Jedro

Sodnik mora za hitrejše napredovanje izkazovati nadpovprečne strokovne in delovne sposobnosti in način opravljanja dela po predpisanih kriterijih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sodni svet odločil, da se njegova odločba št. 2/10-236 z dne 2. 12. 2010 odpravi, ter da se predlog za hitrejše napredovanje tožnika in njegovo imenovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu zavrne. V obrazložitvi odločbe Sodni svet navaja, da je predsednik Okrožnega sodišča na Ptuju dne 22. 11. 2010 posredoval predlog za napredovanje tožnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu na podlagi četrtega odstavka 34.a člena Zakona o sodniški službi (ZSS). Navedenemu predlogu je Sodni svet ugodil, ker je ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje ter ga z odločbo z dne 2. 12. 2010 imenoval v sodniški naziv okrožnega sodnika. S sklepom z dne 26. 5. 2011 pa je Sodni svet odločil, da se navedeni postopek obnovi. Iz zakonske dikcije četrtega odstavka 34.a člena ZSS je jasno razbrati, da napredovanje prvostopenjskih sodnikov v neposredno višji sodniški naziv ne temelji na avtomatizmu, marveč je Sodnemu svetu dano določeno polje presoje pri odločanju o tej obliki napredovanja. Napredovanje v sodniškem nazivu predstavlja obliko napredovanja, pri katerem morajo biti na ravni nadpovprečnosti izpolnjeni vsi kriteriji, navedeni v drugem odstavku 32. člena ZSS. Takšno napredovanje je namenjeno tistim sodnikom, ki imajo dolgoletne sodniške izkušnje in pri svojem delu dosegajo rezultate, ki so že na meji izjemnosti. V obnovljenem postopku je bilo na podlagi poročila predsednika Višjega sodišča v Mariboru z dne 24. 5. 2011 ugotovljeno, da je sodnik vodil postopek v kazenski zadevi I K 53758/2010 (prvotno K 36/2006), v kateri je bil obtožni akt vložen 7. 8. 2006. Kazenski pregon je v navedeni zadevi relativno zastaral 22. 6. 2009, o čemer je bil izdan sklep o ustavitvi postopka dne 29. 12. 2010. Sodni svet je prvotno oceno sodniške službe sprejel na podlagi podatkov, da ima tožnik nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečno sposobnost reševanja pravnih vprašanj. Vendar pa način obravnavanja v omenjeni kazenski zadevi predstavlja okoliščino, ki onemogoča zaključek, da celostna ocena sodnikovega dela daje podlago za njegovo hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv. O napredovanju se odloča tudi z vidika vloge sodnika pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Dejstva, ki izhajajo iz poročila predsednika višjega sodišča, pa utemeljujejo sklepanje, da ni podlage za oceno o sodnikovi nadpovprečnosti pri reševanju starejših zadev. Zaradi navedenega Sodni svet vlogi ni mogel ugoditi ter je zaradi odprave posledic napačne odločitve odpravil odločbo z dne 2. 12. 2010 za nazaj.

V pritožbenem postopku je Sodni svet zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Meni, da je utemeljen očitek, da bi morala biti omenjena kazenska zadeva na vrsti za reševanje že v letu 2006. Ker tudi v letih 2007, 2008 in 2010 ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tožnikovo pojasnilo glede njegove bolezenske odsotnosti pa se nanaša pretežno na leto 2009, predstavlja razlog za zastaranje predvsem več let trajajoča procesna neaktivnost sodnika. Okoliščina, da v zadevi ni bila vložena urgenca oz. predlog za pospešitev postopka, ne more predstavljati ustreznega opravičila za takšno ravnanje. Tudi okoliščina, da v zadevi ni bil vložen predlog oškodovanca, ni odločilna. Pri tem pa iz poročila o službenem nadzoru tudi izhaja, da tožnik zadev ni obravnaval v skladu z določbami sodnega reda, saj je v nekaterih primerih čas, pretečen od razpisane prve glavne obravnave do razpisa naslednje, lahko trajal daljše obdobje oz. ponekod tudi več let. Ugotovljene okoliščine v konkretnem primeru tako ne dajejo podlage za ugotovitev, da tožnik kriterij odprave in preprečitve sodnih zaostankov izpolnjuje nadpovprečno. Čeprav je sprejeta odločitev s človeškega vidika stroga, pa ne odstopa od standarda odločanja v podobnih primerih.

