Jedro

ZTuj-2 v 76. členu ureja omejitev gibanja tujcu in njegovo nastanitev v centru, v prvem odstavku 78. člena pa določa, da nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo; zoper odločbo o nastanitvi ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Zakonsko določeni rok, v katerem je treba vložiti tožbo zoper odločbo, kot je izpodbijana, je torej 3 dni od vročitve odločbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je na Upravno sodišče Republike Slovenije dne 20. 9. 2021 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper odločbo Policije, Policijske uprave ..., Policijske postaje ... št. 2253-40/2019/21 (3F698-4) z dne 1. 7. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2. V tožbi navaja, da v zakonskem 3-dnevnem roku skladno z 78. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) sproža upravni spor zoper navedeno odločbo, s katero mu je bila zaradi vrnitve, predaje in izročitve v skladu z mednarodno pogodbo pristojnim hrvaškim organom, odrejena omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni (v nadaljevanju: center), in sicer od 1. 7. 2021 od 10:15 ure do izročitve hrvaškim organom, a ne dlje kot šest mesecev. Z dnem 1. 7. 2021 je bil odpeljan v center in tam pridržan ter ponovno na podlagi iste odločbe zopet dne 16. 9. 2021. Kot pojasnjuje tožnik, toženka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja, da pri njem obstaja nevarnost pobega, ampak ugotavlja, da je bilo priznanje mednarodne zaščite tožniku pravnomočno zavrnjeno in da mu je bila izdana odločba o izročitvi Republiki Hrvaški ter da se mu na podlagi 2. alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 izreče omejitev gibanja. Tožnik izpostavlja, da se prekinjen postopek predaje in izročitve Hrvaški kar nadaljuje, ter meni, da je nesprejemljivo, da se identična odločba nanaša na ponovno pridržanje, kar ni skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ista odločba mu je bila vročena 1. 7. 2021 in zdaj septembra. Sprašuje se, ali ukrep zdaj ponovno začne veljati ali velja od takrat, ter pojasnjuje, da je bil že več kot mesec dni v centru, ob tem, da hrvaški organi kljub zaprosilu slovenskih niso posredovali nobenega obvestila glede formalnega sprejetja ob prvi vročitvi odločbe. Tudi sklicevanje toženke na določbe 2. člena sporazuma (Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito) je nepravilno, to ne more biti pravni temelj odločbe.

3. Tožnik poudarja, da ni begosumen. Opisuje, da je v Sloveniji od aprila 2019, v tem času je stkal mnogo vezi in se aktivno vključil v okolje, delal je v frizerskem salonu ter pridobil zaupanje delodajalca in strank, spoznal je partnerico, od katere se prostovoljno nima namena ločiti, v Sloveniji ni storil nobenega kaznivega dejanja niti prekrška, spoštuje tukajšnje navade. Ko so ga z izpodbijano odločbo prvič nastanili v centru, je tja v spremstvu osebe iz človekoljubne organizacije odšel sam, saj je želel zaprositi za milejši ukrep, s sabo je imel prošnjo z naslovom, kjer bi lahko bival, vendar je pri izdaji izpodbijane odločbe ne glede na določbe ZTuj-2 niso upoštevali. V nadaljevanju tožnik izpostavlja še načelo nevračanja ter ugovarja, da pred odločitvijo o izrečenem ukrepu omejitve osebne svobode v obrazložitvi odločbe ni bila opravljena individualna presoja, kakšne posledice bi zanj imela izročitev. Povzema sodbo Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 in pojasnjuje, da so v zadnjih letih pereči problemi vračanja na Hrvaško, saj obstaja možnost nezakonitega verižnega vračanja migrantov iz Slovenije na Hrvaško in od tam v Bosno, kjer živijo v nehumanih razmerah, povrženi brezdomstvu, lakoti in nasilju. Da se postopki izvajajo nezakonito, je potrdil Varuh človekovih pravic v svojem poročilu ter pred kratkim predlagal tudi ustavno presojo sporazuma o vračanju migrantov. Prepoved vračanja velja absolutno, izgon posameznika iz države ali drug podoben ukrep je lahko v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP). Država, ki nekoga izžene, mora preveriti, ali vmesna država daje zadostna jamstva za preprečitev, da bi bila oseba vrnjena v kakšno nadaljnjo državo brez ustrezne presoje resnega tveganja mučenja in podobnega ravnanja ali kršitev drugih z EKČP zagotovljenih pravic. Poročila nevladnih organizacij ter mediji pa opisujejo, da hrvaški organi predanih oseb ne obravnavajo, temveč jih nasilno izženejo v BiH. Tožnik izpostavlja še sodbo tega sodišča II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015, iz katere izhaja, da mora policija presojati sorazmernost izrečenega ukrepa, kar mora biti storjeno že v odločbi o pridržanju v centru, ne šele po tožbi v upravnem sporu. Izpodbijana odločba takšne obrazložitve nima. Po navedenem tožnik predlaga, naj sodišče razsodi, da se odpravi tožnikovo nastanitev v centru, ki je bila izrečena z izpodbijano odločbo.

4. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot prepozno zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne. V tej zvezi opisuje dejansko stanje primera ter vsebinsko zavrača tožbene ugovore.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

6. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa zakon. V tem smislu mora sodišče preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo s sklepom zavreči. Med drugim se tako po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba zavrže, če je vložena prepozno. Na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v skladu z drugim odstavkom istega člena pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

7. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo Policije, Policijske uprave ..., Policijske postaje ... št. 2253-40/2019/21 (3F698-4) z dne 1. 7. 2021. V tožbi izrecno navede, da je upravni spor uperjen zoper navedeno odločbo. Da s tožbo izpodbija navedeno odločbo, izhaja tudi iz tožbenih ugovorov, pa tudi iz tožbenega predloga.

8. Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da se z njo tožniku kot tujcu, državljanu Kraljevine Maroko, brez stalnega bivališča in brez veljavnega osebnega dokumenta, ki je v postopku izročitve in predaje Republiki Hrvaški, odreja omejitev gibanja in nastanitev v centru, in sicer od 1. 7. 2021 od 10:15 ure do njegove izročitve hrvaškim varnostnim organom, a ne dalj kot šest mesecev. Kot je razvidno (tudi) iz (uvoda in obrazložitve) izpodbijane odločbe, gre pri tem za odločbo, izdano na podlagi določb 76. in 78. člena ZTuj-2. 9. ZTuj-2 v 76. členu ureja omejitev gibanja tujcu in njegovo nastanitev v centru, v prvem odstavku 78. člena pa določa, da nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo; zoper odločbo o nastanitvi ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Zakonsko določeni rok, v katerem je treba vložiti tožbo zoper odločbo, kot je izpodbijana, je torej 3 dni od vročitve odločbe.

10. Sodišče ob preizkusu procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje tožbe ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 1. 7. 2021. To je razvidno iz podpisane vročilnice, ki se nahaja pri upravnih spisih zadeve, in to je tudi tožnik sam izrecno navedel v tožbi. Glede na povedano se je 3-dnevni rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo (ob upoštevanju, da je bila 4. 7. 2021 nedelja) za tožnika iztekel v ponedeljek, 5. 7. 2021. Tožba v tem upravnem sporu pa je bila vložena 20. 9. 2021, s tega dne priporočeno po pošti poslano poštno pošiljko, to je po poteku zakonsko določenega roka in zato prepozno.

11. Da tožbe zoper izpodbijano odločbo v navedenem roku tožnik ne bi mogel vložiti, niti ne zatrjuje. Glede na tožbeno navajanje, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 1. 7. 2021 in nato še septembra 2021, sodišče dodaja, da predpisana ureditev (tudi ZUP, na katerega se sklicuje tožnik) ne predvideva dvakratnega vročanja iste odločbe, niti kaj takega ni razvidno iz upravnih spisov zadeve; tožnik pa tudi sicer navedbe, da bi naj mu bila izpodbijana odločba v septembru 2021 ponovno vročena (in ne le predočena, ko je bil pripeljan v center 16. 9. 2021), z ničemer ne dokazuje.

12. V primeru, ko je tožba vložena po izteku predpisanega roka, jo mora sodišče kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči, kar je storilo v izreku tega sklepa.

13. Ker to pomeni, da procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločbo, kot je bila vložena v konkretnem primeru, niso izpolnjene, se sodišče o vsebinski utemeljenosti ugovorov zoper izpodbijano odločbo ni opredeljevalo, ampak v zvezi s posameznimi navedbami zgolj strankama v pojasnilo oziroma predvsem zaradi tožnikovega (nadaljnjega) pravnega varstva, dodaja:

14. Glede na navedbo, da se ista odločba nanaša tudi na tožnikovo ponovno privedbo v center dne 16. 9. 2021, sodišče ponavlja, da je z izrekom izpodbijane odločbe tožniku odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru za obdobje od 1. 7. 2021 od 10:15 ure do izročitve hrvaškim varnostnim organom, a ne dalj kot šest mesecev, ter pripominja, da zakon predvideva situacije, ko se bivanje tujca v centru iz razlogov na njegovi strani prekine, in ureja, kdaj se določeno časovno obdobje ne šteje v čas bivanja v centru (prim. 34. člen Zakona o mednarodni zaščiti, ZMZ-1, ter deseti odstavek 76. člena ZTuj-2).

15. Glede na tožnikove navedbe je treba nadalje pojasniti, da ima v primeru izrečenega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru, v skladu z določbami 81. člena ZTuj-2 tujec možnost kadarkoli vložiti prošnjo za izrek milejšega ukrepa, če se lahko tudi na tak način zagotovi namen iz prvega oziroma drugega odstavka 76. člena tega zakona (in sicer lahko na tej podlagi policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: določitev kraja prebivanja na določenem naslovu, naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji in predložitev osebnih dokumentov). Zoper odločitev o takšni prošnji ima tujec ob izpolnjenih procesnih predpostavkah tudi sodno varstvo.

16. Sklepno pa sodišče še izpostavlja, da mora v skladu s prvim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru preveriti utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu tega zakona. Če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra. Zoper ugotovitev ministrstva, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, ima tujec pravico vložiti tožbo v upravnem sporu (peti odstavek 79.a člena ZTuj-2).