Jedro

Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje nasprotni udeleženec v pritožbi (sklep VSL IV Cp 1731/2023 z dne 13. 10. 2023), ne potrjuje navedb nasprotnega udeleženca, da je izvedensko mnenje v zadevah odvzema starševske skrbi obvezno. V navedeni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da je sicer postavitev sodnega izvedenca v postopkih odvzema otroka staršem treba pridobiti tudi mnenje strokovnjaka, če ni izjemnih okoliščin, zaradi katerih je ogroženost otroka pri roditeljih prezentna na prvi pogled, flagrantna (v sodni praksi je to zlasti umor drugega starša, očitno nasilje, zanemarjanje, odvisnost in podobno). Takšno pa je dejansko stanje tudi v obravnavani zadevi, zato navedena odločba potrjuje stališče in odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I izreka odločilo o spremembi ukrepa trajnejšega značaja, ki je bil izrečen s sklepom IV N 266/2020 z dne 15. 2. 2021 tako, da se očetu A. A. odvzame starševska skrb nad mld. B. B., ki ostane nameščen pri stricu C. C. V točki II izreka je nasprotnemu udeležencu odvzelo pravico do stikov z mld. B. B., v točki III. izreka je odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan za mld. B. B. plačevati mesečno preživnino v višini 300,00 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v točki IV pa, da mld. B. B. ostane pod skrbništvom in se za skrbnika imenuje njegov stric C. C., ki je dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca, skrbno upravljati njegovo premoženje in ga zastopati v vseh sodnih, upravnih ter drugih uradnih postopkih ter za otroka skrbeti z enako skrbnostjo kakor starši. Odločilo je še, da postavitev pod skrbništvo traja do pridobitve popolne poslovne sposobnosti mld. B. B. morebitne posvojitve ali odločbe sodišča, če bodo za to prenehali razlogi. V točki V. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca, da se odločba Okrožnega sodišča na Ptuju IV N 266/2020 z dne 15. 2. 2021 v delu, ki se nanaša na stike, spremeni tako, da se nasprotnemu udeležencu določi enourni stik s sinom mld. B. B. na mesec, stiki pa se izvajajo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, v točki VI. izreka pa je odločilo o stroških postopka, in sicer da vsaka stranka krije svoje stroške.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločbe, saj je bila odločitev sprejeta brez neposrednega obravnavanja dokazov ter tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ob takšnem postopanju nasprotnemu udeležencu bila odvzeta pravica do aktivnega sodelovanja in izjavljanja v postopku. Sodišče je na naroku dne 6. 9. 2023 sicer napovedalo, da bo v okviru dokaznega postopka vpogledalo v vse predložene listinske dokaze, vendar navedenega nato v nadaljevanju ni storilo, kaj šele, da bi sodišče katerokoli dokazno listino prebralo in tako strankam, konkretno nasprotnemu udeležencu, dalo možnost, da se o teh dokazih izjavi. Sodišče je namreč dolžno izvajati dokaze, saj se odločitve sprejemajo na temelju ustnega in neposrednega obravnavanja zadeve ter izvajanja dokazov. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem pedopsihološke stroke, ki ga je predlagal nasprotni udeleženec za ugotovitev pravno relevantnega dejstva, če je otrok ogrožen, kar zahteva prvi odstavek 176. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). V spisu se tudi sicer ne nahaja noben dokazni material, iz katerega bi izhajalo, da je podana ogroženost otroka v trenutku odločanja sodišča. Vse listine, ki so v sodnem spisu, so stare več mesecev, takšne listine pa ne morejo biti podlaga za ugotavljanje sedanjega stanja otroka. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da mora sodišče za tako hud poseg, kot je odvzem starševske skrbi, pridobiti mnenje strokovnjaka, saj sodišče ustreznega znanja nima, mnenje CSD pa je, če je navedeni organ predlagatelj postopka nezadostno in neustrezno (tako sklep VSL IV Cp 1731/2023 in sklep VSL IV Cp 212/2020). Sodišče je svojo odločitev oprlo na stare listine, in sicer na poročilo G. G. z dne 2. 12. 2021, na potrdilo pedopsihiatra dr. H. z dne 21. 10. 2022 ter na poročilo Z. z dne 7. 2. 2023, takšna poročila pa ne morejo dajati podlage za zaključek, da je otrok ogrožen prav v trenutku sprejema izpodbijane odločbe v mesecu septembru 2023. Prav tako navedene listine ogroženosti otroka ne izkazujejo, saj je dr. H. obravnavo otroka že zaključil, kar pomeni, da otrok v posledici dejanj očeta ni (več) ogrožen, to pa nenazadnje potrjujejo tudi opažanja izvajalke terapije, iz katerih izhaja, da je otrok mirnejši, ustvarjalnejši, manj zaščitniški do drugih in ne izraža več strahu pred zunanjimi dražljaji. Prav tako G. G. iz Društva Z. ni pedopsihologinja niti pedopsihiatrinja, temveč je zgolj strokovna delavka in vodja svetovalnice, zato slednja nima tolikšnega strokovnega znanja, da bi lahko podajala pravno upoštevna mnenja o strokovnih vprašanjih, kot je ogroženost otroka kot pogoj za odvzem starševske skrbi.

