Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da gradbena pogodba sicer ni bila sklenjena v pismeni obliki, kot to zahteva 660. člen ZOR, vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bila ustno dogovorjena gradbena pogodba v pretežni meri izpolnjena, pravilno štelo, da je bila gradbena pogodba kljub temu veljavno sklenjena (teorija o realizaciji).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi drugo tožene stranke pa delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni, in sicer:

1. obrestnem delu (prva točka izreka) tako, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: - zakonske zamudne obresti od zneska 2.869.264,00 SIT od 26.12.1996 do prenehanja obveznosti, - zakonske zamudne obresti od zneska 172.792,00 SIT od 26.12.1996 do 19.11.1997, - zakonske zamudne obresti od zneska 1.150.000,00 SIT od 26.12.1996 do 3.12.1997 - zakonske zamudne obresti od 1.400.000,00 SIT od 26.12.1996 do 18.3.1998; drugo tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati: - zakonske zamudne obresti od zneska 2.869.264,00 SIT od 3.4.1997 do 31.12.2001, - zakonske zamudne obresti od zneska 172.792,00 SIT od 3.4.1997 do 19.11.1997, - zakonske zamudne obresti od zneska 1.150.000,00 SIT od 3.4.1997 do 3.12.1997, - zakonske zamudne obresti od 1.400.000,00 SIT od 3.4.1997 do 18.3.1998, vse v evrski protivrednosti, vse v 15 dneh pod izvršbo; kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova v razmerju do drugo tožene stranke več se zavrne;

2. glede odločitve o pravdnih stroških (2. točka izreka) pa tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 16. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, do prenehanja obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba drugo tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v razmerju do drugo tožene stranke v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Prvo in drugo tožena stranka sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške v znesku 590,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe.

IV. Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca A. in V. K. dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati glavnico v znesku 11.973,23 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.12.1996 dalje do prenehanja obveznosti, zakonite zamudne obresti od zneska 721,05 EUR od 26.12.1996 dalje do 19.11.1997, zakonite zamudne obresti od zneska 4.798,86 EUR od 26.12.1996 dalje do 3.12.1997 in zakonite zamudne obresti od zneska 5.842,10 EUR od 26.12.1996 dalje do 18.3.1998, vse v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Tožencema A. in V. K. je naložilo, da tožeči stranki nerazdelno povrneta njene pravdne stroške v znesku 3.107,235 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti te sodbe, do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeča in drugo tožena stranka.

Tožeča stranka se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tek obresti določilo v valuti EUR, saj je v skladu z Zakonom o uvedbi evra določen tečaj menjave med tolarjem in evrom, datum, na katerega se tak preračun opravi, in način zaokroževanja zneskov. Da mora sodišče po uradni dolžnosti opraviti preračun, sicer drži, vendar le v kolikor gre za določitev obresti, ki so zapadle po dnevu uvedbe evra, to je dne 1.1.2007, ne pa tudi za obresti, ki so zapadle pred navedenim datumom. Za določitev višine obresti se uporablja veljavna zakonodaja ob zapadlosti obresti. Ker je bila valuta evro pred 1.1.2007 tuja valuta, bi določitev teka obresti pred 1.1.2007 v valuti evro lahko pomenila, da se obresti obračunavajo po obrestni meri za obveznosti v tuji valuti, ki je nižja od obrestne mere zakonskih zamudnih obresti za obveznosti v domači valuti. Poleg tega pa v času teka zamudnih obresti, to je od 26.12.1996 valuta EUR še ni obstajala, zaradi česar bi lahko bil izračun obresti od navedenega zneska za to obdobje nemogoč. Poleg tega je sodišče v nasprotju z določbo 1. odstavka 2. člena ZPP odločilo zunaj meja tožbenega zahtevka, pri čemer za preračun pred zamenjavo valute dne 1.1.2007 ni imelo zakonske podlage. Sodišče je nepravilno določilo tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, ki jih mora povrniti tožena stranka. Zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov začenjajo, glede na ustaljeno sodno prakso in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, teči prvi dan po preteku paricijskega roka. Rok za prostovoljno izpolnitev začne teči že od prejema sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar bi moralo sodišče odločiti, da je tožena stranka dolžna od zneska pravdnih stroškov plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo že od 16. dne od vročitve sodbe in ne le od pravnomočnosti le-te. