Jedro

V tožbi je tožeča stranka kumulirala dva zahtevka – zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti in odškodninski zahtevek v višini 1.139,21 €. Ker je odškodninski zahtevek nižji od 2.000- €, ga je od uveljavitve ZPP-D dalje treba obravnavati po pravilih postopka v sporu majhne vrednosti. Zahtevek za ugotovitev stvarne pravice se ne more obravnavati po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti. Od 1.10.2008 (od uveljavitve ZPP-D) dalje je torej za odločanje o ugotovitvenem zahtevku in o odškodninskem zahtevku predpisana različna vrsta postopka. Ker kumulacija zahtevkov, za obravnavanje katerih je predpisana različna vrsta postopka, ni dopustna, je potrebno zahtevka razdružiti in pri obravnavi vsakega od njiju uporabiti različno vrsto postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je ugotovljeno, da po toženčevem zemljišču, parc. št. 1322/2, k.o. T. obstoji stvarna služnostna pravica hoje in vožnje s kmetijskimi traktorji in priključki za potrebe obdelave zemljišč tožnikov, parc. št. 1321/1, 1321/2 in 1295, vse k.o. T. (1. točka izreka). Tožencu je naložena obveznost plačila 271,24 € odškodnine (2. točka izreka), zahtevek za odškodnino v višini 867,97 € pa je zavrnjen (3. točka izreka). Tožencu je naložena obveznost plačila 956,38 € stroškov tožeče stranke (4. točka izreka).

Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovni del odločitve (4. točko izreka). Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe pravil postopka in predlaga spremembo stroškovnega dela izreka tako, da bo toženi stranki naložena še dodatna obveznost plačila stroškov tožeče stranke v višini 1.693,62 € ali vsaj 1.190,14 €. Meni, da tožnika nista uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, v zvezi s katerim ni bilo posebnih stroškov. Prav nobeno procesno dejanje namreč ni bilo izvedeno izključno zaradi zavrnjenega dela zahtevka. Odškodninskega zahtevka in zahtevka za ugotovitev služnosti namreč ni mogoče obravnavati kot enakopravnih zahtevkov. Razen tega je stvarno pravni zahtevek v odvetniški tarifi ovrednoten s 300 točkami, odškodninski zahtevek pa le s 100 točkami, zaradi česar je vrednostno razmerje med zahtevkoma 75:25 v korist stvarno pravnega. Ker je tožnikov uspeh glede stvarno pravnega zahtevka 100 %, z odškodninskim pa je uspel 24 %, je skupen uspeh tožnikov 81 %.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugotovitev o obstoju stvarne služnosti, prisojeno odškodnino v višini 271,24 €, posledično pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da odločilnih dejstev sodba ne vsebuje, ugotovljena dejstva pa nasprotujejo izvedenim dokazom. Trdi, da sodišče ni ocenilo verodostojnosti izpovedb prič, tako tistih, ki jim verjame, kot tistih, ki jim ni sledilo. Izpoved priče V.S. je povsem spregledalo. Spregledalo je tudi toženčevo izpoved, da sta bila tožnika z njegovo pravno prednico A.G. v stalnem sporu. Elementi odškodninske odgovornosti niso ugotovljeni. Navedba, da se je pri transportu poškodovalo nekaj bal, ne predstavlja temelja odškodninske odgovornosti. Tudi po višini odločitve o odškodnini ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena. Trdi, da sta tožnika zadnjih 20 let do svojih zemljišč dostopala neposredno iz asfaltirane javne poti. V.S., ki je tožniku prodal nepremičnine pred cca. 20 leti, o služnosti ni vedel ničesar. To kaže, da listina o pripoznavi priposestvovanja ni le formalna in sta tožnika začela traso služnostne poti uporabljati šele leta 1999. Kdaj in kako so po sporni poti vozili lastniki sosednjih zemljišč, ki so bili zaslišani, ni bistveno, ker ne uveljavljajo pravnega varstva. Toženec ob nakupu zemljišča ni bil seznanjen z obstojem stvarne služnosti. Pravna prednica A.G. mu je zatrjevala, da je pridobljeno zemljišče brez bremen. Tudi v naravi pot ni bila vidna, saj jo je utrdil šele on zaradi dovoza gradbenega materiala do hiše. Opozarja, da tožnika nista predložila računa za polivinil. Tudi do stroškov za palete tožnika nista upravičena, ker jih nista plačala, ampak jih je tožnik odslužil. Tožnik bi bale moral transportirati v vsakem primeru, zato bi do poškodbe prišlo v vsakem primeru, povsem neodvisno od toženčevega ravnanja. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da se toženec pritožuje le zoper 1., 2 in 4. točko izreka sodbe, tožnica pa samo zoper 4. točko izreka sodbe, zato je odločitev iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke V tožbi je tožeča stranka kumulirala dva zahtevka – stvarno pravni zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti (1. točka tožbenega izreka) in odškodninski zahtevek zaradi plačila 273.000- SIT (2. točka tožbenega izreka). Dne 1.10.2008 uveljavljeni Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08) je vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna uporaba pravil v sporih majhne vrednosti, iz prejšnjih 200.000- SIT (834,59 €) dvignil na 2.000- €, zato je od uveljavitve ZPP-D (od 1.10.2008) dalje obravnavana odškodninska zadeva spor majhne vrednosti. Zakonodajna sprememba je povzročila, da je za odločanje o stvarno pravnem ugotovitvenem zahtevku iz 1. točke tožbe in o odškodninskem zahtevku iz 2. točke tožbe predpisana različna vrsta postopka. Zahtevek o obstoju stvarne pravice se namreč ne more obravnavati po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (444. čl. ZPP). Kumulacija zahtevkov, za obravnavanje katerih je predpisana različna vrsta postopka, ni dopustna (2. odstavek 182. čl. ZPP). V tožbi postavljeni odškodninski zahtevek bi sodišče prve stopnje do 1.10.2008 moralo obravnavati po pravilih rednega postopka, od 1.10.2008 dalje pa po pravilih o postopku v sporih majhne vrednosti - 5. odstavek 130 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP), zahtevek o ugotovitvi obstoja stvarne služnosti pa vseskozi po rednem postopku, če je postavljen kot samostojen in ne prejudicialni zahtevek.

