Jedro

Prošnja za azil se zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku, če je iz nje razvidno, da prosilec zavaja oziroma zlorablja postopek, kar je podano s tem, da lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje in tudi da vloži prošnjo z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. V tem primeru je to podano s tem, da je prosilec navedel, da je v Slovenijo prišel zaradi preganjanja v izvorni državi, iz uradnih policijskih podatkov pa je razvidno, da je v Slovenijo prišel legalno dne 14.10.2005 na priprave z mlado gambijsko nogometno reprezentanco; namero za vložitev prošnje za azil pa je vložil šele 2.11.2005, ko je v centru za tujce čakal na odstranitev iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.12.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa), pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, in odločilo, da mora v 24 urah po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Slovenijo. Menila je, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, ker je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, in je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v obravnavanem primeru za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Kot pravilno je presodilo oceno tožene stranke, da tožnik v svojih izjavah ni izkazal potrebne verodostojnosti in da je bilo zato mogoče njegovo prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Njegove izjave so medsebojno nasprotujoče, predvsem pa so v nasprotju z uradnimi podatki iz uradnega zaznamka Postaje letališke policije B. z dne 26.10.2005, iz katerega je razviden povsem drugačen razlog za zapustitev izvorne države in način prihoda ter bivanje tožnika v Sloveniji, kot ga je podal v svojih izjavah. Tožena stranka je tožnika pravilno seznanila z ugotovljenimi neskladnostmi, česar pa tožnik ni pojasnil. V svojih izjavah pa tudi ni vzbudil dvoma v popolnost oziroma pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi v tožbi je le pavšalno zatrdil, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi političnega prepričanja, kar pa je premalo, da bi prvostopno sodišče podrobneje ugotavljalo razloge za zapustitev izvorne države na glavni obravnavi.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev ZPP, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. Sklicuje se na svojo izjavo, da je od leta 2004 član politične stranke United Democratic Party, ki se spopada z vladajočo politično stranko APRC. To je pomembno prav zaradi napadov APRC nanj, in poudarja, da bi ga, kolikor bi se vrnil v Gambijo, ubili. Ti razlogi pa ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj to preganjanje temelji na narodnostni pripadnosti. Preganjanje je bilo dalj časa trajajoče in zoper to preganjanje državne oblasti niso reagirale, saj mu niso nudile ustrezne zaščite. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za priznanje političnega azila ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih primerih pojasnilo, da se o azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcem, lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil), ali pa v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB1, Uradni list RS, št. 22/05).

V pospešenem azilnem postopku lahko organ prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če: 1. prošnja temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja (ta določba je povezana z določbo 36. člena ZAzil, v kateri so navedene okoliščine, ki se štejejo za zlorabo oziroma zavajanje postopka); 2. če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje; 3. če je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno zato, ker temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), pri čemer je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), in je vložil prošnjo z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi navedenih določb ZAzil izpolnjeni.

Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav v prošnji za azil in na podlagi uradnih podatkov policije v uradnem zaznamku Policijske uprave K., Letališke policije B. z dne 26.10.2005, ki ga je tožena stranka prejela dne 17.11.2005. Tožnik v pritožbi izrecno ne zanika, da bi v Slovenijo prišel na način, kot ga je iz uradnih policijskih podatkov ugotovila tožena stranka. Sklicuje se le na svoje izjave v prošnji za azil, da je izvorno državo zapustil zaradi preganjanja s strani članov vladajoče stranke, zato ker je član druge politične stranke.

Po 3. odstavku 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Pristojnemu organu mora predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, oziroma podati verodostojno oziroma prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni.

V obravnavanem primeru tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov. Njegove izjave pa so neverodostojne in neprepričljive, saj so v nasprotju same s seboj, kar je pravilno ugotovila tožena stranka in je to potrdilo prvostopno sodišče, še zlasti pa so v nasprotju z uradnimi podatki policije o tožnikovem prihodu v Slovenijo, o njegovem desetdnevnem bivanju na pripravah mlade gambijske nogometne reprezentance na R. in o načinu izognitve vrnitve v Gambijo, kar vse je navedeno v uradnem zaznamku Policijske uprave K., Postaje letališke policije B. z dne 26.10.2005, ki ga je tožena stranka prejela dne 17.11.2005. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z mnenjem tožene stranke in prvostopnega sodišča, da bi v primeru, če bi bil tožnik v izvorni državi preganjan, kot to zatrjuje, za azil v Sloveniji zaprosil takoj po prihodu v Slovenijo, to je bilo 14.10.2005, ne pa da je namero za vložitev prošnje za azil izrazil v Centru za tujce v P., kjer je bil od 26.10.2005 nastanjen zaradi odstranitve iz Slovenije, šele 2.11.2005. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je bilo to, glede na okoliščine primera, ko so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prosilčeve prošnje za azil kot očitno neutemeljene po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 5. odstavku 72. člena ZUS se lahko ta razlog uveljavlja le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavanem primeru utemeljeno ni storilo, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovila v upravnem postopku tožena stranka, ki pa ga je prvostopno sodišče presodilo kot pravilno in popolno ugotovljenega.

Tožnik v pritožbi ni navedel, v čem naj bi bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Če meni, da je to opustitev oprave glavne obravnave na prvostopnem sodišču, ki jo je v tožbi sicer predlagal, v pritožbi pa izrecno ne navaja tega kot pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče tudi ta pritožbeni razlog zavrača kot neutemeljen. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč kršitev pravil postopkov v upravnem sporu zaradi opustitve oprave glavne obravnave podana le takrat, kolikor je to vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. Takšen razlog pa v tem primeru ni podan. Razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene je v tem primeru neverodostojnost njegovih dosedanjih izjav, ki so v celoti v nasprotju z uradnimi podatki policije, zato dodatne tožnikove izjave na glavni obravnavi ne bi mogle spremeniti njegovih dotedanjih neverodostojnih izjav v verodostojne in tudi ne bi mogle vplivati na dejstva, ki izhajajo iz uradnih podatkov policije. Njegove dodatne izjave tudi ne bi mogle vplivati na dejstvo, da je bil v Sloveniji že od 14.10.2005, namero za vložitev prošnje za azil pa je vložil šele 2.11.2005, ko je od 26.10.2005 že čakal v Centru za tujce v P. na odstranitev iz države. Tudi sicer pa je bil tožnik, kot izhaja iz upravnih spisov, pred podajanjem prošnje za azil opozorjen na svoje pravice in dolžnosti, tudi na dolžnosti iz 3. odstavka 29. člena ZAzil. Teh opozoril pa tožnik v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upošteval. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.