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da znesek 11.973,23 EUR nadomesti z 2.869.264,00 SIT, znesek 721,05 EUR z 172.792,00 SIZ, znesek 4.798,86 EUR z 1.150.000,00 SIT ter znesek 5.842,10 EUR s 1.400.000,00 SIT, besedilo v 2. točki izreka "po pravnomočnosti" pa spremeni v "po prejemu", podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Drugo tožena stranka se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi še vedno vztraja, da v obravnavanem primeru gradbena pogodba ni bila nikoli sklenjena, saj je pogodba sklenjena šele, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Sodišče bistvene vsebine pogodbe pravzaprav niti ni ugotavljalo, po njegovi presoji pa naj bi bila tožeča stranka ves čas skladna v svojih trditvah, kar pa ne drži. Tožeča stranka tako ni bila skladna pri zatrjevanju glede strank pogodbe, saj je zatrjevala, da je sklenila pogodbo s štirimi osebami, izkazalo pa se je, da jo je sklenila le z dvema. Celo z dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka, pa se je sodišče lahko prepričalo, da med drugo toženo stranko in tožečo stranko ni bila sklenjena nobena gradbena pogodba, še najmanj pa taka, ki bi tožeči stranki puščala povsem odprte roke glede samih udeležencev, cene in izvedbe del. Tožeča stranka na nobenem mestu sploh ni navedla vsebine gradbene pogodbe, ki bi morala vsebovati najmanj naštete bistvene sestavine pogodbe. Tožeča stranka bi morala tako trditi in dokazovati najmanj to, katera dela naj bi bila dogovorjena in za kakšno ceno. Glede vsebine "pogodbe" je tožeča stranka predložila samo nepodpisano pogodbo št. 14/95, ni pa postavila trditve, da je bila med strankama sklenjena ravno takšna pogodba. Zato je tožbeni zahtevek ne samo v nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč je tudi nesklepčen glede same vsebine pogodbe. Sodišče šteje neaktivnost toženih strank povsem v njihovo škodo, pozablja pa, da so tožene stranke svoje stališče zavzele v pripravljalnih vlogah, na številna vprašanja pa tožene stranke niti nista mogli odgovoriti, saj za to tožeča stranka ni niti podala ustreznih trditev. Dokazno neskladje pa je tudi cena naročenih del, ki je v predračunu popolnoma različna od končnega obračuna del, ki se glasi samo na prvo toženo stranko. Dodaja še, da je dodatna dela naročal samo prvi toženec, zaradi česar ne vzdrži kritične presoje stališče sodišča, da mora tudi ona odgovarjati za, z njene s strani nikoli naročena, dela, s katerimi tudi ni bila seznanjena. Tudi v primeru, da bi bila med strankama realizirana ustna gradbena pogodba z vsebino, ko izhaja iz predračuna, to nikakor ne bi opravičevalo s strani tožeče stranke enostranskega povečanja cene za 18 %. Sodišče je sicer tožeči stranki priznalo višjo ceno zaradi povečanega obsega del. To pa materialnopravno ni pravilno, saj mora imeti v skladu s 633. členom ZOR izvajalec za vsak odmik od pogodbenih del pisno soglasje naročnika. Za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, pa ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene. Glede tega določila pa se ni mogoče izgovarjati na teorijo o realizaciji pogodbe, saj je ZOR glede tega popolnoma jasen. Teorija o realizaciji pogodbe tako že pojmovno ni mogoča, saj jo ZOR s sankcijo neupoštevanja takšnih del pri plačilu, izrecno onemogoča. Glede tega vprašanja pa se sodišče niti ni opredelilo. Sodišče je izdalo napačno sodbo tudi glede solidarne odgovornosti toženih strank, za kateri smatra, da sta bili v času sklenitve pogodbe zakonca, tako da za dolgove skupnega premoženja odgovarjata solidarno. Opozarja, da tožeča stranka do prvega naroka sploh ni