Jedro

Pomen (teža) meril za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 (ta merila niso določena taksativno) je odvisen od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prva nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, katere parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče in splošni skupni del stavbe na naslovu ..., z ID znakom 000 5514 (v nadaljevanju: stavba 5514), ki so v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe (I. točka sklepa). Ugotovilo je, da predstavlja parcela 000 19/26 skupno pripadajoče zemljišče k stavbam 5514, 5513 in 5516 ter je v skupni lasti vsakokratnih lastnikov teh stavb (II. točka sklepa). Ugotovilo je še, da predstavljata parceli 000 19/25 in 000 19/44, skupno pripadajoče zemljišče k stavbama 5514 in 987 ter sta v skupni lasti vsakokratnih lastnikov teh stavb (III. točka sklepa). Zavrnilo je predlog predlagateljev za izbris hipoteke (IV. točka sklepa). Odločilo je, da se ta sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu zaznambe tega postopka, ki se izbriše na posameznih parcelah, kot je to navedeno v V. točki sklepa. Sklenilo je tudi, da udeleženci nosijo svoje stroške postopka (VI. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sklep ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Izpodbija odločitev v I. in IV. točki sklepa, delno pa tudi v II. in III. točki, in sicer v delu, v katerem se nanašata na stavbo 5514. Navaja, da je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom določilo kar tri oziroma štiri dostope (dovoze) k stavbi 5514 in bistveno preobsežno pripadajoče zemljišče. Ne nasprotuje ugotovitvi, da predstavlja pripadajoče zemljišče k navedeni stavbi tudi parcela 000 19/43. Izpostavlja, da z južne strani niso nikoli bili načrtovani dostopi do stavbe 5514, še manj pa dovozi. Glavni in edini vhod ima ta stavba na severni strani. Ni mogoče trditi, da bi bili za to stavbo potrebni še dostopi in dovozi z južne strani. Teh stavba tudi ne potrebuje. Okoliščina, da sta tretji in četrti predlagatelj dogradila stavbo in povečala njen tloris ter s tem omejila pot okoli stavbe, ne more iti na škodo pritožnice. Na južni strani stavbe 5514 je prvo sodišče zmotno določilo pripadajoče zemljišče te stavbe, saj je na teh zemljiščih na južni strani dovolj prostora za še en dodaten objekt, ki bi lahko imel dostop z južne strani. Izvedenka urbanistične stroke je kot strokovni kriterij upoštevala sedaj veljavne prostorske akte, kot prednostno nadomestni kriterij pa akte v času obstoja družbene lastnine do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v letu 1997. Tovrsten pristop je v nasprotju z določili Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL). Tudi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) ne dopušča takšnega pristopa. Izvedenka je stavbo 5514 opredelila kot petstanovanjski objekt, čeprav je šlo ob izgradnji za štiristanovanjsko stavbo. Prizidek tretjega in četrtega predlagatelja je bil zgrajen šele na podlagi potrdila Občine A. z dne 5. 4. 1991. Zato je izvedenka neupravičeno širila obseg pripadajočega zemljišča na škodo pritožnice. Napačen je tudi zaključek prvega sodišča, da so štiri sporna zemljišča na južni strani (razvidna iz I. točke sklepa), brez upoštevanja parcele št. 19/43, v redni rabi stanovalcev. Tretji in četrti predlagatelj si sama lastita skoraj polovico tega zemljišča. V spis ni bilo predloženo nobeno dokazilo, ki bi izkazovalo razdelitev rabe zemljišča v naravi med stanovalci. Pretekla raba teh štirih parcel na južni strani ni bila nikoli in tudi danes ni skupna vsem stanovalcem. Pripadajoče zemljišče stavbe 5514 predstavlja zgolj parcela št. 19/43. Tudi iz kupoprodajne pogodbe z dne 8. 12. 1989 izhaja, da kakšno vrtno zemljišče k stavbi ni bilo nikoli odmerjeno, niti v času nakupa. Trditve pritožnice glede bistveno manjšega obsega pripadajočega zemljišča k stavbi 5514 so skladne tudi z danes veljavnim odlokom Občine A., po katerem stavbišče obsega po površini od 30 % do 50 % površine gradbene parcele. Pritožnica ni nikoli prodala lastnikom stanovanj štirih zemljišč na južni strani stavbe 5514, ki so določene kot pripadajoče zemljišče te stavbe.

3. Prva in druga predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Ostali udeleženci postopka niso odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča, ki je razvidna iz I., II. in III. točke izpodbijanega sklepa, je v izpodbijanem delu pravilna. Prvo sodišče je argumentirano obrazložilo svoje ugotovitve z vidika kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, podlago zanje pa je imelo v izvedenskem mnenju sodne izvedenke urbanistične stroke B. B. z dopolnitvami ter ugotovitvah ogledov nepremičnin na narokih na kraju samem. Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje, v njih pa je v pretežni meri zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče zato dodaja zgolj naslednja pojasnila.

6. Ni pomembno, ali so bili načrtovani dostopi in dovozi z vozili do stavbe 5514 ter parkirni prostori tudi na južni strani, saj je v tej zadevi v okviru kriterijev iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zlasti odločilno, kakšna je bila pretekla (in še sedanja) redna raba zemljišča. Prvo sodišče je utemeljeno sledilo izvedenki, zakaj predstavljajo zemljišča (sedaj parcele št. 19/26, 19/25 in 19/44) skupno pripadajoče zemljišče tudi za stavbo 5514, kot je pojasnjeno v 7. in 10. točki obrazložitve (gre za dostopne in dovozne poti, ki razen stavbi 5514 „služijo“ tudi stavbama 5513 in 5516 na zahodni oziroma tudi stavbi 987 na vzhodni strani, ob tem pa ti poti predstavljata tudi dostop oziroma dovoz do pripadajočega zemljišča, ugotovljenega v I. točki sklepa), zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pri tem zgraditev prizidka stavbe na parceli št. 19/20 nima nobenega pomena za odločitev prvega sodišča v II. in III. točki izpodbijanega sklepa.