Sodišče prve stopnje tudi ni konkretizirano obrazložilo, zakaj naj bi bil izpolnjen še drugi pogoj za odvzem starševske skrbi, določen v prvem odstavku 176. člena DZ, ki mora biti izpolnjen kumulativno, to je, da je iz okoliščin primera izhaja, da ni možnosti, da bi nasprotni udeleženec ponovno lahko prevzel skrb za sinovo vzgojo in varstvo. Sodišče otroka tudi ni obravnavalo kot subjekta tega postopka, temveč bolj kot objekt odločanja, saj je nasprotni udeleženec opozoril, da otrok sebi pripisuje odgovornost in krivdo za nastalo situacijo, to pa pomeni, da bi sodišče nasprotnemu udeležencu, predvsem pa otroku, moralo dati možnost in priložnost, da se mu jasno in določno pove, da storjeno ni njegova krivda in njegova odgovornost. S tem ga je prikrajšalo za razbremenitev odgovornosti in krivde, ki si jo otrok pripisuje. Sodišče bi zato moralo v največjo korist otroka dopustiti stike, saj zgolj enourni stik na mesec ne bi otroka z ničemer ogrožal. Takšni stiki bi bili otroku v korist, saj bi le tako oče lahko otroku dejansko pojasnil situacijo in mu zagotovil popolno varnost v bodoče ter ga na ta način pomiril in mu omogočil nadaljnje življenje brez občutka odgovornosti in krivde. Navedeno bi lahko, kot že obrazloženo, ugotovil le sodni izvedenec pedopsihološke stroke in glede na to, da sodišče tega dokaza ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje v tej zvezi nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ni mogoče spregledati, da je sodišče stike zavrnilo zato, ker bi naj bil otrok v redni terapevtski obravnavi zaradi premagovanja travm zaradi smrti matere in starih staršev in ne zaradi strahu pred očetom. Izpovedba skrbnika C. C., ki je govoril o tem strahu, pa je premalo za tako drastičen ukrep, kot je odvzem stikov, upoštevajoč pri tem dejstvo, da ta priča ne more pričati objektivno in nepristransko, saj je le-ta obremenjen s preteklostjo v enaki, če ne še v hujši meri, kot sam otrok. Tako gre za vprašanja, odgovori na katera terjajo specifična in strokovna znanja, ki jih nihče od udeleženih v tem postopku nima.

Pritožba še izpostavlja, da je o preživninski obveznosti očeta otroka že bilo pravnomočno odločeno s sklepom naslovnega sodišča IV N 266/2020 z dne 15. 2. 2021, zato ponovna odločitev o tem ni več potrebna niti dopustna in bi bilo treba takšen zahtevek zavreči, pa tudi sicer je odločitev o preživninski obveznosti napačna, ne vsebuje niti določbe o tem, od kdaj dalje naj bi preživninska obveznost nasprotnega udeleženca sploh bremenila, kar je nujna sestavina odločitve o določitvi preživnine. Izrek sklepa je zato pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti, v posledici česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo sodišča o postavitvi skrbnika pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo dejanske podlage, ki odločitev sodišča, da naj se otroku za skrbnika postavi stric C. C., dejansko utemeljujejo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ima C. C. značilnosti, potrebne za izvajanje nalog skrbnika, niti kateri dokazi to potrjujejo.