Zaradi gornjega je pomembno, kakšno pravno varstvo tožnika zahtevata – ali je njun stvarnopravni zahtevek prejudicialni zahtevek, postavljen zaradi razrešitve predhodnega vprašanja v odškodninskem sporu ali samostojen zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti. Ker je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 9.10.2008 (list. št. 23) izjavila, da glede na oblikovalni tožbeni zahtevek (pravilno ugotovitveni tožbeni zahtevek) želi na aktivni strani tudi sodelovanje J. O., pritožbeno sodišče šteje, da ugotovitveni zahtevek ni bil postavljen kot prejudicialni zahtevek, ampak kot samostojen ugotovitveni stvarno pravni zahtevek. Takemu sklepu sledi zaključek, da bi bilo dne 1.10.2008 treba zahtevka na osnovi 300. čl. ZPP razdružiti in ju obravnavati po različnih procesnih pravilih. Vsakega od zahtevkov bi bilo sodišče dolžno obravnavati v ločenem postopku – zahtevek za ugotovitev služnosti po rednem postopku, odškodninski zahtevek zaradi plačila 1.139,21 € odškodnine pa po postopkovnih pravilih v sporih majhne vrednosti. V primeru samostojne obravnave stvarnopravnega – ugotovitvenega – zahtevka bi bilo potrebno preveriti pravni interes; procesna predpostavka za ugotovitveno pravdo je pravni interes (2. odstavek 181. čl. ZPP), ki ga mora tožeča stranka zatrjevati, ker se le-ta ne domneva. Ker vprašanje služnosti na matičnem področju še ni rešeno (služnost še ni vknjižena), tožeča stranka za ugotovitev stvarne služnosti ima pravni interes. Zatrjevala ga res ni, vendar je to posledica nepravilnega materialnega procesnega vodstva, zato ne more biti v škodo tožnikov. Vprašanja pravnega interesa pritožba tožene stranke ne izpostavlja, sodišče druge stopnje pa na pomanjkanje pravnega interesa ne pazi po uradni dolžnosti.

