Jedro

Zaključek, da so škodni dogodek z dne 9.6.1990 in trajne posledice, med njimi tožnikova invalidska upokojitev zaradi invalidnosti, v neposredni vzročni zvezi, sloni na posameznih dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ki jih prva tožena stranka v reviziji ne more več izpodbijati, saj ni dovoljena revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Številne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah, o neraziskanih okoliščinah in o napačnih ocenah pomenijo prav to in jih zato revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Presoja višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prve tožene stranke spremeni tako, da je prva tožena stranka Republika Slovenija ..., dolžna poleg že dosojene odškodnine plačati tožniku B. L. še odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo iz dogodka dne 09.06.1990, v znesku 12,400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.03.2001 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa se zavrne." Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogodkom dne 09.06.1990 izdalo delno sodbo in poleg že prej pravnomočno dosojene odškodnine za strah prisodilo tožniku v breme prve tožene stranke Republike Slovenije ... in druge tožene stranke B. J. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 14,634.634 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Za telesne bolečine je prisodilo odškodnino v znesku 1,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v znesku 12,234.634 SIT, pri čemer je presodilo, da je primerna odškodnina za to vrsto škode 15,000.000 SIT, upoštevalo pa je tožnikovo zmanjšanje zahtevka zaradi tožnikovega prejemanja invalidnine za znesek 2,765.366 SIT.

Prva tožena stranka je vložila pritožbo zaradi višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmajšanja življenjske aktivnosti, sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi vlaga revizijo prva tožena stranka in sicer glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede zneska 2,234.634 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodbe, da se toženi stranki naloži plačilo odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 10,000.000 SIT. V reviziji navaja, da odločitev pritožbenega sodišča, ki je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, ni pravilna. Prvostopenjsko sodišče pomembnih okoliščin ni pravilno ugotovilo in ocenilo, zlasti je zmotno ugotovilo, da je tožnikova invalidska upokojitev in torej nezmožnost opravljati kakršnokoli delo posledica škodnega dogodka z dne 09.06.1990. Poudarilo je, da taka ugotovitev izhaja iz mnenja izvedenca dr. G. K., kar pa ne drži. Izvedenec je v izvedenskem mnenju z dne 12.07.2000 jasno povedal, da je sedanje zdravstveno stanje tožnika posledica dodatnih, še ne pojasnjenih bolezni, nastalih po letu 1994, ko je bilo zdravljenje zaradi škodnega dogodka z dne 09.06.1990 zaključeno. To pomeni, da je tožnikovo današnje zdravstveno stanje (ob zaključku sojenja na prvi stopnji) - nezmožnost opravljati kakršnokoli delo - posledica deloma škodnega dogodka, za karega odgovarja tožena stranka, deloma pa drugih, še ne pojasnjenih obolenj pri tožniku, za katera pa tožena stranka ne more odgovarjati. Sodišče je v izpodbijani sodbi materialnopravno zmotno presodilo, da je invalidska upokojitev zgolj posledica škodnega dogodka z dne 09.06.1990 in to v nasprotju z ugotovitvijo invalidske komisije, ki je tožnika upokojila zaradi posledic bolezni. V izvedenskem mnenju z dne 14.01.1992 izvedenec ugotavlja, da je pri tožniku prišlo do hude poškodbe očesa, izvedenec pa nikjer v zvezi s škodnim dogodkom z dne 09.06.1990 ne govori o bolezni, ki je pri tožniku po sklepu ZPIZ z dne 01.08.2000 vzrok za njegovo invalidsko upokojitev. Torej je za popolno tožnikovo delovno nezmožnost več vzrokov: tako poškodba z dne 09.06.1990 kot bolezen, česar pa sodišče prve stopnje ni razmejilo, pritožbeno sodišče pa je tako ugotovitev potrdilo. Pritožbene trditve je zavrnilo kot posplošene, taki razlogi v izpodbijani sodbi pa so v nasprotju z listinami v spisu (izvedenskim mnenjem in sklepom ZPIZ z dne 01.08.2000). Vse okoliščine, ki so pri tožniku povzročile invalidsko upokojitev, niso znane in je zaključek, da je tudi za posledice invalidske upokojitve odgovorna tožena stranka, napačen. V posledici je napačna ocena, da je škodni dogodek povzročil pri tožniku katastrofalne posledice in mu je sodišče zanje prisodilo 12,234.634 SIT odškodnine. Okoliščine primera, ki jih po prvem odstavku 200. člena ZOR mora raziskati sodišče, v obravnavani zadevi niso bile raziskane v zadostnem obsegu na prvi stopnji, zlasti ne tiste, ki se nanašajo na druga obolenja in invalidsko upokojitev. Odškodnina, ki bi tožniku za duševno trpljenje za zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi slepote levega očesa in posledic poškodbe na desnem očesu šla, po oceni prve tožene stranke znaša 10,000.000 SIT.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija v pretežnem delu napada dejansko stanje in gre torej za nedovoljena revizijska izvajanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V ostalem pa je revizija neutemeljena, ker je dosojena prej prenizka kot previsoka odškodnina.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zaključek, da so škodni dogodek dne 09.06.1990 in trajne posledice, med njimi tožnikova invalidska upokojitev zaradi invalidnosti dne 01.08.2000, v neposredni vzročni zvezi, sloni na posameznih dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ki jih prva tožena stranka v reviziji ne more več izpodbijati, saj ni dovoljena revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Številne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah, o neraziskanih okoliščinah in o napačnih ocenah pa pomenijo prav to in jih zato revizijsko sodišče ne more upoštevati. Navajanje posameznih delov izvedenskih mnenj in listin je brezpredmetno glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, njegovo dokazno oceno in glede na nadaljnje ugotovitve in presojo pritožbenega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo preizkušalo tudi glede dejanskega stanja v obsegu pritožbenih trditev prve tožene stranke. Drugostopenjsko sodišče je v svojih razlogih ustrezno in prepričljivo odgovorilo na vse pritožbene trditve, tudi in predvsem, kolikor so se nanašale na dejansko stanje. Prva tožena stranka ni pravočasno zatrjevala in dokazovala dejstev in okoliščin o morebitnih drugih vzrokih za nastanek tožnikovih trajnih posledic in posledično duševnih bolečin, zato je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo posplošene pritožbene navedbe prve tožene stranke. Revizijski postopek pa ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče posamezne dejanske ugotovitve zatrjevati kot sporne ob citiranju delov izvedenskih mnenj ali posameznih listin. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč pravilen zaključek, da je tožnikova invalidska upokojitev posledica škodnega dogodka z dne 09.06.1990 oziroma da so vse v času sojenja na prvi stopnji ugotovljene trajne posledice v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 09.06.1990, za katerega odškodninsko odgovarja poleg drugega toženca tudi prva tožena stranka.

