pogodbe med toženkama.

6. Tožnikova pritožba ni utemeljena, pač pa je utemeljena pritožba toženk.

O tožnikovi pritožbi:

7. Tožnik zatrjuje, da je priposestvoval eno od garaž v stanovanjski hiši toženk.1 Če naj bi torej tožnik na ta način pridobil lastninsko pravico na delu tuje nepremičnine, kot je določeno v tretjem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), potem ne more hkrati na isti dejanski in pravni podlagi terjati zase še solastninskega deleža na isti nepremičnini kot celoti. Idealnega deleža na nepremičnini ni mogoče priposestvovati, kar je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Res je, da lastniku posameznega dela zgradbe po prvem odstavku 105. člena SPZ pripada tudi solastnina skupnih delov, vključno z zemljiščem, na katerem stoji zgradba. To pa ne pomeni, da si tožnik lahko lasti zahtevani idealni delež na celotni parceli toženk. Sicer pa v obravnavanem primeru še ni bila vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, niti ni bilo določeno pripadajoče zemljišče. 8. Izpodbijana odločitev o delni zavrnitvi tožnikovega zahtevka je torej materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v tem delu potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi toženk:

9. Pravnomočnost sklepa, s katerim je nepravdno sodišče zavrnilo tožnikov predlog za vzpostavitev etažne lastnine, ne predstavlja procesne ovire za sodno varstvo, ki ga tožnik s tožbo terja v tej pravdi. To pomeni, da je tožnik upravičen do vsebinskega obravnavanja svojih zahtevkov.

10. Tožnik je sporno garažo v tožbenem predlogu ustrezno opredelil z identifikacijsko oznako, ki je navedena v katastru. Uporaba besedne zveze „posamezni del stavbe“ je bila namenjena zgolj konkretizaciji zahtevka. Sicer pa med pravdnima strankama ni sporno, za kateri del stanovanjske stavbe toženk gre.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o tožnikovi dobrovernosti glede pravnega naslova njegove posesti. Ni bistveno, ali je tožnik sploh podpisal sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 10. 4. 1989, ki vsebuje tudi darilno pogodbo, s katero je oče tožnika in prve toženke sporno garažo podaril tožniku. Morebitne pomanjkljivosti v obliki darilne pogodbe2 tožniku ne morejo škoditi, saj se za priposestvovanje lastninske pravice ne zahteva, da je pravni naslov veljaven.

12. Po izvedenih dokazih ni dvoma, da je tožnik več kot deset let izvrševal posest sporne garaže. Sodišče prve stopnje je, kljub drugačnim pritožbenim očitkom, v izpodbijani sodbi o tem navedlo zadostne in dovolj prepričljive razloge. Res pa ni dovolj celovito ocenilo izpovedi priče M. B., tožnikovega brata, ki mu je oče oddal garažo v najem potem, ko jo je že podaril tožniku. Takšno očetovo ravnanje bi utegnilo kazati na to, da tožnik morda ni bil v opravičljivi zmoti, da je postal lastnik garaže, ker naj bi se za lastnika še vedno štel oče. Ni pa pomembno, če tožnikova posest ni bila izključna, kot izpostavlja pritožba. Bistveno je, ali je bil tožnik utemeljeno prepričan, da je on lastnik garaže in ali so ga tudi ostali uporabniki garaže obravnavali kot lastnika ali pa le kot enega od njenih uporabnikov.

13. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri pisanju sodbe prezrlo ugovor druge toženke, da ob sklepanju darilne pogodbe s prvo toženko v letu 2009 ni vedela in ni mogla vedeti za zatrjevano tožnikovo lastninsko pravico na sporni garaži. Brez dvoma gre za odločilno dejstvo. Kdor namreč v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1). Poleg tega pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (drugi odstavek 44. člena SPZ).

14. O tem, ali je bila druga toženka ob pridobitvi solastninske pravice na isti nepremičnini res v dobri veri, izpodbijana sodba nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Tožnikova trditev v odgovoru na pritožbo, da sporna garaža sploh ni bila predmet darilne pogodbe med toženkama, namreč ne ustreza resnici, saj je prva toženka dejansko podarila drugi toženki polovični solastniški delež celotne nepremičnine, ki jo predstavlja parcela št. ...3

15. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi toženk in preostali del prve sodbe razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker razveljavitev sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Ponovitev dokazovanja po presoji pritožbenega sodišča ni potrebna, saj so bili vsi bistveni dokazi že izvedeni. Ugotovljene pomanjkljivosti v dokazni oceni lahko sodišče prve stopnje odpravi brez nove glavne obravnave, torej s ponovno izdelavo sodbe, v kateri bo moralo dopolniti svojo dokazno oceno v nakazani smeri ter se obrazloženo izreči o ugovoru druge toženke, da se je ob sklenitvi darilne pogodbe s prvo toženko zanašala na podatke zemljiške knjige v zvezi s podarjeno nepremičnino.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica delne razveljavitve sodbe (četrti odstavek 165. člena ZPP). Ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde, bo o njih odločalo sodišče prve stopnje.

PRAVNI POUK

1. Zoper sklep o delni razveljavitvi prve sodbe (II. točka izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da je garaža, na katero meri tožbeni zahtevek, samostojna funkcionalna celota in primerna za samostojno uporabo. Tudi v katastru je evidentirana kot posamezni del stavbe z lastno identifikacijsko oznako (drugi odstavek 7. člena Stanovanjskega zakona; SZ-1). 2 Ker je bila predmet darilne pogodbe nepremičnina oziroma njen del, je za pridobitev dobroverne lastniške posesti dovolj, da je bila pogodba sestavljena v pisni obliki in da jo je podpisal darovalec. 3 Poleg stanovanja v III. etaži so bili predmet daritve tudi pomožni prostori v I. etaži, med katerimi je tudi prostor, ki ga je prej uporabljal tožnik in predstavlja zdaj sporno garažo.