Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožniku obstajal kronični bolečinski sindrom že pred škodnim dogodkom, brez vsakega dvoma pa bi se ta sindrom v enaki intenziteti in podobni pojavni obliki ter v enakem časovnem obdobju manifestiral tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot jih zatrjuje tožnik, niso posledica fizičnih poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik je imel že pred obravnavanim škodnim dogodkom težave z ledveno hrbtenico in poškodbo vratne hrbtenice. Odločilno težo je sodišče prve stopnje pravilno dalo številnim preteklim dogodkom, ki so zagotovo predstavljali sprožilni mehanizem za razvoj kroničnega bolečinskega sindroma pri tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku petnajstih dni plačati tožniku 5.909.06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 5.587,00 EUR tečejo od 16. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 322,06 EUR od 14. 9. 2017 dalje do plačila ter zakonske zamudne obrestmi od zneska 3.000,00 EUR za čas od 6. 12. 2016 do 12. 12. 2017 (I), da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku do zahtevanih 20.046,39 EUR, torej še za 14.137,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2016 dalje do plačila (II), in da je toženka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 2.144,03 EUR, v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III).

2. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine priznalo odškodnino v višini 7.300,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR, v presežku je odškodnino za telesne bolečine in za strah zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katero je tožnik zahteval odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Sodišče je upoštevalo, da je toženka po vložitvi tožbe 12. 12. 2017 plačala odškodnino v višini 3.000,00 EUR,1 ki valorizirana na dan izdaje sodbe znaša 3.213,00 EUR, zato je tožniku priznalo odškodnino v višini 5.587,00 EUR.

3. Sodišče je tožniku priznalo potne stroške - kilometrino za obiske ZD A. v času opravljanja osmih fizikalnih terapij ter obisk pri osebnem zdravniku dne 9. 4. 2015, skupaj devet obiskov (18 km), za obisk ortopeda v B. 10. 7. 2015 (122,2 km), za obisk tožnika na UKC z dne 3. 4. 2005 mu je bila priznana kilometrina v eno smer, ker je bil v UKC pripeljan z reševalnim vozilom (59,5 km), za en obisk v URI Soča (137,2 km), za obiske v ZD C. (121,6 km) in za obisk na D. zaradi MRI slikanja 28. 10. 2015 in 23. 11. 2015 (276,8 km). Skupaj je sodišče tožniku priznalo potne stroške za 735,3 km, kar je ob upoštevanju cene 0,37 EUR na kilometer predstavlja znesek 272,06 EUR, v presežku do zahtevanih 796,39 EUR iz naslova plačila potnih stroškov, je sodišče zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče je tožniku priznalo 50,00 EUR za MRI preiskave z dne 10. 7. 2015. Iz naslova materialne škode je sodišče tožniku priznalo 322,06 EUR, v presežku do zahtevanih 846,39 EUR, torej še za 524,33 EUR je zahtevek zavrnilo.

_**Povzetek pritožbenih razlogov**_

4. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov.

5. Tožnik je imel hude telesne bolečine in ne le srednje hude, kot to ugotavlja izvedenec, ki je zmotno ocenil tudi trajanje bolečin. Medicinska dokumentacija in izpovedba tožnika potrjuje, da so zmotne ugotovitve izvedenca v tem delu. Ugotovitve izvedencev ne odgovarjajo objektivno ugotovljenemu stanju, kot je bil ugotovljen pri različnih specialistih in v izvidu MRI preiskave, ker iz nobenega izvida ne izhaja, da tožnikovega bolečine niso realne ali da vzrok ni prometna nezgoda. Tožnik je v novembru 2015 opravil še MRI preiskavo, bil je obravnavan pri različnih specialistih, bolečine si je lajšal s pomočjo akupunkture in analgetiki, vse v povezavi s prometno nezgodo. Pregledi po 15. 6. 2015 so bili povezani z obstojem močnih bolečin, ki jih je tožnik občutil od škodnega dogodka dalje, pred tem pa jih ni imel. Iz izvida ZD C. izhaja, da je bilo tožniku svetovano izvajanje intenzivnih vaj za hrbtenico, vse povezano s prometno nesrečo. 18. 4. 2016 je tožnik zaradi razvijajočih kroničnega bolečinskega sindroma obiskal polikliniko za FMT, ker predhodna fizioterapija in vaje niso pomagale. Tožnik je bil 30. 9. 2016 na pregledu pri ortopedu, bolečine pa so bile še vedno prisotne. 19. 1. 2017 je bil pri pregledu v UKC, kjer je v času od 29. 5. 2017 do 17. 7. 2017 prejel ciklus akupunkturnih stimulacij na oddelku za terapijo bolečin v UKC, vendar se stanje ni izrazito izboljšalo. 4. 10. 2017 je bil pregledan v URI Soča zaradi kronične bolečine, ki se je razvila po prometni nesreči.2 Že iz te delno povzete zdravstvene dokumentacije izhaja, da so telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja trajale bistveno daljše obdobje, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskih mnenj. Tožnik ne trpi telesnih bolečin in ni imel nevšečnosti tekom zdravljenja zaradi degenerativnega obolenja vratne in ledvene hrbtenice, temveč zaradi poškodb, ki jih je dobil ob škodnem dogodku.

