Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (bistvena kršitev pravil postopka). Tožena stranka je pritožbo zavrnila z razlogi, ki jih prvostopna odločba ne vsebuje ob tem, da tožniku ni omogočila, da v postopku zavaruje svoje pravice in pravne koristi.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.2.2003, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Obrtne zbornice Slovenije z dne 22.12.2000, s katero je bilo odločeno, da se tožniku za prvo delilno obdobje leta 2001 dodelijo tam navedene vrste in število dovolilnic za potrebe prevozov v mednarodnem prometu.
Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je pri preizkusu odločbe organa prve stopnje po uradni dolžnosti ugotovila, da je prvostopni organ kršil materialni predpis in sicer Pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic (Uradni list RS, 88/99, v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 5. odstavku 12. člena določa, da morajo prevozniki s prevozi z oprtnim vlakom pridobiti toliko nagradnih ekoloških točk, da njihovo število v predpreteklem delilnem obdobju znaša najmanj 20% plana dodelitve ekoloških točk. Prevozniku, ki tega pogoja ne izpolni, se v tekočem delilnem obdobju glede na tabelo III zmanjša število dodeljenih ekoloških točk za ustrezen odstotek. V tem primeru gre za dodelitev dovolilnic v prvem delilnem obdobju leta 2001. To pomeni, da so za presojo odbitka točk zaradi preslabe oziroma neuporabe oprtnega vlaka relevantni podatki iz tretjega delilnega obdobja 2000. Po podatkih njenih evidenc je razvidno, da tožnik v tem obdobju ni opravil nobenega prevoza z oprtnim vlakom.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da ker materialni predpisi, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev nimajo posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, sodelovanju stranke v postopku in vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pa pomeni, da organ, pristojen za odločanje v zadevi, v vsakem primeru posebej presodi, ali bo odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP) ali v posebnem ugotovitvenem postopku (145. člen ZUP). V tem primeru je prvostopni organ odločbo z dne 22.12.2000 izdal v skrajšanem postopku, medtem ko je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila z razlogi, ki jih ne vsebuje prvostopna odločba ob tem, da tožniku niti ni omogočil, da v postopku zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Navedeno se nanaša predvsem na uporabo oprtnega vlaka, ki ga tožnik v obdobju, ki je relevantno, naj ne bi uporabljal, zaradi česar naj bi bil kaznovan z odbitkom 20% vseh ekoloških točk, ki bi mu sicer pripadale. Tožnik je namreč lahko šele v tožbi ugovarjal odbitku ekoloških točk zaradi neuporabe oprtnega vlaka, kjer je tudi navedel, da so njegova vozila po dimenzijah taka, da ni mogoča uporaba oprtnega vlaka. Tak način pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, zato je treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti že iz tega razloga. Pri tem se sodišče prve stopnje ne spušča v presojo tega, kakšno vrsto tovornih vozil ima tožnik v zvezi z možnostjo uporabe oprtnega vlaka (to bo treba presoditi v ponovnem postopku). Dejstvo pa je, da nekomu ni možno naložiti nečesa, kar fizično ni mogoče. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 214. člena ZUP, ki se nanašajo na obrazložitev odločbe. Ni namreč dovolj, da organ svojo odločitev opira na neke listine in podatke, ki naj bi bile sestavni del odločbe, temveč je treba podatke, relevantne za odločitev, navesti v obrazložitvi odločbe.
Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje se na določbe Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94 - ZPCP), ki je bil v veljavi v času odločanja organa prve stopnje ter na Pravilnik. Navedena predpisa v nobeni svoji določbi ne predvidevata izjem od določila, ki ureja obveznost prevoznikov, da uporabljajo oprtni vlak in s tem tudi odbitek točk (do 20%), če vlaka ne uporabljajo. Dejstvo pa je, da tožnik v tretjem delilnem obdobju leta 2000 ni uporabljal oprtnega vlaka, kar je razvidno iz evidenc tožene stranke in temu tožnik ne oporeka. Obveznost uporabe oprtnega vlaka, in s tem tudi kazni za neuporabo, je veljala za vse prevoznike, ne glede na vrsto prevoza, ki ga opravljajo, kakor tudi ne glede na vrsto kamionov, ki jo imajo. Zato meni, da tožnik ne bi mogel v postopku navesti ničesar novega oziroma pomembnega. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi bila obrazložitev njene odločbe nedoločna in nepreverljiva, saj je v obrazložitvi odločbe natančno pojasnila podatke, ki so bili relevantni za odločitev. Meni, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da obrazložitev izpodbijane odločbe omogoča tožniku in tudi sodišču kontrolo.
Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bile v tej zadevi kršene določbe 145. člena ZUP, saj tožnik pred izdajo odločbe organa prve stopnje ni bil zaslišan in mu s tem ni bila dana možnost braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi v postopku.
Po 1. odstavku 144. člena ZUP organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v tej zadevi ne gre za takšen primer, ko bi bilo mogoče odločati po skrajšanem postopku. Pravilno je tudi presodilo, da je tožena stranka pritožbo zavrnila z razlogi, ki jih prvostopna odločba ne vsebuje, ne da bi tožniku omogočila, da v postopku zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 145. člena ZUP). Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da ugovarja odbitku ekoloških točk glede neuporabe oprtnega vlaka. Ta ugovor je lahko uveljavljal šele v tožbi. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, po kateri je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zato je prvostopno sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke kot nezakonito pravilno odpravilo.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.