nikoli postavila kakršnekoli trditve, da bi bili toženi stranki zakonca oziroma da bi na nepremičnini imeli solastninsko pravico, tega pa ni trdila niti kasneje, zaradi česar je tožeča stranka v temi navedbami predkludirana, toženim strankam pa teh neobstoječih navedb ni bilo potrebno prerekati. Tožeča stranka se je glede solidarnosti strank sklicevala samo na zatrjevano skupno sklenitev gradbene pogodbe in na skupno naročanje dodatnih del, tako da je tudi s tega stališča še bolj neverjetno, na kakšni podlagi je sodišče odločilo, da gre za solidarno odgovornost. Sodišče sicer v skladu s pravili postopka lahko v zvezi z materialnim vodstvom obravnave tudi samo ugotavlja odločilna dejstva, vendar pa pri tem ne sme nadomestiti popolne procesne trditvene neaktivnosti tožeče stranke. V tem primeru pa gre tudi za bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče ni uporabilo postopkovnih pravil o prekluziji trditev in dokazov oziroma jih je uporabilo nepravilno. S tem ko je zaključilo, da okoliščine, da sta bila toženca zakonca in solatnika nepremičnine, v postopku niso bile prerekane, pa je sodišče zagrešilo tudi kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je te okoliščine prerekal pooblaščenec drugo tožene stranke. Izpodbijana sodba pa je napačna tudi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Zamudne obresti lahko tečejo samo od dneva, ko je stranka prišla v zamudo, v kateri pa drugo tožena stranka nikoli ni bila, saj ji tožeča stranka ni izdala nobenega računa. Tožeča stranka pa poleg tega uveljavlja zamudne obresti od leta 1996 dalje do plačila, čeprav obresti po našem pravnem redu nehajo teči, ko zapadle in neplačane obresti dosežejo glavnico. Sodišče sicer navaja, da je preračun zakonsko določenih obresti zgolj tehnično vprašanje, kar pa ne drži. Sodišče je dolžno oblikovati jasne in nedvoumne izreke sodb, tako da se v eventualni izvršbi ne smejo pojavljati nikakršni nadaljnji zapleti. Sodišče je tožeči stranki prisodilo tudi prevelike stroške, saj niso bili vsi stroški potrebni, predvsem pa je te stroške brez kakršne koli pravne osnove toženim strankam naložilo solidarno v plačilo. Sodišče pa toženi stranki tudi ni priznalo njenih potrebnih stroškov v zvezi z njeno pritožbo z dne 18.1.2008, čeprav je bila ta pritožba očitno potrebna, saj je z njo na pritožbenem sodišču uspela, zadeva pa se je vrnila v ponovni postopek. Sodišče na drugi strani tožniku ne bi smelo priznati strokov, ki so nastali z dvema odgovoroma na pritožbo, saj je tožnik v pritožbenem postopku s svojimi razlogi popolnoma pogorel. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo drugo tožene stranke odgovorila ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, z ustrezno stroškovno posledico.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba drugo tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila med tožečo stranko kot izvajalcem ter prvo in drugo toženo stranko kot naročnikoma sklenjena gradbena pogodba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da gradbena pogodba sicer ni bila sklenjena v pismeni obliki, kot to zahteva 660. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR, uporaba skladno s prehodno določbo 1060. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bila ustno dogovorjena gradbena pogodba v pretežni meri izpolnjena, pravilno štelo, da je bila gradbena pogodba kljub temu veljavno sklenjena (teorija o realizaciji). Da sta bila naročnika dejansko prvo in tudi drugo tožena stranka, ki svojo pasivno legitimacijo ves postopek zanika (tudi v pritožbi), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, po tem ko je izvedeni dokazni postopek (listine, priči F. S. in J. D.) pokazal, da sta tako A. K. kot tudi pritožnica V. K. sodelovala pri pogovorih o predračunu, ponudbi za sklenitev pogodbe, dajanju navodil, predaji objekta in reklamaciji napak. Navedena ravnanja so po oceni pritožbenega sodišča vsekakor ravnanja značilna za naročnika gradbenih del. Ker sta toženca delovala skupaj in usklajeno, pa tudi ni pomembno, da drugo tožena stranka ni sodelovala pri vseh dogovorih z izvajalcem t.j. tožečo stranko (npr. da ni ona naročila vseh dodatnih del).

