Jedro

Če uveljavlja naročnik povračilo neposredne škode, to je škode, ki jo je utrpel na sami stvari, ki je bila predmet podjemne pogodbe in ki se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake (torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek sicer pravno opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa tega odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki, po drugi strani pa veljajo skladno s sprejeto sodno prakso ravno iz razloga, ker je to vrsto škode mogoče uspešno odpraviti že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, za takšne odškodninske zahtevke isti roki kot za tipičen jamčevalni zahtevek.

Po stališču novejše pravne teorije pa je odpravo takšne škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za stvarne napake le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti.

Drugače velja v primeru zahteve po povračilu nadaljnje škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) tožnika, v kateri je zahteval plačilo

412.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1999 dalje ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v višini

115.650,00 SIT.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita zmotnost v njegovem zaključku, češ da predstavlja vtoževana terjatev uveljavljanje jamčevalnega zahtevka, za katerega velja enoletni prekluzivni rok za sodno varstvo, saj tožnik že ves postopek trdi, da uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki izvira iz nekvalitetne izvedbe del obnove parketa, torej odškodninski zahtevek po pravilih o splošni odškodninski odgovornosti, katerega je skladno z določbama 618. in 619. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR) upravičen uveljavljati poleg jamčevalnih zahtevkov. Tožnik uveljavlja namreč plačilo nadaljnje škode, o kateri govori sodišče prve stopnje, in sicer škode, ki jo je povzročila napaka v nekvalitetnem laku, saj je zaradi tega neuporaben ves parket, tožnik pa zaradi pokanja in vzdigovanja parketa prostorov sploh ni mogel uporabljati. Sodišče prve stopnje je zato tožbo neupravičeno zavrglo. Četudi bi bilo pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je treba v tej zadevi uporabiti enoletni prekluzivni rok, pa je nadalje tudi zmoten prvostopni zaključek o tem, da je tožnik enoletni rok zamudil, saj je sodišče tek roka napačno računalo.

Dopis, v katerem je tožnik napake pisno grajal, je sicer res datiran s 20.3.1999, vendar je tožnik ta dopis oddal na pošti šele dne

22.3.1999, pri čemer poudarja, da velja za tako obvestilo prejemna teorija, po kateri lahko izjava učinkuje šele od trenutka, ko jo prejemnik prejme, zato je tožbo z dne 22.3.2000 pravočasno vložil. Toženec je na pritožbo odgovoril. Poudarja, da tožnik ni dokazal, da bi dopis oddal na pošti šele dne 22.3.1999, kot trdi. Tožnik pa tudi ni izkazal, da je utrpel kakršnokoli nadaljnjo škodo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik trdi, da ima posel obnove parketa, ki ga je toženec kot podjemnik zanj opravil, napake, ki so posledica uporabe nekvalitetnih materialov, zato vtožuje povračilo škode, ki naj bi mu zaradi teh skritih napak nastala. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je štelo, da je ugovor toženca o poteku enoletnega prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje takšnega zahtevka v smislu določbe 616. člena ZOR utemeljen.

V pritožbi ostaja sporno, kakšna je pravna narava zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za jamčevalni zahtevek, za katerega velja enoletni prekluzivni rok, medtem ko tožnik v pritožbi vztraja na tem, da uveljavlja splošni odškodninski zahtevek, za katere prekluzivni roki niso določeni. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v tej smeri pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na sicer zelo pavšalne tožbene navedbe v zvezi s tem, kaj naj bi vtoževani znesek predstavljal, pravilno zaključilo, da gre za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka, oziroma odškodninskega zahtevka, ki je krit z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov ter da je zato enoletni prekluzivni rok treba upoštevati. Tožnik je namreč odgovornost toženca utemeljeval na njegovi odgovornosti za stvarne napake ter navedel, da uveljavlja povračilo zneska 400.000,00 SIT iz razloga, ker meni, da mu je zaradi napak plačal preveč, torej je v prvi vrsti uveljavljal svojo pravico zahtevati sorazmerno znižanje plačila, ki je tipičen jamčevalni zahtevek (prim 3. odst. 620. člena ZOR). Res je sicer, da je tožnik v kasnejših vlogah navajal, da uveljavlja v bistvu povračilo škode in da torej uveljavlja vtoževani znesek na podlagi dveh temeljev, in sicer ne samo iz naslova odgovornosti za stvarne napake, temveč tudi iz naslova splošne odškodninske odgovornosti, vendar pa je prvostopno sodišče tudi glede na takšne tožbene navedbe pravilno zaključilo, da se odškodninski zahtevek, kot ga smiselno uveljavlja tožnik, glede na vrsto škode, povračilo katere uveljavlja, pokriva z jamčevalnimi zahtevki, ter da velja zato tudi za takšen odškodninski zahtevek enoletni jamčevalni rok po 616. členu ZOR. Za presojo, ali je treba upoštevati enoletni prekluzivni rok, po povedanem torej ni pravno odločilno, ali gre tožnikov zahtevek pravno opredeliti kot jamčevalni (pri čemer v takem primeru o upoštevanju enoletnega prekluzivnega roka ni dvoma) ali kot splošni odškodninski zahtevek, temveč je pravno odločilno predvsem, povračilo kakšne oblike škode uveljavlja tožnik. Če uveljavlja povračilo neposredne škode, to je škode, ki naj bi jo utrpel na sami stvari, ki je bila predmet pogodbe in ki se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake (torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek sicer pravno opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa tega odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki (kar tožnik sicer ni storil, saj navaja le dve vrsti pravne podlage, ne postavlja pa dveh zahtevkov), po drugi strani pa je bilo ravno iz razloga, ker je to vrsto škode mogoče uspešno odpravi že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, v sodni praksi izoblikovano stališče, da veljajo za takšne odškodninske zahtevke isti roki kot za tipičen jamčevalni zahtevek (prim. načelno pravno mnenje občne seje VS Slovenije; Poročilo VSS št. 2/86, str. 47).