6. Sodišče je v sodbi navedlo, da je tožniku priznalo višjo odškodnino za telesne bolečine zaradi kroničnega bolečinskega sidroma, ki pa je prenizko določena glede na tožnikove individualne lastnosti.

7. Sodišče je pridobilo mnenje izvedenca nevropsihiatra, ki je ugotovil, da opisi tožnikovih zdravstvenih težav ustrezajo kriterijem za diagnozo kroničnega bolečinskega sidroma, da je bil škodni dogodek pomemben, vendar ne izključni „triger“, da analiza tožnikovih dodatnih zdravstvenih težav kaže kar nekaj dejavnikov, ki so lahko sprožili kronični bolečinski sindrom, da pa se lahko domneva, da se brez poškodbe leta 2015 bolečinski sidrom ne bi manifestiral v tolikšni meri. Iz teh ugotovitev je mogoče sklepati, da se kronični bolečinski sidrom ne bi manifestiral, če ne bi bilo škodnega dogodka. Očitno je, da so se te težave in v taki intenziteti pojavile zaradi škodnega dogodka in ne zaradi drugih dogodkov, ki jih v sodbi navaja sodišče prve stopnje. Zmotna je ocena izvedenca, da se kronični bolečinski sidrom ne uvrščamo med poškodbene kategorije in ga zato ne moremo obravnavati kot posledico konkretne prometne nesreče. Sodišče je upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je ocenil, da je delež poškodb iz škodnega dogodka glede na ostale dejavnike, ki so vplivali na razvoj kroničnega bolečinskega sidroma 30 %. Tožnik pred škodnim dogodkom na poškodovanih delih telesa ni imel težav, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izvedencu, ki je pojasnil, da se bolečinski sindrom praviloma ne pojavi po enem samem dogodku. Zmotna je posledično ugotovitev sodišča, da v primeru, da poškodb obravnavane nesreče ne bi bilo, bi lahko ob nekem drugem dogodku prišlo do podobnega razvoja škodnih posledic, saj tega ni mogoče naprej predvideti. Tožnika je treba jemati takšnega kot je, z vsemi naravnimi in individualnimi predispozicijami.

8. Sodišče je sledilo tožnikovim navedbam, da je imel ob prometni nesreči hud strah in da je imel strah zaradi izida zdravljenja. Iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, do katerega datuma je sodišče upoštevalo strah za izid zdravljenja. Tudi če je sodišče sledilo navedbam izvedenca nevropsihiatra, je bil tožnik zmerno zaskrbljen vsaj do 28. 10.,3 ko so bile ponovno izključene poškodbe spremembe na hrbtenici z MRI slikanjem vratne hrbtenice. Pri odškodnini je treba upoštevati tožnikovo starost in osebnostne lastnosti in da tožnik po tem času ni prenehal iskati vzroka za svoje stanje.

