Jedro

Izmikanje in skrivanje nista identična pojma (v dejanskem in pravnem pomenu), čeprav obdolženec z obema ravnanjima poskuša onemogočiti ali otežiti izvedbo kazenskega postopka. Za izmikanje gre v tistih primerih, ko je sicer obdolženčevo prebivališče sodišču znano, kljub temu pa mu zaradi obdolženčevega ravnanja (izmikanja) sodnih pošiljk ni mogoče vročiti.

Po določbi 2.odst. 20.čl. Ustave pripor nad tri mesece (do šest mesecev) podaljša Vrhovno sodišče. Čeprav v tej določbi ni izrečno povedano, da gre za pripor v preiskavi, pa je to razvidno iz določbe 3.odst. istega člena, po kateri se obdolženec izpusti, "če do izteka teh rokov ni vložena obtožnica". Trajanje pripora po vloženi obtožnici torej Ustava ne omejuje.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Zoper obd. M.K. je bila pri Okrožnem sodišču v Celju uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Po končani preiskavi je okrožni državni tožilec v Celju zoper obdolženca vložil dne 6.7.1998 obtožnico zaradi navedenih kaznivih dejanj.

V teku preiskave je, s prvim v uvodu te sodbe navedenim sklepom, preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju zoper obd. M.K. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), senat istega sodišča pa je zavrnil kot neutemeljeni pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora. Po vloženi obtožnici pa je, z drugim v uvodu te sodbe navenim sklepom, senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolženca podaljšal pripor do konca glavne obravnave iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave, Višje sodišče v Celju pa je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep.

Zagovornik obd. M.K. je dne 6.7.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, dne 24.7.1998 pa še zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, v kateri je tudi dopolnil svojo prejšnjo zahtevo za varstvo zakonitosti. V obeh zahtevah zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev določb 201. člena ZKP, ker meni, da priporna razloga pri obdolžencu nista podana in da bi bilo moč njegovo navzočnost zagotoviti z milejšim ukrepom ter predlaga, da se pripor zoper obdolženca odpravi in se ga izpusti na prostost. Vrhovna državna tožilka Z.C. je odgovor po 2. odstavku 423. člena ZKP podala le glede zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper sklep o podaljšanju pripora, in predlagala, da se zgovornikova zahteva zavrne kot neutemeljena, ker niso podane zatrjevane kršitve zakona in ustave.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po presoji Vrhovnega sodišča ni moč pritrditi navedbam v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, da obdolženec ni begosumen in da bi bilo moč zagotoviti njegovo navzočnost v postopku z milejšim ukrepom - privedbo. V izpodbijanih sklepih je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga begosumnosti z okoliščinami, da obdolženec že dalj časa ne prebiva na naslovu v Š., kjer je stalno prijavljen, da se zadržuje pri raznih prijateljih v V., vendar nikjer dalj časa, da nima prijavljenega začasnega prebivališča, ukvarja se z akviziterskimi posli po vsej Sloveniji ter prenočuje po kleteh, kolesarnicah in v izposojenih avtomobilih. Zato sodišče ni moglo obdolžencu vročiti vabil v tej zadevi, prav tako tudi ne obtožnice, ki je bila pri Okrožnem sodišču v Celju vložena zoper obdolženca že dne 19.2.1996 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, probleme z vročitvijo obdolžencu pa ima tudi sodišče v Ljubljani. K tem razlogom in v zvezi z navedbami zagovornika, da obdolženec ni vedel za vabila, katera so mu pošiljala sodišča in da bi se njegova navzočnost lahko zagotovila s privedbo, pa Vrhovno sodišče še dodaja: iz spisa v tej zadevi je razvidno, da je bil obdolženec dne 24.10.1997, torej še pred odreditvijo pripora, zaslišan in opozorjen, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo prebivališča in na posledice, če ne bo tako ravnal (list. št. 78) ter da se zoper obdolženca vodi več kazenskih postopkov tudi pri okrajnih sodiščih v Žalcu, Velenju ter Šentjurju pri Celju (list. št. 254). Pripor po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP se odredi, če se obdolženec "skriva", medtem ko se privedba obdolženca kot milejši ukrep po 1. odstavku 194. člena ZKP odredi, če obdolžencu ni mogoče vročiti vabila, ker se vročitvi "izmika".

Izmikanje in skrivanje nista identična pojma (v dejanskem in pravnem pomenu), čeprav obdolženec z obema ravnanjima poskuša onemogočiti ali otežiti izvedbo kazenskega postopka. Za izmikanje gre v tistih primerih, ko je sicer obdolženčevo prebivališče sodišču znano, kljub temu pa mu zaradi obdolženčevega ravnanja (izmikanja) sodnih pošiljk ni moč vročiti. V konkretni zadevi pa sodišče ne samo, da ni uspelo obdolžencu vročiti sodnih pošiljk preko pošte v Š. (kjer naj bi obdolženec po zagovornikovih navedbah "kolikor toliko redno dvigoval pošto"), temveč tudi preko organa za notranje zadeve ni moglo ugotoviti obdolženčevega bivališča (list. št. 178). Zato je utemeljen zaključek v izpodbijanih sklepih, da se je obdolženec skrival - torej da je begosumen.

Zagovornik ima sicer prav, ko trdi, da se, odkar je bil zoper obdolženca odrejen pripor iz razloga begosumnosti, niso v ničemer spremenile okoliščine glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Toda to še ne pomeni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan oziroma da je sodišče po odreditvi pripora iz pripornega razloga begosumnosti nezakonito podaljšalo pripor še iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Slednji priporni razlog je namreč sodišče utemeljilo z okoliščino, da se zoper obdolženca vodijo številni kazenski postopki pri raznih sodiščih v Sloveniji. Konkretne podatke o tem, pri katerih sodiščih in za kakšna kazniva dejanja se vodijo zoper obdolženca kazenski postopki, pa je sodišče pribavilo šele 7.7.1998 (list. št. 254) - torej po odreditvi pripora zaradi begosumnosti. Zato je neutemeljena zagovornikovo navedba v zahtevi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni izkazan.

Neutemeljene so tudi zagovornikove trditve, da bi okrožno sodišče lahko pripor podaljšalo le za dva meseca, ne pa za nedoločen čas, to je do konca glavne obravnave, ker po 2. odstavku 20. člena Ustave lahko traja pripor s strani okrožnega sodišča le tri mesece in da je določba 5. odstavka 207. člena ZKP (v zahtevi napačno: 270. člena) v nasprotju z Ustavo. Pripor odrejen oziroma podaljšan po vložitvi obtožnice namreč lahko traja le do konca glavne obravnave, s tem da mora senat vedno - po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu - preizkusti, ali so še podani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim se pripor podaljša ali odpravi (2. odstavek 207. člena ZKP). Trajanje pripora po vložitvi obtožnice pa je omejeno na največ dve leti (5. odstavek 207. člena ZKP). Po določbi 2. odstavka 20. člena Ustave pripor nad tri mesece (do šest mesecev) podaljša Vrhovno sodišče. Čeprav v tej določbi Ustave ni izrečno povedano, da gre za pripor v preiskavi, pa je to razvidno iz določbe 3. odstavka istega člena, po kateri se obdolženec izpusti, "če do izteka teh rokov ni vložena obtožnica". Trajanje pripora po vloženi obtožnici torej Ustava ne omejuje.

Po povedanem zatrjevane kršitve zakona in Ustave niso podane, zato je moralo Vrhovno sodišče obe zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeni (425. člen ZKP).