Jedro

Ker je tožničina življenjska skupnost razpadla in se zato pri ugotavljanju premoženjskega stanja njenih dohodki ne seštevajo z dohodki njenega nekdanjega partnerja in očeta otrok, se torej otroka ne smeta upoštevati pri obeh. Zato, dokler še ni odločeno (oziroma ni dosežen sporazum) o tem, komu bosta otroka dodeljena v vzgojo in varstvo ter kdo bo za vzgojo in varstvo dolžan prispevati s plačevanjem preživnine, je ustavoskladna razlaga navedenih določb ZUPJS takšna, da se otroka upoštevata vsakemu do polovice.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 1002/2024 z dne 30. 9. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu vložitve pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 187/2024.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je prošnjo zavrnila, ker tožnica prejema dohodke, ki presegajo finančni cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri izračunu dohodkov ni upoštevala tožničinih otrok, ki ju je po zakonu sicer dolžna preživljati. Ugotovila je namreč, da otroka nista prijavljena na istem naslovu kot tožnica, niti dejansko pri njej ne prebivata. Ugotovila je tudi, da tožnica sicer prejema otroški dodatek, vendar ne prejema preživnine, niti je sama ne plačuje.

Navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je toženka s stališčem, da mladoletna otroka ne štejeta za njena družinska člana, zmotno uporabila 10. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) ter posledično nepopolno in zmotno ugotovila ugotovila dejansko stanje. Meni, da je za upoštevanje družinskega člana pomembna le zakonska dolžnost preživljanja in ne tudi trenutna oblika družinske skupnosti. Uveljavlja, da je toženka zmotno štela, da sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo očetu, in trdi, da to ni res. Dodaja, da je toženki v zadevi Bpp 722/2024 res pojasnila, da otroka trenutno ne živita z njo in da z njima nima stikov, ker ji oče otrok stike onemogoča, da pa si prizadeva za dodelitev otrok in vzpostavitev stikov. Pojasnjuje, da to ne ne pomeni, da ji otroka nista bila zaupana v varstvo in vzgojo, da otrok ne preživlja in da do njiju nima dolžnosti preživljanja, saj je dolžna tudi za nazaj zagotoviti ustrezna preživninska sredstva. Poudarja, da se otroka pri očetu trenutno nahajata izključno zaradi njegove samovolje in da nista zaupana še nobenemu od staršev. Meni, da je zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z ustavno pravico do varstva družine in ji otežuje varstvo koristi otrok, njene pravice do stikov z otrokoma oziroma pravice do družinskega življenja. Opozarja, da je treba upoštevati tudi načelo dostojanstva stranke v postopkih. Opozarja tudi, da je toženkino sklicevanje na judikat I U 327/2022 neustrezno, saj se v navedeni zadevi obravnava drugačna situacija. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

K I. točki izreka

5.Tožba je utemeljena.

6.Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP. V tem primeru je sporna odločitev organa, da je tožnico štel za samsko osebo in zato pri ugotavljanju njenega materialnega položaja ni upošteval njenih dveh mladoletnih otrok.

7.Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Ugotavljanje materialnega položaja prosilca urejata 13. in 14. člen ZBPP. Slednji za namen njegovega ugotavljanja v drugem odstavku napotuje na uporabo določb Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). V prvem odstavku pa pravi, da se za vprašanje, katere osebe se pri ugotavljanju prosilčevega materialnega položaja upoštevajo, uporabljajo določbe ZUPJS. ZUPJS, ki ga je po povedanem treba uporabiti v tej zadevi, pa situacije, kakšna je tožničina, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne ureja, zato je treba uporabiti pravila o zakonski in pravni analogiji.

8.Med strankama ni sporno (saj tega medsebojno ne prerekata):

-da ima tožnica dva otroka, ki ju je po zakonu dolžna preživljati,

-da je njena partnerska zveza z očetom otrok razpadla,

-da se sodni postopek, v zvezi s katerim tožnica prosi za dodelitev BPP, nanaša na dodelitev otrok v varstvo in vzgojo in da o tem sodišče še ni odločilo,

-da otroka nista prijavljena na istem naslovu kot tožnica in da tudi dejansko ne živita z njo ter da tožnica zanju ne plačuje preživnine.

9.Po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja upoštevajo tudi otroci in pastorki, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati po zakonu.

10.Za primer, da je zakonska zveza ali z njo izenačena zunajzakonska skupnost staršev razpadla, ZUPJS ureja dva položaja. Po 1. točki 11. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upoštevajo otroci, ki niso bili zaupani v vzgojo in varstvo vlagatelju. Kadar pa je otrok po razpadu zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema pa se po desetem odstavku 10. člena ZUPJS otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva pri tistem izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Če se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče.

11.Oba navedena položaja predpostavljata, da je varstvo in vzgoja otrok razvezanih staršev pravno urejena, bodisi da sta se starša sporazumela o vzgoji in varstvu otrok, bodisi da je o tem že odločilo sodišče. V tem smislu je (kot že rečeno) tožničin položaj drugačen, saj o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo še ni bilo odločeno, niti med staršema o tem očitno ni sporazuma, saj med njima prav o tem vprašanju poteka spor.

