Jedro

Splošno koristna dejavnost v smislu tretjega odstavka 156. člena ZOR je vsaka dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov. Vzgoja predšolskih otrok in jezikovna vzgoja nedvomno spadata med splošno koristne dejavnosti. Ali to dejavnost izvaja proračunsko financiran zavod ali gospodarski subjekt, je z vidika varstva pred imisijami nepomembno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi tožniki uveljavljajo nasproti toženim strankam plačevanje rente in sicer prva tožnica po 20.000 SIT mesečno, drugi tožnik po 45.000 SIT mesečno ter tretja in četrta tožnica po 28.000 SIT mesečno. Ugotovilo je, da so tožniki solastniki hiše v L., da sta tretja toženka in četrti toženec solastnika sosednje hiše v L., in da v njej prvi dve toženi stranki opravljata dejavnosti vrtca in jezikovne šole. Tožnike moti ropot in izpušni plini avtomobilov, s katerimi starši pripeljejo varovance, in glasovi otrok. Nadalje je ugotovilo, da prvi dve toženi stranki opravljata splošno koristno dejavnost na podlagi ustreznih dovoljenj. Obseg škode, ki jo tožene stranke povzročajo z imisijami, je sodišče ugotavljalo z zaslišanjem prič, z ogledom ter s poročilom in oceno hrupa, ki jo je izdelal K. d.o.o. L. Ugotovilo je, da gre za mirno okolje, v katerem hrup ne presega hrupa v stanovanjskih naseljih v L. Zato tožene stranke tožnikom ne povzročajo škode, ki bi presegala normalne meje. Tožniki tudi niso dokazali, da bi trpeli za okvaro zdravja zaradi dejavnosti toženih strank.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank. Ugotovilo je, da ni utemeljen očitek, da bi bila tožnikom kršena pravica do poštenega sojenja. Poudarilo je pomen sodnega ogleda. Dejavnosti tožene stranke je ne glede na njihovo lukrativnost štelo za splošno koristne dejavnosti. Potrdilo je tudi ugotovitev, da je za opravljanje dejavnosti toženih strank dal dovoljenje pristojni organ. Končno je opozorilo še, da tožniki v nobenem primeru niso upravičeni do rente.

Proti tej sodbi vlagajo tožniki revizijo. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da se izpodbijani sodbi razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da dovoljenja za opravljanje dejavnosti toženih strank še niso dokončna. Dejavnost toženih strank ni splošno koristna dejavnost, ampak zgolj poslovna dejavnost, s katero tožene stranke pridobivajo dohodek. V nadaljnji obrazložitvi dodajajo še nov revizijski razlog in sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. in 7. členom ZPP. Navajajo, da je bilo kršeno načelo enakih orožij. Menijo, da je treba pojem splošna družbena korist razumeti z vidika opravljanja javne službe v javnem interesu in z javnimi sredstvi. Preseganje normalne meje imisij bi bilo treba obravnavati utesnjevalno z vidika bivalnega okolja enodružinskih hiš. Napovedani ogled ne prikazuje pravega stanja. Upoštevanje tega dokaza pomeni kršenje pravice do enakih orožij.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nastanek škode je osnovna predpostavka za uveljavljanje zahtevkov na podlagi 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožniki niso dokazali škode, ki bi bila v vzročni zvezi z delovanjem toženih strank. Zdravniška spričevala, na katera se sklicujejo prvi trije tožniki, navajajo kot razlog za zdravstvene težave tožnikov stres, kar pa po ugotovitvah izpodbijanih sodb ne dokazuje, da bi njihove zdravstvene težave nastale zaradi dejavnosti toženih strank. Tako stališče je sodišče oprlo na ugotovitve, da imisije, ki jih s svojo dejavnostjo povzročajo tožene stranke, ne presegajo normalne meje za mestno okolje. Dejstvo, da za tožnike ni ugotovljena škoda, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR), samo zase zadostuje za neutemeljenost zahtevka. Ker pa tožniki izčrpno in s poudarkom v reviziji obravnavajo tudi druga vprašanja, ki so bila sporna v tej pravdi, odgovarja revizijsko sodišče tudi na preostale revizijske navedbe.

V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava obravnava revizija predvsem vsebino pravnih standardov splošno koristne dejavnosti in škode, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR). Pri tem pojem splošno koristne dejavnosti napačno enači z javno službo v javnem interesu, ki se praviloma opravlja z javnimi sredstvi. Taka razlaga ni v skladu s tretjim odstavkom 156. člena ZOR. Splošno koristne dejavnosti, na katere se nanaša ta določba, je treba razumeti širše od javnih dejavnosti.

Splošno koristne dejavnosti so različne gospodarske in negospodarske dejavnosti, ki jih opravljajo gospodarske družbe in druge pravne osebe, fizične osebe in društva. Izvajanje nekaterih nesporno splošno koristnih dejavnosti je lahko hudo moteče za okolje, n.pr. bolnice (reševalna vozila), kulturni prireditveni prostori (koncerti na prostem), športne prireditve, komunalne dejavnosti in mnogo drugega. V nasprotju s tem, kar navajajo tožniki, je splošno koristna dejavnost v smislu tretjega odstavka 156. člena ZOR vsaka dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov ter zato nima nobenega pomena za širšo družbeno skupnost. Vzgoja predšolskih otrok in jezikovna vzgoja nedvomno spadata med splošno koristne dejavnosti. Ali to dejavnost izvaja proračunsko financiran zavod ali gospodarski subjekt, je z vidika varstva pred imisijami nepomembno. Bistveno je, da gre za dejavnosti, ki so na splošno priznane kot potrebne in koristne.