Nasprotni udeleženec pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog predlagatelja zavrne ter ugodi predlogu nasprotnega udeleženca za določitev stikov med nasprotnim udeležencem in otrokom B. B., oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je ogroženost pri otroku podana zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca, škoda je že nastala in bo nastajala tudi v prihodnje. O tem je podala izvedensko mnenje sodna izvedenka I. I. v kazenski zadevi I K 69064/2020. Prav tako je podana trenutna ogroženost iz razlogov, ki jih je predlagatelj navedel v odgovoru na vlogo nasprotnega udeleženca z dne 5. 9. 2023 in še pojasnjuje, da se ogroženost otroka presoja tudi z vidika škode, ki otroku šele grozi. Zelo verjetno je namreč, da se bodo določene pojavne oblike škode pokazale šele v prihodnosti, saj je po mnenju izvedenke imelo ravnanje nasprotnega udeleženca zelo škodljiv vpliv na nadaljnji otrokov psihični razvoj. Nadalje je nesporno, da v skladu s trenutnim dejanskim stanjem, nasprotni udeleženec v doglednem času skrbi za otroka ne more prevzeti, otrok bo polnoleten čez enajst let, v tem času pa nasprotni udeleženec skrbi za otroka ne bo mogel prevzeti. Odvzem starševske skrbi ne pomeni sankcije za neizvrševanje starševske skrbi, temveč je posledica objektivne nezmožnosti izvajati starševsko skrb iz kakršnegakoli razloga (tako Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 161/2013).

Predlagatelj še poudarja, da so razlogi za odvzem starševske skrbi razvidni že iz kazenske sodbe I K 69064/2020 z dne 8. 8. 2022, s katero je bil nasprotni udeleženec obsojen tudi za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, že storjena kazniva dejanja umora pa sama po sebi pomenijo, da je nasprotni udeleženec hudo kršil obveznosti in zlorabil pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi. Navedeno izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru III Kp 69064/2020 z dne 25. 1. 2023, v kateri je zapisano, da je nasprotni udeleženec dobro vedel, da je njegov sin v hiši dedka in babice, ki ju je imel otrok zelo rad in je bil nanju zelo navezan, a ju je kljub temu umoril in z brutalnim napadom ni prenehal, čeprav ga je pri tem njegov štiriletni sin rotil, da naj preneha. Predlagatelj je v trem trenutku okoliščino, da s svojimi ravnanji povzroča travmo pri otroku in mu jemlje občutek varnosti in možnosti za zdrav in skladen razvoj, povsem zanemaril. Storil je kaznivo dejanje v škodo svojega otroka. Prav tako na oškodovanje kaže tudi ravnanje nasprotnega udeleženca pred storjenimi kaznivimi dejanji, saj je D. D. že v času pred tragičnim dogodkom bila zaskrbljena za varnost otroka zaradi nasilnega vedenja nasprotnega udeleženca, prav tako pa tudi, na to kažejo dejstva, da je nasprotni udeleženec otroka tik po tragičnem dogodku, vidno pretresenega, pustil sosedom, ki jih je otrok zgolj bežno poznal, medtem ko je poklical svojo mamo in ji naročil, da naj poskrbi za hišo in ne za otroka. Nasprotni udeleženec tudi selekcionirano navaja sodno prakso VSL IV Cp 1731/2023. Tudi v zvezi s stiki je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, da bi bili stiki z otrokom v otrokovo korist je napačno, saj nasprotni udeleženec nima dovolj strokovnega znanja, da bi otroku na primeren način pojasnil okoliščine dogodka, prav tako se otrok nasprotnega udeleženca boji in ima zaradi tega tragičnega dogodka nočne more. Pa tudi sicer bi lahko pojasnjevanje na neprimeren ali napačen način, zakaj in čemu je prišlo do tega dogodka, pri otroku povzročilo dodatne travme. Temeljno vodilo za odločitev o odvzemu pravice do stikov je zasledovanje otrokove koristi in ne pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ukrep odvzema starševske skrbi je najhujši ukrep za varstvo otrokove koristi in ga sodišče izreče takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti. V skladu s prvim odstavkom 176. člena DZ sodišče enemu ali obema od staršev odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščine primera izhaja, da ne kaže, da bi lahko ali bosta ponovno prevzela skrb za njegovo vzgojo in varstvo, zlasti če sta hudo kršila obveznosti ali zlorabila pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, ali sta otroka zapustila ali s svojim ravnanjem očitno pokazala, da ne bosta skrbela zanj. Sodišče lahko ob odvzemu starševske skrbi enemu ali obema od staršev tudi omeji ali odvzame pravice do stikov z otrokom v skladu s 173. členom tega zakonika (tretji odstavek 176. člena DZ). Kadar sodišče odloči o odvzemu starševske skrbi, v skladu s četrtim odstavkom 176. člena DZ odloči tudi o namestitvi otroka k drugi osebi, v rejništvo ali zavod in o postavitvi pod skrbništvo, če o tem še ni bilo odločeno. Ob odvzemu starševske skrbi pa sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti vsakega od staršev (peti odstavek 176. člena DZ). Kadar sodišče odloča o ukrepih trajnejšega značaja, kamor spadata odvzem starševske skrbi in omejitev ali odvzem pravice do stikov, upošteva mnenje centra za socialno delo (169. člen DZ).

