Jedro

V skladu s 3. točko drugega odstavka ZOKIPOSR škoda po določbah tega zakona, katero naj bi država poravnala v skladu z namenom zakona, ni le znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe. Škoda je tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Glede na to pomembno določbo je tudi upnik upravičenec do „škode“ (neplačane terjatve) po določbah ZOKIPOSR, ne le izbrisani družbenik. Vsak od njiju ima svojo škodo in to naj bi sanirala država.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika in z novim izvršilnim sredstvom (I. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam nosi svoje stroške vloge z dne 23. 2. 2022 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da upnik ni izkazal, da bi novi dolžnik Republika Slovenija privolila v prevzem dolga oziroma da je med upnikom in Državnim odvetništvom sklenjen sporazum, ki ga zahteva Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (v nadaljevanju: ZOKIPOSR). Ni izkazal pogojev za prenos obveznosti na novega dolžnika.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da ZOKIPOSR ureja dva položaja: (1.) dolžnika, ki je odgovarjal in plačal dolgove izbrisane družbe ter (2.) upnika, ki je pridobil judikatno terjatev zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe. Temu primerno so opredeljeni posamezni položaji v ZOKIPOSR, ki so različno obravnavani. Sporazum z Državnim odvetništvom ni obvezen po ZOKIPOSR, ampak možnost po splošnih določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki jo imajo stranke v obligacijskih razmerjih in predvsem volja upnika, če pristane na takšen način plačila terjatve. Le upravičenec, torej dolžnik in ne upnik, lahko zahteva sklenitev sporazuma, če je v teku izvršba. Sporazum je omejen na ugotovitev, da je prišlo do prehoda terjatve in predstavlja obrambno sredstvo dolžnika v sodnem postopku. ZOKIPOSR neposredno daje upniku pravico uveljavljati terjatev zoper Republiko Slovenijo. Gre za singularno pravno nasledstvo na podlagi zakona, zato lahko upnik na podlagi zakona izkaže prehod terjatve in zahteva poplačilo terjatve neposredno od Republike Slovenije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo obravnavane, upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da mu je odvzelo pravico do sodnega varstva, (-) da ne more voditi izvršbe zoper Republiko Slovenijo in ne vložiti tožbe, saj bo zavržena kot nedovoljena, (-) da stališče v sklepu ni v skladu z Ustavo RS, saj je Ustavno sodišče izrazilo, da se z novim zakonom ne sme posegati v judikatne terjatve na način, da bi morali upniki ponovno in pod drugimi pogoji dokazovati judikatne terjatve, (-) da stališče ni skladno z Ustavo RS, ker sili upnika, da sklepa nove sporazume ali vlaga tožbe za ponovno ugotovitev judikatne terjatve, (-) da posega v ustavne pravice upnika iz 23., 33. in 155. člena Ustave RS, ker je zakonodajalec upošteval stališča Ustavnega sodišča in v ZOKIPOSR določil avtomatičen prenos terjatev na Republiko Slovenijo na podlagi zakona, s čimer ni posegel v pravice upnikov. Za upnika je v pritožbi bistven tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR o prevzemu dolga, vendar je ta zgolj materialnopravne narave. Odločilna sta 7. in 8. člen ZOKIPOSR, ki sta procesnopravne narave. Ta urejata način izvršitve pravic iz zakona in tako kot je urejen ne posega v pravico upnika, da ga poplača Republika Slovenija kot novi dolžnik. Zoper novega dolžnika upnik še nima pravnomočne sodne odločbe, s katero bi mu bila priznana pravica do poplačila terjatve, da bi veljala za judikatno terjatev. Ima pravnomočno sodno odločbo s pravico do poplačila terjatve do izbrisane družbe oziroma družbenika. V to pridobljeno pravico zakonodajalec ne bi smel poseči glede na razlago Ustavnega sodišča v odločbi U-I-307/111, na katero se sklicuje upnik. Ampak v razmerju do Republike Slovenije upnik nima pridobljene pravice do poplačila, ki bi jo dejansko uveljavil in ne sodi v prvo skupino upnikov po omenjeni odločbi Ustavnega sodišča. Tudi ne drži, da ne more vložiti tožbe zoper Republiko Slovenijo in da bo (v nedogled) zavržena kot nedovoljena. Glede na drugi odstavek 7. člena ZOKIPOSR ne more tožbe vlagati do izteka zakonskega roka.

