Jedro

Po določbi 2. odstavka 87. člena ZUP (1986) se način posredne vročitve uporabi v primeru, če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti, ni najti na njegovem naslovu oziroma ni mogoče ugotoviti, kdaj in kje bi ga bilo mogoče na tem naslovu najti, pa ni ugotovljeno, da je odsoten; v tem primeru vročevalec pusti naslovniku pisno sporočilo o tem, kje lahko prevzame pošiljko. Če naslovnik pošiljke ne prevzame, kljub temu, da je o njej bil obveščen, se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko vročevalec pusti naslovniku pisno sporočilo o tem, kje se pošiljka nahaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1845/95-6 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.11.1995. S to odločbo je tožena stranka kot prepozno zavrgla njegovo pritožbo zoper sklep Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave L. C. z dne 7.2.1994, s katerim je bila na podlagi plačilnega naloga Mestnega redarstva L. z dne 9.8.1993, uvedena prisilna izterjava dolžnega zneska 1.500,00 SIT denarne kazni in 892,00 SIT stroškov izterjave, kar znaša skupno 2.392,00 SIT, z rubežem pokojnine, ki jo tožnik prejema pri izplačevalcu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Zoper navedeni sklep, ki ga je organ prve stopnje izdal na podlagi Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90 in 7/93, v nadaljevanju ZDO), je po 1. odstavku 252. člena ZDO dovoljena pritožba v roku osmih dni po njegovi vročitvi. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil navedeni sklep organa prve stopnje tožniku vročen dne 11.2.1994 na način posredne vročitve po določbah 86. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in da je tožnik pritožbo vložil dne 13.4.1994, kar je prepozno. Tožbeni ugovor, da navedeni sklep organa prve stopnje tožniku sploh ni bil vročen, je neutemeljen. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila odrejena osebna vročitev po pošti in da je vročevalec dne 10.2.1994 in dne 11.2.1994 poskušal tožniku osebno vročiti navedeni sklep organa prve stopnje na naslovu njegovega stanovanja. Ker osebna vročitev ni bila možna, je vročevalec ravnal po določbi 2. odstavka 87. člena ZUP/86 in po drugem poskusu osebne vročitve predal pošiljko pošti tožnikovega prebivališča, tožniku pa pustil pisno sporočilo o tem, kje se pošiljka lahko dvigne. Po določbi 2. odstavka 87. člena ZUP/86 se v primeru, če se osebna vročitev ne da opraviti tako, kot je opisano v 84. členu ZUP/86, pa ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti odsoten, spis izroči pošti njegovega prebivališča, naslovniku pa pusti pisno sporočilo, kje se lahko dvigne. Če naslovnik ne dvigne pošiljke, se šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem pisnega sporočila o tem, kje se pošiljka nahaja. Tožnik pa v tožbi niti ne zatrjuje, da bi bil odsoten v času, ko je bila opravljena vročitev.

Tožnik v pritožbi navaja, da je prejel navedeni sklep organa prve stopnje šele dne 13.4.1994, ko mu je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje poslal njegovo kopijo. Ponovno tudi navaja, da iz navedenega sklepa organa prve stopnje niti iz izpodbijane sodbe ni jasno, za kateri prekršek naj bi bil dolžan plačati denarno kazen.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. S sklicevanjem na določbo 1. odstavka 252. člena ZDO je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo, ko je navedlo, da je zoper navedeni sklep organa prve stopnje mogoča pritožba v roku osmih dni od njegove vročitve. Glede na podatke upravnih spisov je tudi pravilno pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da je tožnikova pritožba prepozna, ker je vložena dne 13.4.1994, kar je po preteku zakonskega pritožbenega roka, ki je začel teči dne 11.2.1994, ko je bil navedeni sklep organa prve stopnje tožniku vročen na način posredne vročitve.

Pritožbeni ugovor, da naj bi bil navedeni sklep organa prve stopnje tožniku vročen 13.4.1994, je neutemeljen. Po določbi 2. odstavka 87. člena ZUP/86 se način posredne vročitve uporabi v primeru, če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti, ni najti na njegovem naslovu oziroma ni mogoče ugotoviti, kdaj in kje bi ga bilo mogoče na tem naslovu najti, pa ni ugotovljeno, da je odsoten. V tem primeru vročevalec pusti naslovniku pisno sporočilo o tem, kje lahko pošiljko dvigne. Če naslovnik pošiljke ne dvigne, kljub temu, da je o njej pravilno obveščen, se šteje vročitev za opravljeno z dnem, ko vročevalec pusti naslovniku pisno sporočilo o tem, kje se pošiljka nahaja. Po presoji pritožbenega sodišča se tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljeno sklicujeta na podatke povratnice, ko navajata, da so v obravnavanem primeru za posredno vročitev po 86. členu ZUP/86 bili izpolnjeni pogoji. Iz povratnice, ki je v upravnih spisih, izhaja, da je bil tožnik od vročevalca dvakrat obveščen o pošiljki, vendar je ni dvignil ter da je vročevalec poskušal pošiljko vročiti tudi sosedu, ki pa je ni sprejel. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi podatki povratnice ne bili točni, niti me navaja, da bi bil odsoten v času poskušane osebne vročitve na naslovu njegovega stanovanja oziroma v času možnosti dviga pošiljke na pošti.

Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeni ugovor, da iz navedenega sklepa organa prve stopnje niti iz izpodbijane sodbe ni jasno, za kateri prekršek naj bi bil tožnik dolžan plačati denarno kazen. V upravnem sporu odloča sodišče namreč le o tistem, kar je sporno. V obravnavani zadevi pa je sporno le vprašanje, ali je pritožba zoper navedeni sklep organa prve stopnje pravočasno vložena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.