Tožnik v tožbi ugovarja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je v odločbi naveden napačen podatek o času relativnega zastaranja. Do relativnega zastaranja je prišlo že 22. 6. 2009, ko je bil v bolniškem staležu, ki ga je začel 3. 3. 2009. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, s kakšno večino je bila odločitev sprejeta. Po statutu Sodnega sveta je namreč v zadevah, kot je njegova, potrebna dvotretjinska večina. V ocenjevalnem obdobju je rešil 230 zadev, ki štejejo kot sodni zaostanek, od tega 43 kazenskih zadev. Ena nerešena zadeva tako predstavlja 0,43%, v primerjavi s 1575 glavnimi zadevami, ki jih je reševal v obdobju od 2006 do 2008, pa predstavlja le 0,063%. Meni, da samo ena zadeva, ne glede na to kdo je oškodovanec, ne bi smela vplivati na odločitev Sodnega sveta. Navedena odločitev je tako očitno nesorazmerna. Sicer pa bi bila zadeva razpisana takoj po sodnih počitnicah v letu 2006, kolikor bi bil v spisu predlog oškodovanca. Kasneje pa tudi ni bilo nobene urgence ali predloga za pospešitev kazenskega postopka. Kolikor v letu 2009 ne bi zbolel in bi bil 9 mesecev v bolniškem staležu, tudi gotovo ne bi prišlo do relativnega zastaranja. Sicer pa na sodiščih v Sloveniji vsako leto zastara več kot 100 kazenskih in prekrškovnih zadev ter v zvezi s tem ni znan noben primer, da bi bilo kakšnemu sodniku razveljavljeno napredovanje. Zato meni, da je bilo kršeno načelo enakega varstva pravic. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v obravnavanem primeru zavrnila predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, ker je pri oceni tožnikovega prispevka pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov ugotovila, da ni izkazal ravni nadpovprečnosti. Napredovanje v sodniškem nazivu predstavlja obliko napredovanja, pri katerem morajo biti na ravni nadpovprečnosti izpolnjeni vsi kriteriji iz drugega odstavka 32. člena ZSS. Pri tem je eden od kriterijev tudi prispevek sodnika pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Sporni kazenski postopek se je začel leta 2006 in je v juniju 2009 zastaral. Ne strinja se, da je do navedenega prišlo zaradi bolniškega staleža tožnika, saj je le-tega nastopil tik pred relativnim zastaranjem. Prav tako tega ni mogoče pripisati neaktivnosti udeležencev postopka, ker je za vodenje sodnega postopka odgovoren sodnik. Tako za zastaranje postopka ni bil podan objektivno utemeljen razlog. Ne strinja se, da posamezna izpostavljena zastarana zadeva ne more vplivati na oceno o stopnji sodnikovega prispevka pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. V poročilu o službenem nadzoru je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik zadev ni obravnaval v skladu z določbami sodnega reda, kar pa vpliva nedvomno na prispevek in odpravo sodnih zaostankov. Glede ciljev pravosodnega sistema po odpravi sodnih zaostankov in ukrepov sprejetih za doseganje tega namena, ocena o nadpovprečnem sodnikovem prispevku pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov ni mogoča. Zato je tudi neutemeljen očitek kršitve načela sorazmernosti. Odločitev Sodnega sveta pa tudi ni nekaj izjemnega, saj je Sodnih svet v letih 2009 do 2012 ugodil le 64,86% predlog za hitrejše napredovanje. Obravnavana odločitev je bila sprejeta s predpisano dvotretjinsko večino vseh članov in sicer odločitev z dne 6. 12. 2011 z devetimi glasovi, odločitev o zavrnitvi pritožbe pa je bila sprejeta soglasno. Obe odločitvi sta bili torej sprejeti z zakonsko predpisano večino. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku, potem ko je Sodni svet s sklepom št. 2/11-117 z dne 26. 5. 2011 na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) obnovil postopek o hitrejšem napredovanju tožnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Novo dejstvo, zaradi katerega je bil postopek obnovljen, je predstavljala ugotovitev o načinu obravnavanja kazenske zadeve opr. št. I K 53758/2010. Po podatkih spisa je sklep o dovolitvi obnove postopka pravnomočen, saj tožnik ni uveljavljal pravnih sredstev.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, v okviru katerega se deloma ali v celoti obnovijo prejšnja dejanja ugotovitvenega postopka, na katera vpliva okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo, in zatem sprejme nova odločba v isti upravni stvari. Nova odločba temelji na novo ugotovljenem dejanskem stanju in je lahko za stranko ugodnejša od prejšnje odločbe, lahko pa tudi manj ugodna od te odločbe, lahko pa se pusti v veljavi tudi prejšnja odločba.