9. Sodišče je pri tožniku ugotovilo kronični bolečinski sidrom, zato je neutemeljeno zavrnilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tožniku se težave pojavljajo vsakodnevno pri opravljanju poklicnega dela, zato je večkrat zamenjal službo. Pri izbiri zaposlitve je tožnik omejen. Pred škodnim dogodkom je veliko pomagal staršem v domači tiskarni in se ukvarjal s športom. Tožnik zaradi močnih bolečin v ledvenem delu hrbtenice ni mogel opravljati študijskega dela, ker dalj časa zaradi bolečin ni mogel sedeti, težko se je skoncentriral, zato ni mogel uspešno opraviti fakultetnega študija. Opustil je vse športne aktivnosti, ni več družaben, domačih opravil ne more opravljati. Tožnik je pojasnil, da mu težavo predstavlja že daljša vožnja z avtomobilom, da mora vmes delati postanke, kar pa je sodišče relativiziralo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil na poklicnem izobraževanju na Japonskem, kar naj bi bilo splošno povezano z dolgotrajnim sedenjem na letalu, zato sodišče ni verjelo tožniku, da lahko avto vozi le pol ure, s tem, da ni pa upoštevalo, da se v letalih lahko po kabini večkrat sprehodiš, da se stoli lahko namestijo v ležeči položaj, kar ni mogoče pri vožnji z avtomobilom.

10. Sodišče neutemeljeno ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da se postavi izvedenca kliničnega psihologa ali psihiatra. Le izvedenec klinični psiholog ali psihiater bi lahko odgovoril na vprašanja, ali je tožnik po zaključku zdravljenja utemeljeno zaskrbljen za izvid zdravljenja in ali so kot posledica prometne nesreče ostale psihosomatske in psihične posledice.

11. Sodišče je nepravilno ugotovilo in priznalo tožniku materialno škodo. Tožniku je priznalo obiske v ZD A. le za osem fizikalnih terapij, drugih obiskov v ZD A. pa mu ni priznalo, čeprav se je tam oglasil večkrat in ne zgolj ob opravljanju terapij. Glede potnih stroškov v UKC je sodišče odločilo, da stroškov dveh obiskov (19. 12. in 17. 7. 2017) ne prizna zaradi časovne oddaljenosti, s čimer se tožnik ne more strinjati že iz zgoraj pojasnjenih razlogov. Iz enakih razlogov se ne more strinjati, da niso bili priznani stroški obiskov v ZD C. z dne 15. 1. 2016 in 30. 9. 2016. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni priznalo ostalih zavrnjenih stroškov zdravljenja te zdravstvene ustanove.

12. Zmotna je odločitev o stroških postopka. Sodišče je navedlo, da je do umika tožbe upoštevalo vrednost spora 23.046,39 EUR, potem pa vrednost spora 20.046,39 EUR. Sodišče bi moralo za ves čas postopka upoštevati vrednost spora v višini 23.046,39 EUR, ker je do delnega umika tožbe prišlo, ker je toženka med pravdo plačala odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Kot vrednost odvetniške točke za vrednotenje odvetniških storitev je sodišče uporabilo vrednost 0,459 EUR do 6. 4. 2019 od takrat dalje pa 0,60 EUR, čeprav bi moralo za vse čas upoštevati vrednost točke v višini 0,60 EUR.

_**Odgovor na pritožbo**_

13. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

**_Odločitev o pritožbi_**

14. Pritožba ni utemeljena.

**Glede kršitev postopka**

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do odločilnih dejstev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi glede trajanja strahu za izid zdravljena se je sodišče prve stopnje določno opredelilo.4

17. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihiatra oziroma izvedenca klinične psihologije. Sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihiatra oziroma kliničnega psihologa, ker je pravilno ugotovilo, da je izvedensko delo opravil nevropsihiater, ki ima trajni licenci za področje nevrologije in psihiatrije, da ima ta izvedenec potrebna strokovna znanja za podajo kompleksnih odgovorov tudi na vprašanja s področja kroničnega bolečinskega sindroma, da bi tudi izvedenca psihiater ali klinični psiholog imela podobne težave pri opredelitvi tožnikovega psihičnega odziva na poškodbo in pri razmejitvi dejavnikov tveganja, ki jih predstavljajo predhodni dogodki in pri manifestaciji bolečinskega sindroma po škodnem dogodku.5 _**Glede kroničnega bolečinskega sindroma**_