V zvezi z bistvenimi sestavinami gradbene pogodbe, za katere pritožnica trdi, da jih tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tem delu v celoti zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Bistveni sestavini gradbene pogodbe sta predvsem predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja, ki je v konkretnem primeru dokončanje hiše, ter plačilo. Tožeča stranka je sicer skopo zatrjevala, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo opravila dela na hiši, naročnika pa ji bosta za to plačala, vendar pa se je z namenom specifikacije dogovorjenih del in njihove vrednosti, pri tem sklicevala na predračun št. 057/95 (priloga A2), nepodpisano pogodbo št. 14/95 (priloga A3) ter obračunsko situacijo št. 094/96 (priloga A4). S sklicevanjem na navedene listine, pa je vsebina le-teh postala del trditvene podlage tožeče stranke. Ker je iz navedenih listin razvidno, katera dela so bila dogovorjena, njihova količina in tudi vrednost, je po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede bistvenih sestavin dogovorjene gradbene pogodbe. Tožeča stranka pa je tudi dokazala, da je dela, ki izhajajo iz predračuna in obračunske situacije, tudi opravila. Navedeno so potrdili zaslišani F. S., J. D. ter ostale priče. Posredno pa navedeno potrjuje tudi zapisnik o kvalitativnem in kvantitativnem prevzemu objekta z dne 18.3.1997 (priloga A11), iz katerega med drugim izhaja, da so bila dela, razvidna iz obračunske situacije št. 094/96, opravljena v dogovorjenem obsegu. V zvezi z vrednostjo dogovorjenih del oziroma plačilom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vrednost del pravilno ugotavljalo na podlagi predračuna in obračunske situacije, ki je toženi stranki nista uradno grajali. Glede na vse navedeno ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni (sploh) ugotavljalo bistvene vsebine sporne gradbene pogodbe oziroma da je ugotovilo, da je bila sklenjena gradbena pogodba, ki je puščala tožeči stranki povsem odprte roke glede cene del in izvedbe del. Neutemeljeno pa pritožba tudi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma neutemeljeno trdi, da bi se sodišče prve stopnje lahko na podlagi izvedenih dokov prepričalo, da nobena gradbena pogodba ni bila sklenjena. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi 8. člena ZPP pravilno ocenilo izvedene dokaze, in sicer zgoraj omenjene listine, ki jih je predložila tožeča stranka in izpovedbe zaslišanih prič, in se po presoji vseh dokazov skupaj prepričalo, da je bila gradbena pogodba sklenjena in v pretežnem delu realizirana. Ko je sodišče prve stopnje utemeljevalo svojo dokazno oceno, je sicer res zapisalo, da je bila tožeča stranka s predloženimi dokazi in z zaslišanjem prič ves čas skladna v svojih trditvah, kar ni popolnoma res, saj je, kot pravilno opozarja pritožba, tožeča stranka npr. trdila, da je sklenila pogodbo s štirimi osebami, izkazalo pa se je, da jo je le z dvema, vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v razmerju do drugo tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je drugo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vtoževani znesek oziroma odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni dokazni oceni.

V zvezi z "neskladjem" med ceno naročenih del iz predračuna in ceno del iz končnega obračuna del, na katero opozarja pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je cena narasla zaradi dodatno naročenih del. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so bila opravljena tudi dodatna dela, ki izhajajo iz obračunske situacije št. 094/96. Dodatna dela so bila opravljena na podlagi naročil predvsem prvo tožene stranke, z njimi pa se je očitno strinjala tudi drugo tožena stranka, ki sicer v pritožbi trdi, da dodatnih del ni naročala in da zato zanje ne bo odgovarjala, saj obračunski situaciji ni ugovarjala, podpisala pa je tudi zapisnik o kvalitativnem in kvantitativnem prevzemu objekta z dne 18.3.1997, ki se na to situacijo izrecno sklicuje. V zvezi s pritožbenim očitkom, da teorija o realizaciji pogodbe glede na določbo 633. člena ZOR ni mogoča za povečan