7. Glede ugotovitve pripadajočega zemljišča za stavbo 5514, katerega predstavljajo parcele št. 19/35, 19/37 (v I. točki sklepa prvega sodišča je očitna napaka v številki te parcele, kar bo prvo sodišče lahko uredilo s popravnim sklepom), 19/39 in 19/41, se pritožnica neutemeljeno sklicuje na določbe ZVEtL, saj je v tem postopku treba uporabiti določbe ZVEtL-1. Pomen (teža) meril za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 (ta merila niso določena taksativno) je odvisen od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Stavba 5514 je bila zgrajena leta 1945 (po nacionalizaciji nepremičnine oziroma zemljišča), pri čemer je ves čas imela značaj večstanovanjskega objekta. Prostorskih aktov in upravno gradbene dokumentacije za to stavbo ni bilo mogoče pridobiti (odkriti), zato jih izvedenka ni mogla upoštevati. Izvedenka je zato lahko primerjalno upoštevala tudi Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje urbanističnih zasnov mest oz. naselij A., C., D. in E. ter drugih ureditvenih območij iz leta 1992, v skladu s 4. točko prvega odsavka 43. člena ZVEtL-1, ob tem pa tudi preteklo redno rabo in dejansko rabo teh zemljišč. Upoštevajoč prvi odstavek 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 je izvedenka utemeljeno presojala obseg pripadajočega zemljišča tudi v primerjavi z Odlokom o zazidalnem načrtu območja F. – sever (območje G.) iz leta 2000, dejansko rabo in preteklo redno rabo pa na podlagi ugotovitev ogleda in analize zgodovinskih katastrskih načrtov. Takšna presoja je tudi po mnenju pritožbenega sodišča privedla do pravilne ocene oziroma ugotovitve izvedenke, da so navedena štiri zemljišča na južni strani stavbe 5514 predstavljala zemljišče, ki je bilo namenjeno oziroma je služilo za redno rabo stavbe 5514, in sicer (z veliko verjetnostjo, kot meni izvedenka) že od zgraditve stavbe takšna raba pa je podana vsaj od leta 1989, ko so bile sklenjene prve pogodbe o prodaji stanovanj v tej stavbi. Ta štiri zemljišča predstavljajo v naravi zelenico, zelenjavni vrt, prostor za sprostitev in obešanje perila, delno pa še prostor za ločeno zbiranje odpadkov. Zemljišča so torej že najmanj od leta 1989, zelo verjetno pa že vse od izgradnje in naselitve stavbe, urejena za potrebe stanovalcev (in kasneje lastnikov stanovanj). Prvo sodišče je ob sodelovanju izvedenke ugotovilo takšno rabo tudi ob ogledu 7. 7. 2017, pri čemer udeleženci postopka v tem pogledu niso imeli nobenih pripomb.

8. Okoliščina, da je bila stavba 5514 ob izgradnji štiristanovanjska, od leta 1991 pa je petstanovanjska, nima nobenega pomena za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča te stavbe. Bistveno je, da je zemljišče, ki ga danes predstavljajo štiri zemljišča iz I. točke izpodbijanega sklepa (brez parcele št. 19/43), že pred izgradnjo prizidka v celoti služilo za redno rabo stavbe 5514. Nepomembno je tudi, da naj bi bilo na teh štirih zemljiščih (ki so zemljiškoknjižno last prve nasprotne udeleženke, pri čemer je pritožnica pridobila lastninsko pravico v letu 2007) dovolj prostora za še en objekt. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo (26. in 29. točka obrazložitve), da so predlagatelji (oziroma njihovi pravni predniki) z nakupom stanovanj v stavbi 5514 pridobili po samem zakonu (ne glede na to, ali je bilo to zemljišče v prodajnih pogodbah za stanovanja v stavbi 5514 opredeljeno kot sestavni del predmeta prodaje ali ne), torej na originaren način (to pa že vrsto let pred tem, ko je pritožnica postala zemljiškoknjižna lastnica teh štirih zemljišč), na stavbišču (zemljišču, na katerem je stala stavba) in na zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe, skupno pravico uporabe (če je bilo zemljišče v družbeni lastnini; tako je bilo tudi v tem primeru, kot je razvidno iz podatkov spisa – zemljišče je bilo nacionalizirano) oziroma skupno lastnino (če je na tem zemljišču obstajala lastninska pravica). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v lastninsko pravico prve nasprotne udeleženke.

9. Kako so posamezni lastniki uporabljali navedena štiri zemljišča na južni strani stavbe 5514 (ali so se dogovorili o načinu rabe tega zemljišča ali ne oziroma ali so nekateri uporabljali večji del tega zemljišča, kot bi bili „upravičeni“, je za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča v tem postopku nepomembno. Enako velja glede tega, da so posamezni predlagatelji bili med seboj „neusklajeni“ glede svojih navedb in predlogov ter da so svoje predloge glede obsega pripadajočega zemljišča med postopkom spreminjali.

10. Prvo sodišče je pravilno odločilo, da udeleženci krijejo svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

12. Prva nasprotna udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).