Jedro

Tožnica je plačala tuj dolg izvršiteljevemu pomočniku ob opravi izvršilnega dejanja, s trditvijo, da ga je plačala, ker jo je izvršiteljev pomočnik izsiljeval, da bi se izognila sili. Toženec ji ni zavezan vrniti vtoževanega zneska le zato, ker je upnik v izvršilnem postopku, s čimer je tožnica utemeljevala njegovo pasivno legitimacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan vrniti 2.860,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2006 dalje do plačila. Hkrati je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da toženec naloži izvršitelju M. H., da denar v znesku 2.086,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2006 v roku 8 dni vrne tožnici, ker sicer takšen nalog nadomesti sodba. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 339,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da ni podana pasivna legitimacija toženca.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec zaradi izvršiteljevih dejanj ob rubežu ne more trpeti in mora sama nositi posledice izvršiteljevih protipravnih dejanj. Nevzdržen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da razlogi in vzroki, na podlagi katerih se je odločila in poravnala pomočniku izvršitelja tuj dolg, ne bi bili pravno pomembni. Nasprotno, ti razlogi so za odločitev v konkretnem primeru odločilnega pomena. V nadaljevanju niza razloge v prid trditvi, da je sporni znesek izvršiteljevemu pomočniku plačala v sili, in sicer izključno iz razloga, ker je bila s strani izvršiteljevega pomočnika ustrahovana. Grozil ji je, da ji bo iz stanovanja pobral vso pohištvo, hladilnik in pralni stroj, če mu ne bo izročila denarja, kljub njenim pojasnilom, da je stanovanje njeno in ne od dejanske dolžnice, ki v stanovanju nima nobenih predmetov. Med njo in hčerko, kot dejansko dolžnico, v zvezi s spornim plačilom ni nastalo nikakršno posojilno, darilno ali drugačno medsebojno razmerje in je bilo plačilo izvedeno izključno zaradi ustrahovanja izvršiteljevega pomočnika. Neprimerno obnašanje izvršiteljevega pomočnika predstavlja tudi kršitev ugleda izvršiteljev in ravnanje v nasprotju s Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja. Opozarja na dejstvo, da izvršitelj opravlja delo po navodilih upnika. Upnik je tisti, ki predlaga izvršbo, sredstva in predmet izvršbe ter samega izvršitelja. V primeru neuspešnega poskusa rubeža lahko izvršitelju neomejenokrat predlaga, da opravi ponovni rubež, o vsakokratnem opravljanju rubeža pa mora biti obveščen. Sodišče prve stopnje je povsem pavšalno in brez tehtnih razlogov sklenilo, da naj ne bi bila izkazana sila, ki jo je prisilila v izpolnitev obveznosti dolžnice. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da je plačala, da bi se izognila sili, toženec pa je na ta način neopravičeno obogaten in je dolžan vtoževani znesek vrniti na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). Toženec je v postopku sicer trdil, da s spornim zneskom ne razpolaga več, česar pa ni dokazal, kot tudi ni dokazal, da z zneskom ne razpolaga v celoti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbenem postopku je sporen le še zahtevek za vračilo zneska 2.086,46 EUR. Z delno sodbo na podlagi pripoznave 10.11.2009 je bila izvršba na stanovanje na naslovu M... ter na premičnine v njem izrečena za nedopustno ter so bila razveljavljena izvršilna dejanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija toženca. Določba 191. člena OZ, na katero tožnica opira tožbeni zahtevek, sicer res omogoča tistemu, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, da zahteva vrnitev, če si ob plačilu pridrži pravico zahtevati plačani znesek nazaj ali če plača, da bi se izognil sili, vendar tožnica, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni utemeljila, da ji je toženec zavezan vrniti znesek, ki ga je plačala izvršiteljevemu pomočniku oziroma da mora toženec zahtevati vrnitev od izvršiteljevega pomočnika.

Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da sodba nima razlogov, zakaj sila, ki je tožnico prisilila v izpolnitev obveznosti hčerke (dolžnice v izvršilnem postopku), ne bi bila izkazana. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni zapisalo, kot očita pritožnica, da sila ni bila izkazana, temveč da: „toženec do tožeče stranke ni uporabil sile, grožnje ali jo ustrahoval, da bi ta poravnala tuj dolg“ (1. odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe). Ob pravilni odločitvi, da pasivna legitimacija ni podana, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnica, kot trdi, izvršiteljevemu pomočniku tuj dolg plačala, da bi se izognila sili (trditev, da ji je izvršiteljev pomočnik grozil, da bo sicer iz stanovanja pobral premičnine, čeprav mu je dokazovala, da so tako stanovanje kot stvari v njem njena last in ne hčerkina last). Posledično je pravilno odločilo, da razlogi in obstoj vzrokov, na podlagi katerih se je tožeča stranka odločila in poravnala pomočniku izvršitelja tuj dolg v višini 2.986,46 EUR, za odločitev v tej zadevi niso pravno relevantni (zadnji odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Ob ugotovitvah sodišča, ki jih tožnica ne prereka: da je bila tožničina hčerka H. G. dolžnica v izvršilnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I 2002/14453, da je bil toženec v tem izvršilnem postopku upnik, da je bilo 27.2.2006 opravljeno izvršilno dejanje – rubež premičnin na stanovanju tožnice, kjer ima stalno prebivališče prijavljeno tudi hčerka, čeprav tam dejansko ne živi, da je tožnica tuj dolg (dolg hčerke H. G.) plačala 27.2.2006 ob rubežu premičnin na njenem stanovanju, da je tuj dolg plačala izvršiteljevemu pomočniku, da toženec ob rubežu ni bil prisoten, da toženec ni vplival na delo izvršitelja, ni mu dajal kakršnihkoli izvedbenih navodil ali usmeritev pri opravljanju izvršbe, da toženec tožnice ni ustrahoval, ni uporabil sile ali grožnje, ni podlage za obveznost toženca, da vrne oziroma poskrbi za vrnitev denarja.

Zgolj dejstvo, da je toženec upnik v izvršilnem postopku, s katerim je tožnica utemeljevala njegovo pasivno legitimacijo pri čemer vztraja v pritožbi, po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča. Po podatkih izvršilnega spisa (I 2002/14453) je bil rubež dolžničinih premičnin dovoljen s sklepom o izvršbi 28.11.2002 zaradi izterjave upnikove terjatve. Ugovor dolžnice (tožničine hčerke) je bil pravnomočno zavržen (sklep I 2002/14453 z dne 6.6.2003 v zvezi s III Cp 381/2004 z dne 19.5.2004). Sodišče prve stopnje je s sklepom 25.11.2005 za izvršbo izvršilnih dejanj določilo izvršitelja. Izvršitelj je pri opravljanju dela vezan na Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS št. 18/2003 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Pravilnik) in mora opravljati svoje naloge v okviru, pod pogoji in na način, ki jih določajo zakoni, na podlagi zakona izdani predpisi in Pravilnik. Morebitna dodatna navodila, pojasnila ali odredbe zahteva od pristojnega organa in ne od upnika (39. člen Pravilnika). Do plačila izvršiteljevemu pomočniku je prišlo ob opravi izvršilnega dejanja, pri katerem toženec (upnik) ni bil prisoten. Ni razumljivo, na kaj meri tožnica s trditvijo, „da izvršitelj opravlja izvršbo po navodilih upnika, pri čemer se med drugim sklicuje na določbo 88. člena ZIZ, ki upniku omogoča, da izvršitelju neomejenokrat predlaga, da opravi ponovni rubež“. Tožnica ni trdila, da bi poravnala tuj dolg tožencu in tudi ne, da bi ga plačala, ker bi jo toženec „izsiljeval“. Očitke o nepravilnem oziroma celo protipravnem ravnanju ob opravljanju izvršilnega dejanja je naslavljala izključno na izvršiteljevega pomočnika in pri tem vztraja tudi v pritožbi.

Trditev, da je toženec dolžan vrniti vtoževani znesek na podlagi 190. člena OZ, ker je neupravičeno obogaten, tožnica uveljavlja prvič v pritožbi, ne da bi navajala opravičljive razloge. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala trditvene podlage (ne podaja je niti v pritožbi), ki bi narekovala preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 190. člena OZ, gre za nedopustno pritožbeno novoto. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnica se je sicer sklicevala na neupravičeno obogatitev (190. člen OZ) v pripravljalni vlogi 16.12.2009 (XI. Točka), vendar ni trdila, da je toženec neupravičeno obogaten. Navajala je le, da „sodni izvršitelj za izterjavo denarja od tožeče stranke ni imel prav nikakršne pravne podlage.“ Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov toženca z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče glede, na njegovo vsebino, ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pritožbene stroške.