12.Glede na navedeno po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uporabo 1. točke 11. člena ZUPJS. Sodišče je v več primerih1 sicer ob sklicevanju prav na navedeno določbo ZUPJS za relevantno štelo dejansko prebivališče otrok, upoštevalo je torej, kateri od staršev dejansko izvršuje varstvo in vzgojo otrok. Vendar pa, kot rečeno, za to ni pravne podlage, saj je po citiranih določbah za to, da se otroci štejejo za družinskega člana le pri enem od staršev, relevantno, komu so otroci po razvezi zakonske oziroma partnerske zveze zaupani s sodno odločbo oziroma kako sta se starša o vzgoji in varstvu sporazumela. Le takšno stanje (odločitev sodišča ali sporazum med staršema) ima pravno naravo, ki je lahko upoštevna pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Nasprotno (upoštevanje pravno neurejenega nahajanja otrok po razpadu življenjske skupnosti staršev) bi namreč lahko pomenilo, da bi bil v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava)2 eden od staršev neenako obravnavan, ne glede na to, da njegova preživninska obveznost ni prenehala in da o njej niti ni odločeno.3 Ni namreč nepomembno, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca upoštevajo tudi njegove preživninske obveznosti,4 o katerih pa v tem primeru (kot rečeno) še ni bilo odločeno.

13.Vendar pa to ne pomeni, da je podana pravna podlaga, da bi se tožnici pri ugotavljanju njenega materialnega stanja lahko upoštevala oba otroka v celoti, saj bi tudi to bilo v nasprotju z načelom enakosti iz citirane določbe Ustave. Iz citiranih določb ZUPJS namreč izhaja, da se po razvezi staršev, ne glede na to, ali je otrok v vzgojo in varstvo dodeljen enemu od njiju, ali pa je dodeljen v skupno vzgojo in varstvo, kot družinski član šteje le pri enem od njiju. To izhaja iz podmene, da se tudi dohodki staršev pri ugotavljanju premoženjskega stanja več ne seštevajo. Če ne bi bilo tako, bi bili starši, ki niso razvezani (pri katerih se zato dohodki seštevajo), pri ugotavljanju materialnega praga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev v nedopustno slabšem položaju. Taka ureditev, ko bi se otroci lahko upoštevali obema staršema, tudi ko se njuni dohodki ne seštevajo, bi bila zato v nasprotju z načelom pravične razdelitve javnih sredstev iz 2. člena ZUPJSŽ. Bila pa bi tudi v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj bi na enak način urejala položaje, ki sicer niso enaki.

14.Ker je tožničina življenjska skupnost razpadla in se zato pri ugotavljanju premoženjskega stanja njenih dohodki ne seštevajo z dohodki njenega nekdanjega partnerja in očeta otrok, se torej otroka ne smeta upoštevati pri obeh. Zato, dokler še ni odločeno (oziroma ni dosežen sporazum) o tem, komu bosta otroka dodeljena v vzgojo in varstvo ter kdo bo za vzgojo in varstvo dolžan prispevati s plačevanjem preživnine, je ustavoskladna razlaga navedenih določb ZUPJS takšna, da se otroka upoštevata vsakemu do polovice.

15.Na pravilnost takšne presoje kaže ureditev pri ugotavljanju davčnih olajšav za vzdrževanega družinskega člana. Iz določb 114. člena Zakona o dohodni (ZDoh-2) kot celote, zlasti pa iz dvanajstega odstavka, prav tako izhaja, da so za uveljavljanje te olajšave pomembne tako preživninske obveznosti staršev, kakor tudi to, komu so otroci zaupani v varstvo in vzgojo (torej pravno stanje). V enajstem odstavku 114. člena ZDoh-2 pa je določeno, da se v primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Ta določba v povezavi z ostalimi določbami tega člena, zlasti pa desetim odstavkom,5 sicer ureja tudi situacijo, ko življenjska skupnost staršev ni razpadla.6 Vendar pa je z vidika obravnavanega primera, ko je življenjska skupnost staršev sicer razpadla, o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo ter preživnini pa še ni bilo odločeno niti o tem še ni sporazuma, pravno relevantna z vidika, da je treba v pravno neurejeni situaciji upoštevati vzdrževane člane sorazmerno.

16.Po povedanem je toženka zmotno uporabila določbe 10., 11. in 13. člena ZUPJS v zvezi s 14. členom ZBPP, v posledici česar ostali pogojev za dodelitev BPP sploh ni presojala.

17.Sodišče je zato tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponoven postopek. V tem postopku bo morala toženka na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

18.Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnico je zastopala pooblaščena odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Toženka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

1Npr. sodba v zadevi I U 1483/2024 (ki se nanaša prav na tožnico) in v njej citirana sodna praksa.

2Ta določa, da so vsi pred zakonom enaki.

3Na kar v tem primeru utemeljeno opozarja tožnica.

4Gl. 14. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in 13. člen ZUPJS.

5Ta določa, da se za istega vzdrževanega družinskega člana v davčnem letu prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave.

6Gre za posledico ureditve, da se dohodnina ugotavlja za vsakega posebej. Torej drugače kot po ZUPJS, ko se dohodki družinskih članov seštevajo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 13, 14 Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 10, 10/1, 10/1-2, 11, 11-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.