Predmet postopka se nanaša na oceno sodniške službe za napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu na podlagi 34.a člena ZSS, specifično na izpolnjevanje kriterija iz 4. točke prvega odstavka 29. člena istega zakona (na kar se je nanašal obnovitveni razlog). V skladu s četrtim odstavkom 34.a člena ZSS okrajni sodnik svetnik na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja sodnika na položaj svetnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Po določbi 32. člena ZSS sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, če se ugotovi, da izpolnjuje vse kriterije iz 29. člena istega zakona in izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti reševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešno opravlja delo pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Slednji kriterij je natančneje opredeljen v 4. točki 29. člena ZSS, pri čemer se zlasti upošteva reševanje zadev po vrstnem redu pripada, razmerje med številom rešenih zadev, ki so določene kot sodni zaostanek, in številom vseh rešenih zadev, razmerje med številom rešenih pomembnejših zadev, ki so določene kot sodni zaostanek, in številom vseh rešenih pomembnejših zadev, ter število sklenjenih sodnih poravnav.

Dejstva, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev so naslednja: v kazenski zadevi I K 53758/2010 je bil vložen obtožni akt dne 7. 8. 2006 ter sodnik vse do relativnega zastaranja zadeve 22. 6. 2009 ni opravil nobenega dejanja v postopku. Sklep o ustavitvi postopka zaradi zastaranja pa je bil izdan 29. 12. 2010. Navedenim ugotovitvam tudi tožnik ne ugovarja.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da so navedene okoliščine takšne narave, da bistveno vplivajo na presojo izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje. Pri izpolnjevanju kriterijev ZSS namreč predvideva tudi različne stopnje, ki jih definira kot nadpovprečno in izjemno doseganje kriterijev. Tako mora sodnik za hitrejše napredovanje (kar je situacija v obravnavanem primeru) izkazovati nadpovprečne strokovne in delovne sposobnosti in način opravljanja dela po kriterijih iz 1. do 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Za presojo po navedenem standardu je tako lahko odločilna tudi ena zadeva. V konkretnem primeru sodišče meni, da pri oceni ni odločilna zgolj okoliščina, da je prišlo do relativnega zastaranja kazenske zadeve, temveč predvsem način obravnavanja zadeve. Dejstvo, da od vložitve obtožnega akta v letu 2006 do zastaranja v letu 2009 ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, kaže na neupoštevanje reševanja zadev po vrstnem redu pripada ter povzročanje sodnega zaostanka. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da tožnik v postopku (niti sedaj v tožbi) s svojimi navedbami ni izkazal opravičljivih razlogov za takšno ravnanje. Tako o nadpovprečni uspešnosti tožnika pri izpolnjevanju kriterija iz 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS tudi po presoji sodišča ni mogoče sklepati, za hitrejše napredovanje pa morajo biti vsi pogoji izpolnjeni s standardom nadpovprečnosti.

Na drugačno odločitev sodišča ne vplivajo tožnikovi tožbeni ugovori. Ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje hitrejšega napredovanja, kjer se zahteva nadpovprečno izpolnjevanje določenih kriterijev, lahko tudi samo ena zadeva, v kateri so bile ugotovljene nepravilnosti, kot je sodišče navedlo v točki 10, vpliva na oceno (ne)ustreznosti izpolnjevanja določenega kriterija. Posledično zato ne gre za nesorazmernost pri izpodbijani odločitvi, saj morajo biti izpolnjeni vsi pogoji kumulativno. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da relativnega zastaranja zadeve ni mogoče pripisati tožnikovemu dalj časa trajajočemu bolniškemu staležu v letu 2009, kakor tudi ne neaktivnosti strank. Do nastopa odsotnosti zaradi bolezni tožnika je namreč preteklo že nekaj let, ne da bi sodišče opravilo kakšno koli procesno dejanje, prav tako je za procesno vodenje zadeve odgovoren sodnik. Zgolj s pavšalnim sklicevanjem, da v Sloveniji zastara vsako leto več 100 kazenskih in prekrškovnih zadev, pa tudi ni mogoče dokazovati, da je bilo tožniku kršeno načelo enakega varstva pravic. V zvezi z ugovorom, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, s kakšno večino je bila odločitev sprejeta, pa je že tožena stranka v odgovoru na tožbo tožniku pojasnila, da sta bili tako odločitev na prvi stopnji, kakor tudi odločitev o zavrnitvi pritožbe, sprejeti s potrebno večino glasov.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.