Jedro

Časa obveznega služenja vojaškega roka, v katerem tožnik (ki nima državljanstva RS) ni bil v zavarovanju pri toženi stranki in za katerega niso bili niti obračunani niti plačani prispevki, ni mogoče upoštevati kot zavarovalno dobo. Zato je tožena stranka tožniku sorazmerni del starostne pokojnine utemeljeno odmerila zgolj glede na ugotovljeno pokojninsko dobe v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2012 (pravilno 2013) in št. ... z dne 14. 11. 2012 in se ugotovi, da ima tožnik 9 let zavarovalne dobe v Sloveniji, ter da bo o odmeri in izplačilu sorazmernega dela starostne pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I. tč. izreka). Odločilo je, da stroški tožnikove pooblaščenke bremenijo proračun (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik izpostavlja, da iz listin, ki jih je predložil in s katerimi utemeljuje svoj zahtevek - izpis pokojninske dobe s strani ZPIZ in zapis v delovni knjižici, izhaja, da znaša njegova pokojninska doba v Sloveniji 9 let in ne 8 let in 18 dni, kot je to ugotovilo sodišče. Tako delovna knjižica kot izpis ZPIZ-1 o višini pokojninske dobe v Sloveniji, sta javni listini in pomenita dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Resda dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Naknadno popravljen obrazec M-4 namreč ne more izpodbiti dokazne vrednosti javne listine, na katero se je tožnik vsa leta zanašal, in ki jo je izdala celo toženka sama (izpis pokojninske dobe) ter drug državni organ (delovna knjižica). Popravljen M-4 obrazec ne more izpodbiti zakonske domneve javne listine, saj bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Tožnik je pridobil izpis svoje pokojninske dobe preden je na toženo stranko vložil zahtevo za uveljavitev sorazmernega dela starostne pokojnine. V tej fazi tožena stranka ni podvomila v resničnost zapisanega v svojih uradnih evidencah in je tožniku izdala javno listino, iz katere izhaja, da ima v Sloveniji 9 let pokojninske dobe. Šele kasneje, ko je tožnik na podlagi te pokojninske dobe uveljavljal svoje pravice, je tožena stranka sama spremenila podatke na obrazcu M-4. Ugotavljanje izpodbojnosti zakonske domneve javne listine ni v pristojnosti tožene stranke, tožena stranka je tista, ki lahko v postopku dokazuje nasprotno temu, kar je v listini zapisano, sodišče pa odloči o resničnosti napisanega v javni listini. Prvostopenjsko sodišče resničnosti zapisanega v javni listini ni presojalo, ampak je preprosto povzelo ugotovitve tožene stranke, ki jih je slednja nato vnesla v M-4 obrazec in ga v tem delu spremenila. Sodba torej nima razlogov o pravnorelevantnih dejstvih, ki se nanašajo na izpodbojnost zakonske domneve javne listine. Tožnik je navajal tudi, da je višina sorazmernega dela pokojnine prenizka, saj je višina prihodkov tožnika, ki jih je prejemal v spornem obdobju pri delodajalcu v Sloveniji, prenizka. Tožnik je imel namreč zaradi povečanega dela precej višjo plačo, to pa vpliva tudi na odmero pokojnine. Sodišče prve stopnje je njegov dokaz neutemeljeno zavrnilo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem socialnem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 23. 1. 2013 ter prvostopne odločbe z dne 14. 11. 2012, s katero je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 152,70 EUR na mesec od 1. 9. 2012 dalje. Tožnik se ni strinjal s podatki glede trajanja delovne dobe v Sloveniji in sicer v trajanju 8 let in 18 dni (96 mesecev), saj naj bi iz delovne knjižice, ki je javna listina, izhajalo, da je v Sloveniji dopolnil 9 let delovne dobe, to pa naj bi bilo razvidno tudi iz izpisa, ki mu ga je predhodno posredovala tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v času od 29. 1. 1974 do 10. 1. 1975 na služenju vojaškega roka. Tožnik v času služenja vojaškega roka ni imel statusa zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ni podatkov ne o delovnem razmerju v JLA, niti o obračunanih ali plačanih prispevkih za ta čas. Slovenski delodajalec, kljub temu, da je v delovni knjižici tožnika označil, da je bil tožnik v tem obdobju pri njem zaposlen, za to obdobje za tožnika ni plačeval prispevkov. Tožnik tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka.