Ker je oba zahtevka obravnavalo v enem postopku, je sodišče prve stopnje kršilo pravila ZPP. Gre za relativno kršitev, ki ni vplivala na pravilnost odločitve. V zvezi s stvarno pravnim zahtevkom je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik ne navaja, katera pravno pomembna dejstva naj ne bi bila ugotovljena, zato sodbe glede te zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti. Tudi pritožbena trditev o neskladju med zatrjevanimi in ugotovljenimi dejstvi na eni strani ter ugotovitvami sodišča je nedefinirana in zato nepreverljiva. Potrebe, da bi se z vprašanjem verodostojnosti posameznih prič prvostopenjsko sodišče posebej ukvarjalo, ni bilo, ker so izpovedbe prič skladne in jim je sodišče sledilo ter na njihove izpovedbe oprlo zaključek o teku priposestvovalne dobe. Ker so priče potrdile, da sta do gospodujočih zemljišč tožnika prihajala po sporni poti, je pravno nepomembno, da eno od gospodujočih zemljišč leži ob javni poti. Izpoved priče V.S. je izredno kratka in skopa ter nedoločna in zato neprepričljiva. Njegova izjava, da je bil na svoji parceli (verjetno gospodujočem zemljišču) v 15. letih le trikrat in se kakršnekoli poti ne spomni, zaradi pričine nezainteresiranosti nima teže in ne more vplivati na rezultat dokaznega postopka. Zlasti ne ob dejstvu, da so na razpolago izpovedi sedmih prič, od katerih večina po sporni poti vozi že desetletja, prej pa so po njej vozili njihovi pravni predniki in vsi potrdijo za ves ta čas tudi vožnje v korist gospodujočih zemljišč. Večina od prič je potrdila, da so, tako tožnika kot pred njima njuni predniki, na gospodujoča zemljišča in do kozolca prihajali po sporni poti, kajti drugačen dostop zaradi konfiguracije terena ni mogoč. Priče, ki so bile vprašane, so potrdile tudi dejstvo, da toženčeva pravna prednica A.G. uporabi poti ni nikoli nasprotovala. Jasno je torej, da toženčevim drugačnim trditvam in izpovedi sodišče prve stopnje ni moglo slediti. Spor med A.G. in prvim tožnikom zaradi uporabe poti je omenil izključno toženec, katerega izpovedi ni mogoče slediti, ker odstopa od skladnih in prepričljivih izpovedi prič in z izpovedmi prič skladne izpovedi prvega tožnika.

Zakaj ni sledilo toženčevi trditvi, da je svoje zemljišče kupil v dobri veri, da je neobremenjeno, je sodišče prve stopnje razumljivo in logično pojasnilo na peti strani sodbe. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Pritožnik v pritožbi ponavlja iste argumente, kot jih je v postopku na prvi stopnji in katere je prepričljivo zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Iz izpovedi prič sledi, da je bila trasa poti tudi v preteklosti utrjena in zato vidna in je nemogoče, da je toženec ne bi opazil. Gre za daljšo utrjeno traso in ne za samo nekaj metrov na začetku ob uvozu iz javne ceste, glede katerih toženec trdi, da jih je utrdil leta 2000. Odškodninski del sodbe tožena stranka izpodbija med drugim tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 2. točke 1. odstavka 338. čl. ZPP). Pritožbeni argumenti, ki merijo na ta pritožbeni razlog, ne morejo biti upoštevni, ker se sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je odločitev iz 2. točke izreka preizkusilo samo v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov, pazilo pa je tudi na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora na osnovi 2. odstavka 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zadovoljivo je pojasnjeno, katere tri odškodninske postavke so prisojene. V pritožbi podani trditvi, da sodba nima razlogov o utemeljenosti odškodninskega dela zahtevka, ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje se je izreklo, da škoda izvira iz toženčevega nedopustnega ravnanja. Toženec dejstva, da je hlode navozil na mesto, kjer tožnika zatrjujeta služnostno pot, niti ne zanika. Izreklo se je tudi o tem, da škoda izvira iz tega toženčevega ravnanja – tožeča stranka je morala zaradi onemogočenega dostopa do svojega gospodarskega poslopja skladiščiti v tujem poslopju, kar je bilo zvezano z dodatnimi stroški, ki predstavljajo škodo. Dejstvo, da za nastanek škode ni kriv, bi moral dokazati toženec, pa tega ni storil. Sodišče se je opredelilo do vseh štirih elementov, ki so pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnaje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske škode (131. čl. Obligacijskega zakonika). Pritožbene navedbe o neizkazanosti odškodninskega zahtevka grajajo ugotovljeno dejansko stanje in so zaradi omejenosti pritožbenih razlogov neupoštevne (1. odstavek 458. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke Tudi stroškovni del odločitve je pravilen. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pravilno upoštevalo, da sta bila predmet obravnave dva zahtevka, od katerih je tožnik z enim uspel, z drugim pa v manjšem delu (24 %) in uspeh, na katerega veže odločitev o stroških opredelilo kot 62 % uspeh tožeče stranke in 38 % uspeh tožene stranke. Ker je bila ugotovitev obstoja služnostne pravice tudi prejudicialno vprašanje nastanka premoženjske škode, ni mogoče slediti pritožbi tožeče stranke, ki strogo loči stroške, ki so nastali pri obravnavi posameznega od zahtevkov. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da pritožnica, ki je z glavnino premoženjskega zahtevka propadla, svoj neuspeh nekritično ocenjuje za minimalen in v stroškovnem smislu zanemarljiv.

Ker niti upoštevni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbi zavrnjeni. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).