Utemeljena pa je revizijska trditev o previsoki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem delu je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Potrdilo je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 15,000.000 SIT oziroma, ob upoštevanju priznane invalidnine, zaradi katere je tožnik zmanjšal tožbeni zahtevek za to škodo za 2,765.366 SIT, v znesku 12,234.634 SIT. Revizijsko sodišče pa ocenjuje, da je za obravnavano vrsto škode glede na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravična denarna odškodnina, upoštevaje ustrezno znižanje zaradi invalidnine, odškodnina v znesku 10,000.000 SIT. Zaradi poškodbe levega očesa je tožnik na to oko oslepel in mu je bilo levo oko operativno odstranjeno, ugotovljene pa so tudi spremembe na očesnem ozadju desnega očesa. Zaradi tega je izgubil globinski in prostorski vid, ni smel dvigovati težjih bremen, ne delati v prisilni drži glave in telesa, pri umetni svetlobi, v prahu in prepihu. Tožnik ni bil več sposoben za delo, ki ga je opravljal pred nezgodo, to je tehničnega risarja in zato ni mogel opravljati svoje dejavnosti umetnega gubanja tkanin. Od leta 2000 ni več sposoben za nobeno delo in je invalidsko upokojen. Ne more se ukvarjati s športnimi in drugimi podobnimi dejavnostmi. Tožnikove poškodbe spadajo po teži med zelo hude primere poškodb, posledice pa ne sodijo med katastrofalne posledice, kot jih je razvrstilo sodišče druge stopnje, temveč sodijo v vrh večjih škod. Ob ugotovitvah o hudem tožnikovem trpljenju zaradi navedenih posledic, ko so bile ob vseh okoliščinah primera stopnje duševnih bolečin in njihovo trajanje primerno upoštevane, revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila nekoliko prezrta objektivna stran določanja odškodnin, ki se kaže skozi pomen prizadete dobrine. To je kriterij, ki pove, kako družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrine določene vrste. To je konkretizirano s kriterijem primerljivosti, ko se konkretna odškodnina primerja z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega. Upoštevajoč primerljive primere sodne prakse za odškodnine pri poškodbah oči oziroma pri izgubi vida na enem očesu ter glede na vse relevantne okoliščine, ki konkretizirajo merila iz 200. člena ZOR, revizijsko sodišče zaključuje, da je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti primerna nižja odškodnina od tiste, prisojene po sodiščih nižje stopnje. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova je po presoji revizijskega sodišča, ob upoštevanju invalidnine odškodnina v znesku 10,000.000 SIT. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji prve tožene stranke in delno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v razmerju do prve tožene stranke tako, da mora zaradi delne ugoditve pritožbi prva tožena stranka plačati tožniku za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti skupaj 12,400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Prva tožena stranka stroškov revizije ni priglasila, tožeča stranka pa mora zaradi uspeha tožene stranke z revizijo sama trpeti svoje stroške odgovora na revizijo.