V 8. čl. ZPIZ-1 je določeno, da je zavarovalna doba obdobje, ko je zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki; delovna doba je zavarovalna doba brez upoštevanja dokupljene dobe študija in vojaškega roka ter dodane dobe, pokojninska doba pa je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (to je tudi tožnik) se po 2. odst. 187. čl. ZPIZ-1 šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve ZPIZ-1, pri čemer se upošteva tudi zavarovanje pri pravnih prednikih tožene stranke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ter veljavne določbe ZPIZ-1 in zakonov, ki so bili v veljavi pred ZPIZ-1 (ZPIZ/92, Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami ter Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. FLRJ, št. 51/64 s spremembami), je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da časa obveznega služenja vojaškega roka, v katerem tožnik ni bil v zavarovanju pri toženi stranki in za katerega niso bili niti obračunani niti plačani prispevki, ni mogoče upoštevati kot zavarovalno dobo. Pravilno je zato presodilo, da je tožena stranka tožniku sorazmerni del pokojnine utemeljeno odmerila zgolj glede na 8 let in 18 dni ugotovljene pokojninske dobe v Sloveniji.

Drži sicer pritožbena navedba, da je delovna knjižica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. čl. ZPP). Vendar pa je možno dokazovati nasprotno (četrti odstavek 224. čl. ZPP) in pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da podatki v delovni knjižici ne odražajo dejanske delovne dobe tožnika pri delodajalcu A.. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožena stranka pridobila potrdilo Ministrstva za obrambo Republike Hrvaške z dne 26. 10. 2012, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v času od 29. 1. 1974 do 10. 1. 1975 na služenju vojaškega roka, v tem času pa ni bil obvezno zavarovan pri toženi stranki. Ker torej podatki delovne knjižice niso odražali dejanske zavarovalne dobe tožnika, je tožena stranka tudi pozvala tožnikovega delodajalca, da je uradno popravil obrazec M-4 za čas, ko je bil tožnik na služenju vojaškega roka, saj v tem času delodajalec za tožnika ni obračunal in plačal prispevkov iz obveznega zavarovanja. Ker je torej že tožena stranka na podlagi drugih javnih listin (potrdila ministrstva, ter novega obrazca M-4) ugotovila dejansko zavarovalno dobo tožnika v Sloveniji v trajanju 8 let in 18 dni, takšno dejansko stanje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo tudi sodišče, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je pri podatku o tem, koliko dejanske zavarovalne dobe ima tožnik v Sloveniji, potrebno upoštevati zgolj podatke iz tožnikove delovne knjižice ter izpisa tožene stranke z dne 21. 6. 2012 (A3). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke, saj je slednja tožniku višino sorazmernega dela pokojnine odmerila na podlagi pravilno ugotovljenih podatkov o trajanju njegove pokojninske dobe.

Brez kakršnekoli podlage tožnik v pritožbi vztraja, da bi morala biti njegova pokojnina višja, saj za to ni predložil nobenih dokazov niti ni konkretno navedel razlogov, ki bi predstavljali podlago za priznanje višje pokojnine. Prav tako tožnik ni navedel, kateri podatki o plačah niso pravilni, da bi jih bilo potrebno preveriti pri njegovem delodajalcu, niti ni navedel drugih relevantnih dejstev, iz katerih bi se dalo sklepati, da podatki o plači niso bili pravilno upoštevani. Zgolj tožnikova navedba, da je bila njegove plača višja, kot jo je upošteval toženec, ter da njegov prijatelj prejema višjo pokojnino, še ne predstavlja razloga za preverjanje podatkov pri delodajalcu To so tudi razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se v zvezi z višino plače opravijo poizvedbe pri bivšem delodajalcu. V zvezi s tožnikovo trditvijo, da je bila njegova plača višja, kot jo je upošteval toženec, pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da se za izračun pokojninske osnove po 4. odstavku 39. člena vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.