Jedro

Po določbi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 se "dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune", pri čemer po stališču Ustavnega sodišča ne sme biti nobenega dvoma, da mora premoženje (v tem primeru: terjatev), na katerega se poseže v postopku davčne izvršbe, pripadati davčnemu dolžniku, kar pa po presoji višjega sodišča nadalje nujno pomeni, da mora terjatev tudi obstajati, saj se le na ta način sploh lahko potrdi, da terjatev pripada davčnemu dolžniku. Upoštevajoč ureditev postopka davčne izvršbe višje sodišče ne vidi razloga za drugačno razlago določbe 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 33257/2016 z dne 6. 4. 2016 ostane v veljavi v prvi in tretji točki izreka (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila, za znesek 1.640,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v znesku 763,83 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno razen zoper zavrnilni del II. točke izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je odgovor tožene stranke na pritožbo prepozen. Pritožba tožene stranke je bila pooblaščenki tožeče stranke vročena dne 8. 10. 2019 s pozivom, da ima nanjo pravico odgovoriti v roku 30 dni. Ta rok se je iztekel 7. 11. 2019, tožeča stranka pa je po pooblaščenki odgovor vložila dne 8. 11. 2019, kar je po izteku 30-dnevnega roka. Na podlagi določbe drugega odstavka 344. člena ZPP višje sodišče prepoznega odgovora na pritožbo ni upoštevalo.

6. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 2. točke prvega odstavka 119. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 glede tega, ali se nanaša tudi na terjatve, ki v trenutku izdaje sklepa za začasno zavarovanje še niso obstajale. Dikcija določbe je naslednja: "Z začasnim sklepom za zavarovanje lahko davčni organ dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega, oziroma vrnitev stvari zavezancu za davek ter zavezancu za davek prepove sprejeti poplačilo terjatve oziroma vračilo stvari." Po presoji višjega sodišča že jezikovna razlaga te določbe vodi v sklep, da se prepoveduje izplačilo terjatve, ki jo zavezanec za davek (že) ima do svojega dolžnika, torej terjatve, ki že obstaja. Enaka dikcija izhaja iz izreka začasnega sklepa za zavarovanje z dne 15. 6. 2015, ki se glasi: "Dolžniku zavezanca za davek … se zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega …" Ravno jezikovna razlaga, tj. razlaga besedil natanko na način, kot se glasita določba ZDavP-2 in izrek sklepa FURS, vodita do stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje. Pravilnost stališča sodišča prve stopnje potrjuje ureditev postopka davčne izvršbe po določbah ZDavP-2. Po določbi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 se "dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune", pri čemer po stališču Ustavnega sodišča1 ne sme biti nobenega dvoma, da mora premoženje (v tem primeru: terjatev), na katerega se poseže v postopku davčne izvršbe, pripadati davčnemu dolžniku, kar pa po presoji višjega sodišča nadalje nujno pomeni, da mora terjatev tudi obstajati, saj se le na ta način sploh lahko potrdi, da terjatev pripada davčnemu dolžniku. Upoštevajoč ureditev postopka davčne izvršbe višje sodišče ne vidi razloga za drugačno razlago določbe 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje.

7. V zvezi z ničnostjo prenosa terjatev tožena stranka izhaja iz tega, da se je sklep za začasno zavarovanje nanašal tudi na sporne terjatve, kar po zgoraj obrazloženi pravilni presoji sodišča prve stopnje ne drži. Višje sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru prenos terjatev ni ničen, saj zakon ni prepovedoval prenosa konkretnih terjatev iz razloga, ker se sklep o začasnem zavarovanju nanje ni nanašal ter ker ZDavP-2 v 2. točki prvega odstavka 119. člena pri opredelitvi omejitve razpolaganja s premoženjem ne prepoveduje odstopa navedenih terjatev. Posledično ni prišlo do kršitve prisilnih predpisov v smislu kršitve določbe 417. člena Obligacijskega zakonika – OZ in že iz tega razloga ne gre za kršitev prisilnih predpisov, ki bi utemeljevala ničnost. Sklicevanje tožene stranke na njeno korespondenco s FURS ni bistveno za presojo utemeljenosti konkretnega tožbenega zahtevka, saj se ne nanaša na razmerje med pravdnima strankama, temveč na razmerje med toženo stranko in FURS.

8. Glede zneska 40,00 EUR za dodatne stroške izterjave višje sodišče prav tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ta znesek določen kot pavšalni znesek, ki naj bi dolžnika odvrnil od zamude in upniku povrnil škodo za nevšečnosti. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na njeno (pravočasno) plačilo FURS, saj, kot je bilo že rečeno, se sklep o začasnem zavarovanju ni nanašal tudi na v tem postopku vtoževane terjatve, in posledično tožena stranka ne more uspeti z argumentom, da do zamude ni prišlo, ker je pravočasno izpolnila obveznost napačnemu naslovniku.

9. Ker se glede stroškov postopka tožena stranka pritožuje le v posledici odločitve o glavni stvari, ki jo je višje sodišče presodilo kot pravilno, višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa do stroškov odgovora na pritožbo zaradi prepoznega odgovora ni upravičena.

1 14., 15. in 16. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-6/13 in Up-24/13 z dne 11. 2. 2016.