Kot nadalje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pa je iz tega razloga po stališču novejše pravne teorije odpravo te (neposredne) škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za stvarne napake le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ta posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake pa izključujejo uporabo pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake (glej Nina Plavšak; Obligacijski zakonik s komentarjem; 3. knjiga, str. 845). Drugače pa velja v primeru, če uveljavlja naročnik povračilo nadaljnje (posredne) škode, ki mu je zaradi stvarnih napak nastala, bodisi v obliki škode zaradi zaupanja, to je škode, ki je posledica premoženjskih razpolaganj naročnika, opravljenih na temelju zaupanja, da opravljeni posel ne bo imel napak, pa so se zaradi napak ta razpolaganja pokazala za nepotrebna, bodisi kot refleksne škode, to je škode na drugih pravnih dobrinah. Teh oblik škode namreč z jamčevalnimi zahtevki ni mogoče odpraviti in jih je zato mogoče uveljavljati poleg jamčevalnih zahtevkov, v vsakem primeru pa se ti odškodninski zahtevki presojajo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

In ravno te oblike škode ima v mislih ZOR v določbah 2. odst. 618. člena in 5. odst. 620. člena, na katere se sklicuje tožnik. Ker pa je sodišče prve stopanje pravilno zaključilo, da zahteva tožnik glede na trditveno podlago, ki jo je podal v tej zadevi, povračilo neposredne škode, je glede na obrazloženo enoletni rok za sodno varstvo pravilno uporabilo. Do drugačnega zaključka pa tudi ne morejo pripeljati pritožbena izvajanja, češ da tožnik prostorov, kjer so se pojavile napake na parketu, sploh ni mogel uporabljati, s katerimi skuša tožnik šele sedaj, na pritožbeni stopnji, utemeljiti, da uveljavlja povračilo nadaljnje, in ne neposredne škode, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prim. 2. odst. 317. člena ZPP). Po povedanem je sodišče prve stopnje materialno pravo s tem, ko je pri presoji pravočasnosti tožbe upoštevalo 616. člen ZOR, pravilno uporabilo.

Nadalje pa je treba kot neutemeljena zavrniti tudi pritožbena izvajanja, češ da tudi sicer enoletni rok od dneva obvestila o napakah izvršenega posla pa do vložitve tožbe ni potekel, saj je prvostopno sodišče tek roka pravilno računalo. Res je sicer, kot trdi pritožba, da je treba glede obvestila kot enostranske izjave volje upoštevati prejemno teorijo (prim. 1. odst. 39. člena v zvezi s 3. odst. 25. člena ZOR), vendar pa sklicevanje na datum toženčevega prejema tožnikovega pisnega obvestila v tej zadevi ni relevantno iz razloga, ker je bil po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah, toženec o napaki s strani tožnika ustno obveščen (na kar se je tudi odzval in opravil ogled) že v februarju 1999, kar je kot pravno odločilno okoliščino prvostopno sodišče tudi pravilno upoštevalo, saj ZOR posebne (torej pisne) oblike za obvestilo ne zahteva, zaradi česar je evidentno, da je enoletni rok do vložitve tožbe (dne

22.3.2000) potekel. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (prim. 2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 353. členom ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP), pritožbenih stroškov toženca v tej konkretni zadevi pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot potrebnih za to pravdo (1. odst. 155. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).