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom z dne 15. 2. 2021 skladno s 174. členom DZ mld. otroka B. B. (sedaj B.) odvzelo očetu A. A. in ga namestilo k stricu C. C., očetu A. A. je odvzelo pravico do stikov in mu naložilo plačevati mesečno preživnino v višini 300,00 EUR. Mld. B. B. je postavilo pod skrbništvo in za skrbnika imenovalo njegovega strica C. C. ter odločilo, da izrečeni ukrepi in postavitev mld. B. pod skrbništvo skrbnika C. C. trajajo tri leta. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 7. 4. 2021. Dne 26. 6. 2023 je predlagatelj CSD vložil predlog za spremembo ukrepa trajnejšega značaja odvzema starševske skrbi v skladu s 176. členom DZ, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom.

7. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako tudi ne v pritožbi izrecno uveljavljane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba navedeno kršitev vidi v tem, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi za tako hud poseg, kot sta odvzem starševske skrbi in odvzem stikov, postaviti izvedenca pedopsihiatra ali pedopsihologa, kar je v dokaz svojih trditev predlagal nasprotni udeleženec, saj sodišče nima ustreznega znanja, mnenje CSD pa je, če je navedeni organ predlagatelj postopka, nezadostno in neustrezno.

8. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega in nepravdnega postopka določenega v 5. členu ZPP,1 izrecno pa tudi v 5. členu ZNP-1.2 To načelo je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).3 Le-ta na področju dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.4 Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.5

9. Pritožbeno sodišče glede izrečenega ukrepa odvzema starševske skrbi, oziroma ugotavljanja ogroženosti otroka ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za tako ravnanje nasprotnega udeleženca, ki je po mnenju CSD evidentno povzročilo škodo mld. B. na njegovem duševnem zdravju. Na dan izdaje izpodbijanega sklepa, dne 26. 9. 2023 je bila tudi že pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil nasprotni udeleženec obsojen na 30 letno zaporno kazen, in je tako nedvomno, da starševske skrbi do dopolnjene polnoletnosti otroka, ne bo mogoče povrniti. Slednje je predpisano kot dodaten kumulativni pogoj za izrek tega, sicer skrajnega ukrepa. Postavitev izvedenca psihološke ali psihiatrične stroke, ob tem ko je posledice ravnanja na otroka kot ogrožujoče opredelil CSD, in ker nasprotni udeleženec do polnoletnosti otroka ne bo mogel zagotavljati starševske skrbi, saj se nahaja v zaporu, tako ne bi pripeljala do drugačne ugotovitve sodišča. 10. Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje nasprotni udeleženec v pritožbi (sklep VSL IV Cp 1731/2023 z dne 13. 10. 2023), ne potrjuje navedb nasprotnega udeleženca, da je izvedensko mnenje v zadevah odvzema starševske skrbi obvezno. V navedeni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da je sicer postavitev sodnega izvedenca v postopkih odvzema otroka staršem treba pridobiti tudi mnenje strokovnjaka, če ni izjemnih okoliščin, zaradi katerih je ogroženost otroka pri roditeljih prezentna na prvi pogled, flagrantna (v sodni praksi je to zlasti umor drugega starša, očitno nasilje, zanemarjanje, odvisnost in podobno).6 Takšno pa je dejansko stanje tudi v obravnavani zadevi, zato navedena odločba potrjuje stališče in odločitev sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi DZ ne predpisuje obveznega dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, pač pa da sodišče pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja upošteva mnenje centra za socialno delo (169. člen DZ). Po obrazloženem zatrjevana kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v tem delu ni podana.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, češ da naj bi bila odločitev sprejeta brez neposrednega obravnavanja listinskih dokazov, s čimer bi naj bilo kršeno načelo neposrednosti. Sodišče prve stopnje je odločilo v nepravdnem postopku, kjer so določena procesna pravila prilagojena naravi posameznega nepravdnega postopka. Bistvo načela neposrednosti iz 4. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je v tem, da izda odločbo tisti sodnik, ki je sodeloval pri glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve, in na kateri je sodišče tudi izvajalo dokaze.7 Kot izhaja iz podatkov spisa, je v obravnavani zadevi sodnik J. J., ki je izvajal dokaze na naroku dne 6. 9. 2023 bil tudi sodnik, ki je izdal izpodbijani sklep, zato za kršitev načela neposrednosti ne gre. Kar se tiče pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje sicer na naroku napovedalo, da bo v okviru dokaznega postopka vpogledalo v vse predložene listinske dokaze, vendar pa navedenega nato v nadaljevanju postopka ni storilo, niti da bi katerokoli dokazno listino prebralo strankam postopka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišču prve stopnje tega niti ni bilo treba storiti. V skladu s šestim odstavkom 226. člena ZPP se namreč listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Navedena določba je bila v zakon vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku iz leta 2017 (Novela ZPP-E).8 Kot izhaja iz podatkov spisa, nič od zgoraj navedenega ni bilo potrebno, iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 6. 9. 2023 pa tudi ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec zahteval branje določenega dobesednega zapisa. Uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