18. Sodišče prve stopnje je upoštevalo veljavno sodno prakso, da je treba sprejeti oškodovanca takšnega kakršen je, kot to izpostavlja pritožba, torej njegove individualne lastnosti, ki so povezane s posebno občutljivostjo na telesne bolečine, čeprav za to ne obstajajo objektivni razlogi, zato je v sodbi podrobno predstavilo dejstva, ki jih je skrbno dokazno ocenilo, in na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da številni dejavniki (dogodki) pred in po nesreči potrjujejo, da se kronični bolečinski sindrom pri tožniku ni pojavil šele ob škodnem dogodku oziroma zaradi škodnega dogodka. V postopku je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku obstajal kronični bolečinski sindrom že pred škodnim dogodkom, brez vsakega dvoma pa bi se ta sindrom v enaki intenziteti in podobni pojavni obliki ter v enakem časovnem obdobju manifestiral tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo.

19. Pri tožniku obstaja kronični bolečinski sindrom. Tožnik zatrjuje bolečine v hrbtu, čeprav poškodbi (nateg vratnih mišic in nateg ledvenih mišic hrbtenice), ki sta povezani s škodnim dogodkom, glede na objektivno stanje, kot so ga ugotovili specialisti in izhaja iz MRI preiskav ter druge zdravstvene dokumentacije, te bolečine izključuje.6 Prepričljivo je bilo tudi dokazano, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot jih zatrjuje tožnik, niso posledica fizičnih poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik je imel že pred obravnavanim škodnim dogodkom težave z ledveno hrbtenico in poškodbo vratne hrbtenice.7 Odločilno težo pa je sodišče prve stopnje pravilno dalo številnim preteklim dogodkom, ki so zagotovo predstavljali sprožilni mehanizem za razvoj kroničnega bolečinskega sindroma pri tožniku.8 Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje tudi pravilno dokazno ocenilo mnenje izvedenca v delu, ki je sicer dopuščal možnost, da je obravnavani škodni dogodek do 20-30% triger bolečinskega sindroma, zagotovo pa se po mnenju izvedenca bolečinski sindrom ni pojavil šele po obravnavanem škodnem dogodku.

_**Glede telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja**_

20. Sodišče je pri telesnih bolečinah in nevšečnostih tekom zdravljenja upoštevalo mnenje izvedenca travmatologa in deloma tudi kronični bolečinski sindrom, zato je tožniku priznalo glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja sorazmerno visoko odškodnino, glede na primerljivo sodno prakso. Prepričljivo je pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnik ni imel hudih telesnih bolečin, pri tem pa ni upoštevalo le izvedenskega mnenja travmatologa, marveč je tudi kot neprepričljivo ocenilo tožnikovo izpoved, pravilno pa je tudi upoštevalo, da je bil tožnik po obravnavani prometni nesreči udeležen v dogodku, zaradi katerega se vodi zoper njega kazenski postopek (zaradi pretepa), ki še ni pravnomočno zaključen.

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec ni pravilno ocenil zdravstvene dokumentaciji glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin. Ocena izvedenca je v tem delu strokovno prepričljiva in podprta z razlago medicinske dokumentacije. Nenazadnje sta poškodbi tožnika lažje stopnje, kar le še dodatno potrjuje, da je izvedenec pravilno ocenil trajanje in intenziteto telesnih bolečin.

22. Sodišče prve stopnje je pri priznanju denarne odškodnine tudi pravilno upoštevalo nevšečnosti tekom zdravljenja. V sodbi je določno navedlo, katero zdravljenje in preglede, ki jih je opravil tožnik, je upoštevalo, in v katerem obdobju,9 te ugotovitve pa pritožbeno sodišče sprejema.

_**Glede (primarnega in sekundarnega) strahu**_

23. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, do kdaj je trajal pri tožniku strah za izid zdravljenja. Pri tem se je sklicevalo na mnenje izvedenca nevrologa, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Ob upoštevanju individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti odškodnine, znotraj katere se upoštevajo odškodnine, kot jih priznava sodna praksa, na katero se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi sklicevalo, je bila tožniku priznana pravična odškodnina za (primarni in sekundarni) strah.

