Jedro

Pritožnik utemeljeno opozarja na četrti odstavek 112. člena SZ-1, ki določa, da rok za izselitev ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši od 60 dni.

Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo glede dolžine izpraznitvenega roka in ga določilo na 30 dni. Glede na nesporno dejstvo, da je toženec tožnikovo odpoved prejel že leto in pol nazaj, je ta minimalni rok zadosten in ustrezen, daljši (pritožnik se zavzema za 90 dnevnega), pa ne bi bil upravičen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se namesto 15 dnevnega roka za izpraznitev in izročitev določi rok 30 dni.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da tožeča stranka odpoveduje najemno pogodbo za stanovanja z dne 1. 3. 2018, da je toženec v 15 dneh dolžan izprazniti sobo v stanovanju v 1. nadstropju na naslovu ..., se iz njega izseliti ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožniku, poleg tega pa je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 573,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti tej odločitvi se je pritožil toženec, in sicer nominalno iz vse predvidenih razlogov po Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Očita, da sodba ne vsebuje datuma odpovedi pogodbe, zato bi bilo po njegovem mnenju treba tožbo oz. zahtevek v tem delu zavreči. Gre tudi za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker sodba tudi razlogov o tem naj ne bi imela. Nadalje meni, da je sodišče določilo napačen rok za izpraznitev stanovanja, saj Stanovanjski zakon (SZ-1) v 4. odst. 112. čl. določa, da ta rok ne sme biti krajši od 30 dni. Meni, da je glede na vse okoliščine kvečjemu primeren najmanj 90 dnevni rok. Ta rok mora biti vezan na pravnomočnost sodbe. Potem očita, da mu je sodišče vzelo pravico in možnost obravnavanja, ker ga na narok 9. 3. 2023 ni povabilo. Če bi bil povabljen, bi zagotovo prišel ali pa se opravičil. To je bilo za zadevo odločilno, saj bi zahtevku tožnika, če bi bil na naroku prisoten, nasprotoval. Nadalje opozarja, da gre za neprofitno stanovanje, v tem primeru pa so odpovedni razlogi omejeni in v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Končno še očita, da je sodišče neupravičeno in v nasprotju z napotkom iz 8. čl. ZPP sledilo le izpovedbi tožnika, ostale dokaze pa zgolj omenja v tistih delih, ko se z njo ujemajo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena ter se sodba prvostopenjskega sodišča v celoti potrdi.

4. Sodišče prve stopnje je podalo pojasnilo o očitani kršitvi postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP glede ne-vabljenja na narok. Pojasnjuje, da je bil toženec pravilno povabljen, kar dokazuje povratnica oz. podpisana vročilnica z dne 20. 1. 2023. 5. Pritožba je delno utemeljena, in sicer glede dolžine roka za prostovoljno izpolnitev, sicer pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v ostalem pravilno uporabilo materialno pravo, ni zagrešilo nobenih napak pri vodenju postopka, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Pojasnilo sodišča prve stopnje glede očitane kršitve določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP glede vabljenja na narok je točno. Da je bil toženec pravilno povabljen na narok 9. 3. 2023, dokazuje povratnica oz. podpisana vročilnica z dne 20. 1. 2023 na listu 38. Tožencu zato ni bila odvzeta možnost in pravica, da sodeluje v postopku in bi jo lahko izkoristil tudi na tem naroku.

8. Ker je ni, je treba sprejeti ključno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi okoliščin po specifični določbi 175. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upravičeno odpovedal najemno pogodbo, in sicer je to storil pisno 12. 4. 2022, odpoved pa je toženec prejel dva dni kasneje; enomesečni odpovedni rok (175. čl. ZIZ) se je iztekel 16. 5. 2022. 9. Tožnik je zato nato upravičeno ukrepal po 112. čl. SZ-1, ki ureja (obvezno sodno) odpoved najemne pogodbe, sodišče pa je pravilno in zakonito odločilo v skladu s pogoji, ki jih določa 113. čl. SZ-1 (izročitev stanovanja lastniku).

10. Očitek, da v sodbi manjka datum odpovedi, ni utemeljen, ker je v skladu navedenimi določbami odpoved potrebno uveljavljati sodno in je torej najemna pogodba odpovedana s predmetno sodbo, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje v tč. 9. obrazložitve, zato tudi očitana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storjena.

11. Katera ostala pravno odločilna dejstva naj bi bila sporna, pa ugotovljena z nepopolno dokazno oceno (8. čl. ZPP), pritožba ne konkretizira, zato na ta očitek ni možno bolj natančno odgovoriti.

12. Nadalje, pritožba je suspenzivno pravno sredstvo, zato je logično, da teče izpolnitveni rok od pravnomočnosti odločitve, ne da bi bilo to treba v sodbo posebej pisati.

13. Očitek, da sodišče ni upoštevalo, da gre za neprofitno stanovanje, je pritožbena novota, ki ni z ničemer opravičena, zato je ni mogoče upoštevati (337. čl. ZPP), poleg tega je navedba docela pavšalna.

14. Pritožnik pa utemeljeno opozarja na 4. odst. 112. čl. SZ-1, ki določa, da rok za izselitev ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši od 60 dni.

15. Pritožbeno sodišče je zato po 5. al. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo glede dolžine izpraznitvenega roka in ga določilo na 30 dni. Glede na nesporno dejstvo, da je toženec tožnikovo odpoved prejel že v aprilu 2022, je ta minimalni rok zadosten in ustrezen, daljši (pritožnik se zavzema za 90 dnevnega), pa ne bi bil upravičen.

16. V ostalem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa tudi ni bilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem delu zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).

17. Glede na delni pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo, da je najprimerneje, da krijeta obe pravdni stranki vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP).