Jedro

Če je premoženje zavezanca v mešani lastnini, ni mogoča vrnitev podržavljenega premoženja v last in posest, razen v primeru, če bi bil zasebni oz. tuji kapital udeležen le z bagatelnimi vložki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 23.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo občine je za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja pok. P.T. izdal začasno odredbo, s katero je zavezancu ... prepovedano lastninsko preoblikovanje podjetja v vrednosti 14.042,68 DM preračunano v SIT na dan 1.1.1993 v višini 858.808,20 SIT in naloženo, da v navedeni višini prenese navadne delnice na Sklad Republike Slovenije. Tožničino pritožbo zoper takšno začasno odredbo je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da so podržavljena zemljišča parc. št. ..., vl. št. ... zazidana oziroma predstavljajo funkcionalno zemljišče, zato njihova vrnitev v naravi ni mogoča. Možna je le odškodnina, če bo tožnica temu prilagodila svoj zahtevek.

Tožnica v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je cilj predlagane začasne odredbe onemogočiti zavezancu v procesu lastninskega preoblikovanja razpolaganje s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Samo tako se zagotavlja, da bo upravičenec dobil premoženje v last in posest ali pa pošteno odškodnino. Podržavljeno premoženje obstoji v naravi, zato bi upravni organ na tem premoženju moral zavarovati njen zahtevek, saj bo šele z odločbo o denacionalizaciji odločeno o obliki vrnitve premoženja. Naknadne spremembe podržavljenega kmetijskega zemljišča v zazidano zemljišče ne morejo vplivati na vrnitev v naravi. Za začasno odredbo zadostuje, da je dejanska in pravna podlaga verjetno izkazana. Če bo ugotovljeno, da tožnici gre le odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na premoženju zavezanca, bo zahtevala nadomestno premoženje. Poleg tega ni iz odločbe prve stopnje niti odločbe druge stopnje ni razvidna vrednost podržavljenega premoženja in tudi ni obrazloženo, kako je bil ugotovljen znesek, za katerega je zavezancu prepovedano lastninsko preoblikovanje. Dejstvo je, da se s tem zneskom zavaruje le 1/100 podržavljenega premoženja, tožnici pa ni bila dana možnost sodelovanja pri določitvi te vrednosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Zavezanec na tožbo ni odgovoril. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožnica.

Sporna začasna odredba je bila izdana na podlagi 12. in 14. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP RS, št. 55/92, 7/93, 31/93). Po določbah tega zakona se začasna odredba izda na predlog upravičenca. Po ugotovitvah tožene stranke (v odločbi z dne 7.4.1994) je tožnica 29.1.1993 vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Tega predloga ni v poslanih upravnih spisih in tudi organ prve stopnje niti tožena stranka ne navajata vsebine predloga. Iz tožbenih navedb pa bi bilo mogoče sklepati, da je tožnica predlagala prepoved razpolaganja z zemljišči, ki so predmet denacionalizacije. Tudi iz denacionalizacijskega zahtevka izhaja, da zahteva vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi (a), vendar je pod (b) navedeno tudi v obliki odškodnine. Če je tožnica res predlagala, da se z začasno odredbo zavezancu prepove razpolaganje s podržavljenimi zemljišči, potem bi v postopku moralo biti upoštevano, da je po neizpodbijanih ugotovitvah v odločbi prve stopnje zavezanec ... v mešani lastnini. Po določbi 4. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1, 55/92) pa se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja, s čemer je tako izključena možnost vračanja v last in posest (torej v naravi). Glede na takšno zakonsko ureditev ni bistveno, da premoženje v naravi obstoji, kot to zmotno meni tožnica. Če je torej premoženje zavezanca v mešani lastnini, zaradi česar podržavljenega zemljišča ne bi bilo mogoče vrniti v last in posest, tudi verjetnost takega zahtevka ne bi bila izkazana. V takšnem primeru upravičenec lahko zahteva vrnitev premoženja v obliki lastninskega deleža in seveda tudi zavarovanje takšnega deleža. Vse navedeno velja, če zasebni oziroma tuji kapital v mešani družbi ni udeležen le z bagatelnimi vložki, kar je potrebno konkretno ugotoviti v vsakem posameznem primeru (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U I 72/93, Uradni list RS, št. 24/95). V kolikor tožničin predlog za izdajo začasne odredbe ne bi bil povsem jasen, bi organ prve stopnje moral tožnico pozvati, da ga jasno opredeli, saj sam ne more predpostavljati smisla zahtevka (68. člen ZUP). Če pa tožnica zahteva zavarovanje lastninskega deleža na družbenem premoženju zavezanca mora sama opredeliti in verjetno izkazati višino tega deleža. Če tega doslej ni storila, bi ji organ v postopku moral dati možnost, da to stori.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.