_**Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti**_

24. Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik ob škodnem dogodku niso pustile trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic. Tožnik je že pred obravnavanim škodnim dogodkom imel psihosomatske težave, pojasnjeno pa je že bilo, da kronični bolečinski sindrom ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oziroma, da ni vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode, kot jo zatrjuje tožnik. Pravilna je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da zmanjšane življenjske aktivnosti, ki bi bile povezane s prometno nesrečo, pri tožniku niso izkazane.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožniku ne verjame, da ima težave pri vožnji z avtomobilom (tožnik je trdil, da lahko vozi avto le pol ure), da je močno omejen v vsakdanjih življenjskih aktivnostih in pri zaposlitvi ter pri druženju s prijatelji in pri športu, ker je ugotovilo, da je bil tožnik po škodnem dogodku na poklicnem izobraževanju na Japonskem, nenazadnje pa iz kazenskega spisa izhaja, da se je tožnik kritičnega dne v poznih večernih urah družil s prijatelji v baru, ko so bar zaprli je odšel v drug lokal, kjer je prišlo do pretepa, iz mnenja izvedenca nevrologa pa izhaja, da nekdo s tako hudimi težavami, kot jih zatrjuje tožnik, se ne bi celo noč družil, popival in sodeloval v gostilniškem pretepu, ampak bi doma počival. _**Glede premoženjske škode**_

26. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da za več obiskov ZD A., kot jih je priznalo, ni dokazne podlage. Pritožba navaja, da je bilo teh obiskov več, ker se je tožnik tam oglasil „večkrat“, in ne zgolj ob terapijah, bolj določno pa pritožba ne pojasni, koliko je bilo teh pregledov (obiskov) in katere konkretne listine potrjujejo ta dejstva.

27. Sodišče prve stopnje je deloma priznalo stroške prevozov v ZD C. in v UKC, ostali obiski pa niso bili povezani z zdravljenjem poškodb, ki so v zvezi z obravnavano prometno nesrečo. _**Glede stroškov postopka**_

28. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo, da je tožnik deloma umaknil tožbo, ker mu je toženka plačala del odškodnine, zato se je vrednost spora med postopkom spremenila, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo uspeh v pravdi. Treba je namreč upoštevati uspeh, kot je priznan s sodbo, ob upoštevanju tožbenega zahtevka po umiku tožbe, izračun pa pokaže, da odločitev v tem delu zagotovo ni bila v škodo tožnika.

29. Sodišče prve stopnje je pri določitvi vrednosti posamezne odvetniške storitve, ki jo je opredelilo s točkami, pravilno (po tabeli) upoštevalo vrednost točke v višini 0,459 EUR do 6. 4. 2019 in 0,60 EUR od 6. 4. 2019, s tem, da je vse vrednosti storitve, kot jih je opredelilo v točkah, pomnožilo z 0,60 EUR. Iz teh razlogov pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

**_Odločitev pritožbenega sodišča_**

30. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

**_O pritožbenih stroških_**

31. S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, je zavrnilo tudi predlog tožnika za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

1 Tožnik je v navedeni višini umaknil tožbo – glej pripravljalno vlog z dne 21. 12. 2018 na l. št. 37-40. 2 Podrobneje glej 2. in 3. stran pritožbe, ki sicer nima označenih strani. 3 Tožnik ni navedel letnice. 4 Glej 25. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 5 Podrobneje glej 15. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 6 Glej ugotovitve izvedenca travmatologa npr. na l. št. 62. 7 Glej ugotovitve izvedenca travmatologa npr. na l. št. 101-102. 8 Tožnik se je pred škodnim dogodkom vsaj osemkrat poškodoval, udeležen je bil v prometni nesreči z motorjem, imel je številne operacije, boleče izkušnje iz otroštva, vedenjske probleme, tri tedne po poškodbi je bil v nočnem času udeležen v dogodku, zaradi katerega se zoper njega vodi kazenski postopek (zaradi pretepa); podrobneje glej 12.-20. tč. sodbe sodišča prve stopnje, kjer so podrobno opisana ta dejstva in tudi vzroki nastanka kroničnega bolečinskega sindroma. 9 Podrobneje glej 21. tč. sodbe sodišča prve stopnje.