Tožniki navajajo, da so si izbrali kraj bivanja v mirnem okolju, ker imajo zaradi svojih posebnih zahtev bistven interes, da lahko delajo in preživljajo prosti čas v miru, brez zunanjih motenj. Tak interes je razumljiv, ni ga pa mogoče uveljavljati z omejevanjem dovoljenih dejavnosti v bližnji okolici. Kdor živi v mestu, mora sprejeti značilnosti dogajanja v mestih z neizbežnimi vplivi okolice. Vse prednosti prebivanja v mestih so v povezavi prav z dejavnostmi, ki so nujni sestavni del funkcioniranja vsakega mesta, bodisi glede na zagotavljanje vsakovrstnih materialnih in nematerialnih dobrin, bodisi glede na delovna mesta, ki so v zvezi s tem in ki zagotavljajo prebivalcem eksistenco. Hkrati s prednostmi življenja v mestih pa se je treba sprijazniti z negativnimi stranmi. Tudi v mirnih okoliših ni mogoče izključiti imisij iz okolice. Vprašanje, ki se postavlja v tem sporu je, ali so dejavnosti toženih strank take, da imisije, ki jih povzročajo, presegajo normalne meje. Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da gre kljub dejavnostim toženih strank za miren okoliš, kjer hrup ne dosega ravni v primerljivih okoljih. Podlago za takšno oceno dajejo zlasti ugotovitve ogleda, opravljenega v času, ko bi potrditvah tožeče stranke morale biti motnje najbolj intenzivne, poleg tega pa že omenjeno poročilo in ocena hrupa družbe K. d.o.o. Ugotovljeni hrup ne dosega dovoljene meje. Tožnike kljub temu moti, toda to ni podlaga za prisojo odškodnine po tretjem odstavku 156. člena ZOR. Upoštevati pa je treba tudi ugotovitev, da je ulica, kjer živijo tožniki in kjer delujejo tožene stranke, uvrščena v trgovsko - poslovno - stanovanjsko območje (Poročilo in ocena hrupa, ki jo je izdelal K. d.o.o., priloga B 10 spisa) in torej ne gre za območje, namenjeno samo za stanovanja.

Bistveno za razrešitev tega spora je, da tožene stranke opravljajo splošno koristno dejavnost na podlagi dovoljenj pristojnega organa in da imisije, ki jih pri tem povzročajo, ne presegajo mej, ki so normalne za mestno okolje. K temu je treba dodati, da tožbenemu zahtevku za plačevanje denarne rente tudi sicer ne bi bilo mogoče ugoditi iz razlogov, ki jih je podrobno navedla sodba druge stopnje in ki jih revizija ne izpodbija.

V zvezi z revizijskimi navedbami je treba dodati še, da so dovoljenja za opravljanje dejavnosti pravnomočna in niso izpodbita. Zato so veljavna. Postopki, ki jih omenja revizija, na to ne vplivajo.

Revizija se posebej ukvarja tudi s zatrjevanimi kršitvami postopka, predvsem zato, ker je bil ogled izveden napovedano in po navedbah revizije ni pokazal resničnega stanja. Tudi o tem je sodba druge stopnje navedla pravilne razloge. Stranke imajo pravico sodelovati pri izvajanju dokazov, zato jih je treba na ogled povabiti. Sodišče bi kršilo pravila postopka, če strankam ne bi omogočilo sodelovanja pri izvajanju dokazov (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče bi z opustitvijo vabljenja storilo prav tisto kršitev, ki mu jo revizija očita, ker je na ogled povabilo stranke. Z izvedbo ogleda sodišče ni kršilo načela enakosti orožij, na katero se s poudarkom sklicuje revizija. Tožnike je vseskozi zastopal odvetnik in tudi sami so se aktivno udeleževali vseh procesnih dejanj. V vlogah so izražali svoja stališča in predloge. O vseh je sodišče odločalo. Na ugotovitve ogleda pa niso izjavili nobene pripombe niti na ogledu, niti na naslednjih narokih. Imeli so možnost izpodbijati pravilnost ugotovitev ogleda, a tega niso storili. Šele v pritožbi in reviziji so izpodbijali dokazno oceno, na podlagi katere sta sodišči upoštevali ugotovitve ogleda, vendar le z navajanjem svojih stališč, ne pa z določenimi dokaznimi predlogi. Na tak način dokaznih ugotovitev ni mogoče izpodbijati. Na revizijski stopnji sojenja pa dokazne ocene sploh ni več mogoče obravnavati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Procesnih kršitev, z zatrjevanjem katerih tožeča stranka to poskuša, ni bilo.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožečih strank kot neutemeljeno (378. člen ZPP).