5. Dejanske okoliščine zadeve pritožbeno niso sporne. Upnik ima nepoplačano terjatev zoper družbenika izbrisane družbe. Sporno je, ali je z uveljavitvijo ZOKIPOSR prišlo neposredno na podlagi zakona do prehoda obveznosti na Republiko Slovenijo in ali ga je dokazal po četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ. Po izpodbijanem stališču je potreben predhodni postopek pri Državnem odvetništvu v skladu s 7. in 8. členom ZOKIPOSR, tega upnik ni izvedel in ni izkazal sklenjenega sporazuma z novim dolžnikom (5. točka obrazložitve sklepa).

6. ZOKIPOSR izhaja iz ugotovitve, da obstaja odgovornost države in priznava odškodnino tako družbenikom izbrisanih družb kot upnikom v delu, v katerem še niso bili poplačani2. Zato ureja položaj dveh subjektov: (1.) upravičenca - fizične osebe, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal po 5. točki drugega člena ZOKIPOSR in (2.) upnika – fizične ali pravne osebe, ki razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom proti ustanovitelju, družbeniku ali delničarju družbe iz 2. točke tega člena, ki svoje terjatve iz tega izvršilnega naslova ni prejel plačane ali ni drugače prenehala in obveznost iz tega naslova ni zastarala 6. točki drugega člena ZOKIPOSR.

7. Vendar v skladu s 3. točko drugega odstavka ZOKIPOSR škoda po določbah tega zakona, katero naj bi država poravnala v skladu z namenom zakona, ni le znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe. Škoda je tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Glede na to pomembno določbo je tudi upnik upravičenec do „škode“ (neplačane terjatve) po določbah ZOKIPOSR, ne le izbrisani družbenik. Vsak od njiju ima svojo škodo in to naj bi sanirala država.

8. Kako upravičenec, izbrisani družbenik ali upniški, procesno uveljavlja pravico do povračila svoje škode na podlagi ZOKIPOSR, določata sedmi in osmi člen zakona. Prvi odstavek 7. člena ZOKIPOSR glasi, da se postopek za uveljavitev zahtevka na podlagi tega zakona prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu. Dikcija ni omejena, torej velja za vsak zahtevek na podlagi ZOKIOPOSR, kar pomeni zahtevek vsakega od subjektov. Nadalje četrti odstavek 8. člena ZOKIPOSR določa, da Državno odvetništvo glede zahtevkov na podlagi tega zakona z upravičencem sklene sporazum o izplačilu odškodnine, z upnikom iz 6. točke 2. člena tega zakona pa sporazum o prevzemu dolga. V sporazumu iz prejšnjega stavka se ugotovi datum izbrisa družbe, določi višina odškodnine ter način in rok plačila. Glede na ta zapis je edina možna razlaga, da država sklene sporazum tudi z upniškim upravičencem, kar je možno samo po vložitvi predloga za poravnavo po prvem odstavku 7. člena ZOKIPOSR. V pritožbi neutemeljeno navaja, da je sporazum zgolj možnost po splošnih določbah OZ. Če ne bi bil poskus sporazuma po 7. in 8. členu ZOKIPOSR obvezen (in posledično listina o sklenjenem dokaz prehoda obveznosti), ga zakonodajalec ne bi omenjal. Ni razloga za normiranje prostovoljnega instituta.

9. Jedro pritožbe je tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR, ki določa, da se z uveljavitvijo tega zakona šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Kot že pojasnjeno, je določba zgolj materialnopravne narave in upnik neutemeljeno navaja, da mu daje neposredno pravico v izvršbi uveljavljati terjatev zoper Republiko Slovenijo. Tega ne podpirata tako jezikovna kot sistemska razlaga ZOKIPOSR. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog, ker upnik ni izkazal sporazuma z Državnim odvetništvom. Prav tako ni izkazal sodbe ali druge listine v dokaz prehoda obveznosti na Republiko Slovenije po četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ.

10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ.

1 Ker je z uveljavitvijo Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju: ZPUOOD) zakonodajalec posegel v to skupino upnikov, je Ustavno sodišče v odločbi U-I-307/11 razveljavilo 1. do 17. člen ZPUOOD. 2 Predlog zakona, Državni svet, št. 730-01-1/2021/13 z dne 11. 6. 2021, str. 7.