obseg del, je potrebno še dodati, da mora sicer imeti izvajalec v skladu s 633. členom ZOR za vsak odmik od pogodbenih del pisno soglasje naročnika. Vendar pa citirana določba ZOR v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj dodatno naročena dela, zaradi katerih je cena v konkretnem primeru narasla, niso bila pogodbena dela, saj niso bila predmet prvotne (ustne) gradbene pogodbe (niti niso bila nujna za izpolnitev prvotne pogodbe). Za dodatno naročena dela je bilo tako potrebno skleniti novo pogodbo oziroma aneks k prvotni pogodbi. Za to novo pogodbo, do katere je v obravnavanem primeru očitno prišlo, pa ravno tako velja teorija o realizaciji. Ker torej v obravnavanem primeru ne pride v poštev določba 633. člena ZOR, pa tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do 633. člena ZOR, na katerega je izrecno opozarjal pooblaščenec drugo tožene stranke.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni nerazdelno povrniti znesek, ki ga še dolgujeta tožeči stranki, čeprav razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za solidarno odgovornost toženih strank, niso enaki razlogom pritožbenega sodišča. V obravnavanem primeru je po oceni pritožbenega sodišča dokazni postopek potrdil trditve tožeče stranke o pogodbeno dogovorjeni solidarni obveznosti plačila prvo in drugo tožene stranke (414. člen in drugi odstavek 412. člena ZOR). Iz okoliščin, da sta oba toženca naročala dela, da sta oba izvedla delna plačila, pri čemer delež plačila, ki naj bi padel na posameznega naročnika očitno ni bil dogovorjen, da je bila hiša, na kateri so potekala gradbena dela, namenjeno obema, pri čemer ne gre zanemariti, da so priče izpovedale, da sta bila toženca v spornem obdobju zakonca (glej list. št. 235 - priča F. S. in 267 - priča F. Š.), izhaja, da sta toženca delovala enotno, usklajeno z istim ciljem, to je realizacijo celovitega posla po gradbeni pogodbi, kar vse potrjuje zaključek, da sta toženca ob sklepanju pogodbe pristala, da bo vsak od njiju tožeči stranki odgovarjal za celotno obveznost. Ker predstavlja podlago za solidarno odgovornost prvo in drugo tožene stranke dogovor pogodbenih strank, pa so brezpredmetne pritožbene navedbe, s katerimi drugo tožena stranka očita sodišču prve stopnje različne kršitve določb postopka, ki naj bi jih le-to zagrešilo pri ugotavljanju solidarne odgovornosti toženec kot zakoncev, ki za dolgove iz skupnega premoženja odgovarjata solidarno.

Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je drugo tožena stranka v zamudi s plačilom že od 26.12.1996 (to je petnajst dni po tem, ko je bila izstavljena obračunska situacija). Glede na to, da v postopku ni bilo izkazano, da je bila obračunska situacija drugo toženi stranki izročena že dne 11.12.1996, bilo pa je ugotovljeno, da je bila le-ta nedvomno seznanjena s končno obračunsko situacijo dne 18.3.1997, ko je podpisala zapisnik o kvalitativnem in kvantitativnem prevzemu objekta, ki se na to situacijo izrecno sklicuje, pritožbeno sodišče zaključuje, da je drugo tožena stranka v zamudi vsaj od podpisa zapisnika oziroma 15 dnevnega izpolnitvenega roka po seznanitvi s situacijo, ki izhaja iz pogodbe št. 14/95, torej od 3.4.1997. Glede teka zamudnih obresti pa je potrebno še dodati, da se je sodišče prve stopnje sicer pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/2004, ki jo je potrebno upoštevati v obravnavanem primeru glede zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo po 1.1.2002. Vendar pa, kot pravilno opozarja drugo tožena stranka, sodišče prve stopnje ni dovolj jasno in nedoumno oblikovalo izreka, saj je v izreku izpodbijane sodbe zgolj navedlo, da tečejo zakonske zamudne obresti do prenehanja obveznosti, čeprav bi moralo glede na to, da so zakonske zamudne obresti od zneska 2.869.264,00 SIT prenehale teči že 31.12.2001 (glej prilogo 1), kar je pred koncem glavne obravnave, v izreku navesti 31.12.2001, kot dan do katerega obresti tečejo obresti od omenjenega zneska. V tem delu je bilo zato potrebno pritožbi drugo tožene stranke ugoditi in sodbo ustrezno spremeniti v razmerju do drugo tožene stranke.