12. Sicer je sodišče prve stopnje pred svojo odločitvijo, vročilo vse vloge predlagatelja in nasprotnega udeleženca, s katerimi sta se lahko seznanila z navedbami in predlaganimi dokazi nasprotne stranke, opravilo pa je tudi narok za obravnavanje dokazov, na katerem je izvedlo dokaze z vpogledom v listine v spisu, prav tako je v prisotnosti obeh strank zaslišalo pričo C. C., postavljenega skrbnika mld. B., ter predstavnika predlagatelja CSD K. K. Nasprotni udeleženec je imel pravico izjaviti se o predlogu predlagatelja z dne 26. 6. 2023, in sicer je to storil z vlogo, ki jo je predložil na naroku dne 6. 9. 2023. Prav tako je imel možnost izjaviti se z vlogo predlagatelja z dne 12. 9. 2023, kar je storil s pripravljalno vlogo, ki jo je vložil dne 25. 9. 2023. Predlagatelj pa v vlogi z dne 12. 9. 2023 tudi ni predlagal novih dokazov (pač pa zgolj takšne, ki so že bili predlagani v njegovem predlogu), da bi bilo potrebno obravnavanje kakšnega dokaza na samem naroku. S tem pa tudi ni podana smiselno zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba v glavnem ponavlja trditve, ki jih je nasprotni udeleženec podal že v svojem odgovoru, ki ga je vložil na naroku dne 6. 9. 2023 in v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2023, in na katere je v pretežnem delu odgovorilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča v skladu s 176. in 174. členom DZ pravilno zaključilo, da je odvzem starševske skrbi očetu A. A. nujen, da je nujna njegova namestitev k imenovanemu skrbniku C. C. zaradi odprave in preprečitve nadaljnje ogroženosti otroka, ter da je nujen odvzem stikov nasprotnemu udeležencu z mld. B., kar je v največjo otrokovo korist. 14. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec kot oče s svojim sinom B. B. surovo ravnal, ko je ob sinovi navzočnosti, kljub njegovemu kričanju in prošnjam, naj s svojim ravnanjem preneha, umoril njegova stara starša E. E. in F. F., s čimer je na grob način posegel v otrokovo duševno celovitost in povzročil nepopravljivo škodo za otrokov nadaljnji psihični razvoj. Nasprotni udeleženec je umoril tudi mamo mld. B. B. Zaradi storjenih kaznivih dejanj, je bil slednji pravnomočno obsojen na trideset let zaporne kazni ter se nahaja v zavodu za prestajanje zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o posledicah ravnanja nasprotnega udeleženca, ki prizadevajo mld. B., poleg kazenske sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju K 69064/2020 z dne 8. 8. 2022 dodatno oprlo na s strani predlagatelja predložene listine v spisu, svoje ugotovitve v zvezi s tem pa povzelo v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa, katera pritožbeno sodišče povzema kot pravilna.

15. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v skladu s 157. členom DZ, je otrok med drugim ogrožen tudi, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo med drugim tudi na duševnem zdravju in razvoj otroka (tretji odstavek 157. člena DZ). Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, predstavlja s strani očeta izvršeni umor otrokove matere in njegovih starih staršev, slednjih vpričo otroka, hudo kršitev starševske skrbi, zaradi česar ima mld. B. težave v psihosocialnem razvoju, ki jih bo zelo verjetno moral s pomočjo strokovne obravnave premagovati celo življenje. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja tudi z navedbami iz odgovora na pritožbo, da se ogroženost otroka presoja tudi z vidika škode, ki otroku šele grozi in je verjetno, da bo škoda nastajala tudi v bodoče. 16. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se sodišče ne bi smelo opreti na listine, in sicer na poročilo G. G. z dne 2. 12. 2021, na potrdilo pedopsihiatra dr. H. z dne 21. 10. 2022 ter na poročilo Z. z dne 7. 2. 2023, saj ne morejo utemeljevati odločitve sodišča prve stopnje, ki je bila sprejeta konec meseca septembra 2023. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve pravilno vzelo tudi zgoraj citirane listine, ki zgolj dodatno utemeljujejo mnenje predlagatelja. V obravnavani zadevi je ogroženost otroka evidentna, saj je bil nasprotni udelženec kot oče mld. B. obsojen za umor otrokove matere in njegovih starih staršev v njegovi prisotnosti, zaradi česar je bil pravnomočno obsojen tudi zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mld. osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ko je vpričo mld. B. (takrat starega štiri leta), kljub njegovemu kričanju in prošnjam, naj s svojim ravnanjem preneha, umoril njegova dedka in babico, s čimer je grobo posegel v otrokovo duševno celovitost in zelo škodljivo vplival na otrokov nadaljnji psihični razvoj, saj so vsled njegovega ravnanja pri otroku podani elementi posttravmatske stresne motnje ter z njo povezana odstopanja na področju čustvovanja in vedenja (izrek sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju K 69064/2020 z dne 8. 8. 2022).

17. Pritožba zatrjuje tudi, da sodišče prve stopnje naj ne bi z ničemer pojasnilo in konkretizirano obrazložilo, zakaj naj bi bil izpolnjen drugi pogoj za odvzem starševske skrbi, določen v prvem odstavku 176. člena DZ. Prvi odstavek 176. člena DZ določa, da sodišče enemu ali obema od staršev odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščin primera izhaja, da ne kaže, da bi lahko ali bosta ponovno prevzela skrb za njegovo vzgojo in varstvo, zlasti če sta hudo kršila obveznosti in zlorabila pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, ali sta otroka zapustila, ali s svojim ravnanjem očitno pokazala, da ne bosta skrbela zanj. Poleg ogroženosti otroka je torej predpisano tudi, da mora iz okoliščin izhajati, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi starša oziroma starš lahko še kdaj prevzel skrb za otroka. Otrok ima namreč pravico do stabilnega družinskega življenja, kar zahteva nepretrganost otrokove vzgoje (20. člen Konvencije o otrokovih pravicah).

18. Ob izreku ukrepa z dne 15. 2. 2021 bi se tako morale možnosti za vrnitev mld. B. do izteka tega ukrepa bistveno povečati, da bi bilo pričakovati vrnitev otroka k očetu. Glede na to, da je v trenutku zaključka glavne obravnave bil nasprotni udeleženec obsojen na 30 letno zaporno kazen, je pritrditi predlagatelju v predlogu, da ni realnih možnosti, da bi nasprotni udeleženec do otrokove polnoletnosti lahko ponovno prevzel skrb zanj, saj je bil mld. B. ob izdaji izpodbijanega sklepa star 7 let in cca 2 meseca (rojen ...). Sodišče prve stopnje pa je tudi odgovorilo na navedbe nasprotnega udeleženca, da je slednji vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kar bi eventualno lahko pripeljalo do spremembe prvostopne sodbe ali skrajšanja kazenske sankcije, ali morebiti do predčasnega odpusta, pri čemer je ugotovilo, da navedeno ne more ovreči ugotovitev sodišča o podani ogroženosti mld. B.. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pripominja, da sodišče odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave, oziroma v obravnavani zadevi na dan izdaje sklepa,9 na ta dan pa izrečena 30 letna zaporna kazen zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni bila spremenjena, zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb, ki so v tem trenutku nerelevantne, ne opredeljuje.

19. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu stikov nasprotnemu udeležencu z mld. B. V skladu s tretjim odstavkom 176. člena DZ lahko sodišče ob odvzemu starševske skrbi enemu ali obema od staršev tudi omeji ali odvzame pravice do stikov z otrokom v skladu s 173. členom tega zakonika. Slednji določa, da sodišče enemu ali obema od staršev, pa tudi osebi, ki je sodno odločbo ali sodno poravnavo pridobila pravico do stikov z otrokom, omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Pogoj za omejitev in odvzem stikov ob izreku ukrepa odvzema starševske skrbi je torej ogroženost otroka zaradi stikov.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je CSD kot predlagatelj postopka v obravnavani zadevi dne 12. 9. 2023 vložil vlogo, naslovljeno kot "Odgovor na vlogo nasprotnega udeleženca z dne 5. 9. 2023, štev. AN/D-306/2023-D". Ta vloga je bila vložena le 21 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa, pred tem pa vročena nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo dne 25. 9. 2023 tudi odgovoril. V navedeni vlogi CSD pojasnjuje in dodatno utemeljuje svoje ugotovitve v zvezi s tem, da morebitni stiki mld. B. z njegovim očetom v tem trenutku ne bi bili v največjo njegovo korist. Tako v drugem odstavku te vloge pod naslovom "II. Stiki" podaja svoje mnenje, in sicer "... da nasprotni udeleženec z izvajanjem stikov pri otroku nikakor ne bo mogel preprečiti njegovih neprijetnih občutkov, žalosti ob izgubi mame ter sramu, saj je to neposredno povezano in je logična posledica storjenih kaznivih dejanj. Predlagatelj meni, da bi bila takšna tema razgovora otroku prej v škodo kot v korist. To pa pojasnjuje predlagatelj s tem, da otrok še vedno izraža strah pred očetom, posledično ima nočne more. Glede na otrokovo trenutno razvojno stopnjo, je v ospredju čustveno doživljanje in otrok za razlage na miselnem nivoju sploh še ni pripravljen. Skozi terapevtsko obravnavo, ki jo otrok obiskuje, bo šele čez čas, ko bo uspel preiti čustveno doživljanje travmatskega dogajanja, zmogel tudi miselno analizo in sintezo v skladu z njegovim celostnim razvojem. Oče je oseba, ki je neposredno povzročitelj travmatskega doživetja; ob njem je otrok doživel močan strah, ki ga še ni predelal. Posledično se otrok ne počuti varno in bi ga bilo ob njem močno strah. Tako svoje travme na čustvenem nivoju ne bi mogel predelati. Za razlage pa še ni miselno zrel. Morebitni stiki, na katere čustveno ni pripravljen, bi še dodatno ogrozili njegov občutek varnosti. Zaradi navedenega je neprimerno in v otrokovo škodo utemeljevanje stikov s prej navedenimi razlogi nasprotnega udeleženca." V tem delu gre tako za strokovne ugotovitve predlagatelja. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločitev o odvzemu stikov, saj je bilo to mnenje CSD posredovano sodišču tik pred izdajo izpodbijanega sklepa.

21. Tudi kadar CSD nastopa kot predlagatelj postopka, kot je to v obravnavani zadevi, se od njega pričakuje, da opravlja strokovne naloge in v takem primeru poda strokovno mnenje že v predlogu,10 zato so pritožbene navedbe, da je mnenje CSD nezadostno in neustrezno, če je navedeni organ predlagatelj postopka, neutemeljene. CSD je v razmerjih med starši in otroki organ socialnega skrbstva, ki nastopa, tudi kadar je predlagatelj, kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.11 Zato tudi v sodni praksi ni sporno, da ima mnenje CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, bistvene značilnosti izvedenskega mnenja.12 Navedeno potrjuje tudi 108. členom ZNP-1, ki določa, da se navedbe centra za socialno delo v predlogu, mnenju in drugih pisanjih ter zaslišanja strokovnega delavca centra za socialno delo, štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih _posebno strokovno znanje_, na kar utemeljeno opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo. Tako je tudi za odločitev o odvzemu stikov v obravnavani zadevi zadostovalo mnenje CSD kot ustreznega strokovnega organa.

22. V skladu s 160. členom DZ pa bo CSD tudi po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa spremljal izrečeni ukrep odvzema stikov in lahko pride tudi do spremembe tega ukrepa z določitvijo ustreznih, če bi se izkazalo, da bi slednje morda bilo v otrokovo korist, za kar bodo seveda morali obstajati posebej utemeljeni razlogi.13

23. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje za skrbnika mld. B. določilo C. C., ki je bil za skrbnika določen že s prvotnim sklepom z dne 15. 2. 2021. Sodišče je slednjega tudi zaslišalo ter na podlagi ugotovitev G. G. da mld. B. izraža trenutno potrebo po stabilnih in predvidljivih odnosih, po varni navezanosti na svoje skrbnike, pri katerih se počuti sprejeto in stabilno, odločilo, da je v največjo korist mld. B., da v tem okolju tudi ostane, saj tudi sam izraža potrebo po pripadnosti k skrbnikoma ter si stika z očetom ne želi, saj se očeta še zmeraj zelo boji. Strica mld. B., C. C. pa kot primernega skrbnika po treh letih nadzorovanega izvajanja skrbništva ocenjuje tudi predlagatelj v svojem predlogu in v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2023. 24. Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ima C. C. značilnosti, potrebne za izvajanje nalog skrbnika, niti kateri dokazi to potrjujejo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve pojasnilo, da je C. C. skrbnik mld. B. že tri leta, in da izpolnjuje pogoje za skrbnika po 240. in 241. členu DZ, saj mu ni bila odvzeta starševska skrb, je popolnoma poslovno sposoben, njegove koristi niso v navzkrižju s koristmi mld. B., z mld. B. pa tudi ni sklenil pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pa tudi sicer ima osebnostne lastnosti in sposobnosti potrebne za opravljanje skrbniške funkcije. Pri tem se je oprlo tudi na poročilo predlagatelja z dne 28. 1. 2022 in z dne 4. 4. 2023, iz katerega izhaja, da skrbnik, ki je otrokov stric, dobro in zavzeto izvaja skrb za mld. B., ter da je to otroku v korist. Izpodbijani sklep je tako tudi v tem delu mogoče preizkusiti in zato v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 25. Kar se tiče ugovora res iudicata in uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v delu izpodbijanega sklepa, v katerem je bilo odločeno o plačilu preživnine za mld. B., saj naj bi bilo po pritožbenih zatrjevanjih o tem že odločeno s sklepom z dne 15. 2. 2021, pritožbeno sodišče ugotavlja, da 176. člen DZ izrecno določa, da se v primeru, kadar se odvzame starševska skrb enemu ali obema od staršev, odloči tudi o preživninski obveznosti le-teh. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu z navedeno zakonsko določbo in je odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka pravilna, zgoraj navedena procesna kršitev pa ni podana. Nasprotni udeleženec v pritožbi zatrjuje tudi, da odločitev sodišča o preživninski obveznosti ne vsebuje določbe o tem, od kdaj dalje naj bi preživninska obveznost nasprotnega udeleženca sploh bremenila, zaradi česar bi naj bil izpodbijani sklep v tem delu neizvršljiv. Kot izhaja iz točke III izreka izpodbijanega sklepa, je "... nasprotni udeleženec dolžan plačevati preživnino mld. B. B. v višni 300,00 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec v znesku, določenim s tem sklepom …", kar pomeni, da ta odločitev velja od dneva pravnomočnosti sodbe, do tedaj pa je nasprotni udeleženec dolžan plačevati preživnino po sklepu, izdanem v predmetni zadevi z dne 15. 2. 2021. 26. Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

27. Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 5. člen ZPP določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 2 5. člen ZNP-1 določa, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Sodišče sme odločiti, ne da bi udeležencu dalo možnost, da se izjavi, če tako določa zakon ali če presodi, da bi bile s tem ogrožene druge ustavne pravice osebe, katere pravice in pravne interese je sodišče dolžno varovati po uradni dolžnosti. 3 22. člen URS določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 4 Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 5 Tako odločba USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. 6 Podobno sklep VSL IV Cp 3341/2014 z dne 10. 12. 2014. 7 Več o tem L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 4. členu, str. 49. 8 Ur. l. RS, št. 10/17 z dne 17. 2. 2017. 9 V pravdnem in tudi nepravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (več o tem A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 319. členu, str. 168). 10 Dr. V. Rijavec, dr. A. Galič, dr. T. Keresteš, dr. T. Ivanc in M. Verčko: Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), Razširjena uvodna pojasnila, Ljubljana 2020, str. 82. 11 Tako sodba VSRS II Ips 682/2007 z dne 8. 11. 2007 in Zvone Strajnar, Pomen mnenja centra za socialno delo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter prežvljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze , Pravosodni bilten št. 4/2000, str. 68. 12 Tako sodba VSRS II Ips 682/2007 z dne 8. 11. 2007, sklep VSL IV Cp 483/2021 z dne 22. 4. 2021 in sklep VSL IV Cp 133/2019 z dne 31. 1. 2019. 13 Več o tem M. Čujovič et al., Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, komentar k 160. členu, str. 501.