Utemeljena pa je tudi pritožbena graja tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri navajanju zneskov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, napačno navedlo zneske v valuti EUR. Sodišče prve stopnje je sicer skladno z Zakonom o uvedbi evra pravilno tolarski znesek glavnice preračunalo po tečaju zamenjave v evrski znesek. Za obrestni dela zahtevka pa preračun v evre, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, ni pravilen. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da tečejo zakonske zamudne obresti do vključno 31.12.2006 od glavnice v tolarjih, saj je bil do takrat evro tuja valuta (do 1.1.1999 pa valuta EUR sploh še ni obstajala), zaradi česar določitev teka zamudnih obresti od glavnice v evrih pomeni, da se zamudne obresti obračunavajo po obrestni meri za obveznosti v tuji valuti. Takšnega tožbenega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila, zaradi česar je preoblikovanje izreka, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP (kršitev načela dispozitivnosti), na kar pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Upoštevaje vse navedeno, je pritožbeno sodišče izrek izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Glede na ustaljeno sodno prakso in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 začnejo teči zakonske zamudne obresti prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (paricijskega roka), pri čemer ta rok teče od vročitve sodbe in ne od pravnomočnosti sodbe, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pa v pritožbi drugo tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje solidarno odgovornost prvo in drugo tožena stranke glede glavne stvari, pravilno odločilo, da sta nerazdelno dolžni povrniti tudi stroške, prisojene tožeči stranki (tretji odstavek 161. člena ZPP). Ker svojih pritožbenih trditev o napačni odmeri stroškov tožeče stranke drugo tožena stranka ni konkretizirala, saj je le povsem pavšalno navedla, da so bili previsoko odmerjeni ter da niso bili vsi potrebni, se do teh navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo. Opravilo je le preizkus po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP).

V zvezi z očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje drugo toženi stranki priznati stroške pritožbe z dne 18.1.2008, ki je bila očitno potrebna, saj je Višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje, pa je potrebno pojasniti, da je pri odločanju o stroških odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih dejanj, zaradi česar kljub temu, da je drugo tožena z omenjeno pritožbo uspela, le-ta ni upravičena do povrnitve stroškov nastalih s to pritožbo, saj je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, kar pa za drugo toženo stranko pomeni (končni) neuspeh.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v celoti, pritožbi drugo tožene stranke pa delno ugodilo, ter izpodbijano sodbo v obrestnem delu (prva točka izreka) spremenilo tako, da je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 2.869.264,00 SIT od 26.12.1996 do prenehanja obveznosti, zakonske zamudne obresti od zneska 172.792,00 SIT od 26.12.1996 do 19.11.1997, zakonske zamudne obresti od zneska 1.150.000,00 SIT od 26.12.1996 do 3.12.1997 in zakonske zamudne obresti od 1.400.000,00 SIT od 26.12.1996 do 18.3.1998, drugo tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 2.869.264,00 SIT od 3.4.1997 do 31.12.2001, zakonske zamudne obresti od zneska 172.792,00 SIT od 3.4.1997 do 19.11.1997, zakonske zamudne obresti od zneska 1.150.000,00 SIT od 3.4.1997 do 3.12.1997 in zakonske zamudne obresti od 1.400.000,00 SIT od 3.4.1997 do 18.3.1998, vse v evrski protivrednosti, vse v 15 dneh pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova v razmerju do drugo tožene stranke več se zavrne; v drugi točki izreka pa tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov od 16. dne po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, do prenehanja obveznosti (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo drugo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu v razmerju do drugo tožene stranke potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ni posegalo (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti), saj se uspeh tožeče stranke oziroma drugo tožene stranke po ugoditvi pritožbi tožeči stranki, za katero je že sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških štelo, da je v celoti uspela s tožbenim zahtevkom v razmerju do drugo tožene stranke, ter po ugoditvi pritožbi drugo tožene stranke v zanemarljivem delu, ni (bistveno) spremenil (uspeh tožeče stranke je po oceni pritožbenega še vedno 100 %, saj gre za delni neuspeh glede stranske terjatve), zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, sta ji prvo in drugo tožena stranka dolžni nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 590,60 EUR (sodna taksa za pritožbo v znesku 239,46 EUR, 625 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialne stroške in 20 % DDV). Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker je drugo tožena stranka uspela s pritožbo le v zanemarljivem delu (pa še to le glede obrestnega dela zahtevka, ki ne predstavlja glavnega zahtevka - drugi odstavek 39. člena ZPP), sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.