Jedro

Tožena stranka tožnice ni opozorila, da ZPIZ-2 take pravice, kot jo je zahtevala z vlogo, ne pozna več. V primeru, da gre za nejasen zahtevek, pa bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, katero pravico tožnica uveljavlja (oziroma do katere bi lahko bila upravičena) in nato ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev. Postopati bi morala po 7., 8. in 9. členu ZUP, ki nalagajo organom, da pri odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ... z dne 11. 11. 2022 in št. zadeve ... z dne 9. 9. 2022 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna izdati nov upravni akt v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožnica z laično tožbo smiselno zahtevala priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 3. 2019 dalje. Tožbeni zahtevek ni bil pravilno opredeljen. Sodišče je v soglasju s strankama izdalo sodbo brez opravljenega naroka za glavno obravnavo. S sodbo je pravilno ugotovilo, da je tožnica priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače uveljavljala v letu 2022, torej v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 in da ob uveljavitvi navedenega zakona ni bila uživalka pravice do denarnega nadomestila, pridobljenega po prejšnjih predpisih. Pravilno je tudi presodilo, da v prehodnih določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za priznanje navedene pravice, saj ZPIZ-2 take pravice ne ureja več. Navedeno pomeni, da je bila odločitev tožene stranke, da tožnica nima pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravilna in zakonita. Zmotna je tako presoja sodišča, da je tožena stranka tožničine pravice napačno presojala po prejšnjem predpisu, torej po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)2 in da zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljala, ali tožnici pripada katera od pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ-2. Sodišče je zavzelo preširoko razlago določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3, in sicer da bi morala tožena stranka v okviru načela varstva pravic strank ugotavljati tudi pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-2. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožnica svojo zahtevo naslovila kot zahtevek za nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in o takem zahtevku je tožena stranka tudi vsebinsko odločila. Pri tem ne gre zgolj za poimenovanje zahteve, kot to zmotno navaja sodišče v obrazložitvi, ampak tudi za vsebino tožničinih trditev in citiranih pravnih podlag v zahtevi in tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in kasneje v tožbi. Temelj tožničinih trditev v času predsodnega postopka je bil v tem, da tožena stranka ni navedla zakonskega določila, na podlagi katerega bi utemeljila svojo odločitev, da se o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odloča le ob prvi razporeditvi na ustrezno delo. S tem v zvezi je bilo opravljeno tudi zaslišanje tožnice dne 21. 9. 2022. Toženi stranki tako ni moč očitati, da v upravnem postopku ni v zadostni meri poskrbela za varstvo tožničinih pravic. Prekomerno bi bilo breme, da bi morala tožena stranka v okviru varstva pravic strank ugotavljati pogoje za priznanje drugih pravic, ki jih stranka ni zahtevala. Tožnica tudi v sodnem postopku ni podala trditev v smeri, da uveljavlja pravico do nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-2. Sodišče je z odločitvijo prekoračilo meje odločanja, kot jih določa 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4. Obseg socialnega spora je določen z odločitvijo v predsodnem upravnem postopku. Izven predmeta odločanja v upravnem postopku pa ni dopustno soditi. Napačna je tudi odločitev sodišča o vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje ob sklicevanju na 1. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1. Tožena stranka poudarja, da gre v primeru socialnih sporov za spore polne jurisdikcije, zato bi moralo sodišče ob ustrezni in pravilni uporabi te določbe samo odločiti o pravici. Ker tega ni storilo, je s tem kršilo tudi določbo 1. odstavka 339. člena ZPP. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da tožena stranka v predsodnem upravnem postopku zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica pravice do nadomestila za invalidnost sploh ne more uveljaviti, o tej pravici še ni odločala. Tožena stranka namreč ne izhaja iz takšnega materialnopravnega stališča in kaj takega tudi ni razvidno iz nobene od izpodbijanih odločb. Pri tem tožena stranka pripominja, da tožnica zaradi izdanih izpodbijanih odločb ni prekludirana v uveljavljanju svojih pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-2 in lahko kadarkoli poda zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, o kateri bo tožena stranka odločila v novem upravnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo postopkovnih določb, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 11. 11. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. dosjeja ..., št. zadeve ... z dne 9. 9. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 3. 2019 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 6. 8. 2001 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, brez dvigovanja bremen nad 10 kilogramov, s polnim delovnim časom od 5. 7. 2001 dalje. Z odločbo z dne 11. 1. 2002 pa je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 1. 2001 dalje, saj je bila plača na drugem ustreznem delu višja od pokojninske osnove. Dne 22. 6. 2022 je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 3. 2019 dalje. Priložila je tudi pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da se je 1. 3. 2019 pri A. zaposlila na delovnem mestu srednja medicinska sestra s specialnimi znanji, ki ga je tožena stranka ocenila kot ustreznega.

7. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je tožena stranka zadevo presojala po določbah ZPIZ/92, ki so bile veljavne v času razvrstitve tožnice v III. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. Postavila se je na stališče, da se ob nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odloči le ob prvi razporeditvi.

8. V času vložitve zahteve ZPIZ/92 ni več veljal, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2. Že sodišče prve stopnje je pri tem pravilno pojasnilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v prehodnih določbah navedenega zakona, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale že priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. V tem primeru niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2. Prav tako tudi niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2. Vse omenjeno glede na pritožbene navedbe ni sporno.

9. Za odločitev ni bistveno poimenovanje, temveč vsebina pravice, ki jo uveljavlja tožnica. Tožnica je namreč zahtevala priznanje pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Take pravice pa ZPIZ-2 ne ureja. Je pa bila ta pravica urejena v določbah ZPIZ/92. Iz tožničinih navedb izhaja bistvo tožničine zahteve, to pa je, da se ji prizna denarno nadomestilo, vezano na njeno invalidnost, pri čemer se tožnica sklicuje, da je bila razporejena na drugo ustrezno delo.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi v takem primeru, še posebej ko gre za laično stranko, tožena stranka morala postopati po določbah 7. člena ZUP, kjer je določeno, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori.

11. Tožena stranka tožnice ni opozorila, da ZPIZ-2 take pravice, kot jo je zahtevala z vlogo, ne pozna več. V primeru, da gre za nejasen zahtevek, pa bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, katero pravico tožnica uveljavlja (oziroma do katere bi lahko bila upravičena) in nato ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev. Postopati bi morala po 7., 8. in 9. členu ZUP, ki nalagajo organom, da pri odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS6. Enako stališče izhaja tudi iz druge sodbe7, kjer je še posebej poudarjeno, kako mora postopati upravni organ in kakšen je pomen določbe 7. člena ZUP. V 4. odstavku 7. člena ZUP je namreč določeno, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

12. Upravni organ v predsodnem postopku ni postopal po navedenih določbah, pa čeprav je tožnica, kot to opozarja tudi sodišče prve stopnje, že v svoji vlogi navajala, da v kolikor tožena stranka razpolaga s kakršnimikoli dokazili, ki bi lahko vplivali na uspešnost njenega zahtevka, da pričakuje, da se jo o tem pred izdajo odločbo seznani. Glede sklicevanja tožene stranke, da je v zadostni meri poskrbela za varstvo tožničinih pravic, s tem ko je opravila zaslišanje tožnice 21. 9. 2022, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik z dne 21. 9. 2022, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa ugotavlja, da v bistvu tožnica niti ni bila zaslišana, temveč da je tožnica vložila zahtevek za dostop oziroma posredovanje informacij javnega značaja. Iz navedenega zapisnika ne izhaja, da bi bila tožnica kakorkoli poučena o svojih pravicah, ki ji gredo po zakonu.

13. Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni pravilno opredelila tožbeni zahtevek. Iz tožbe izhaja, da je izrecno uveljavljala odpravo izpodbijane odločbe ter naložitev toženi stranki, da izda novo odločbo. V tožbi je še posebej izpostavljala kršitev določb ZUP tudi v smeri, da tožena stranka ni postopala po določbi 7. člena ZUP, kar je vodilo do tega, da je odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Podlago za svojo odločitev je imelo v določbi 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena zakona, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Tožena stranka bo namreč morala, ob upoštevanju temeljnih načel ZUP-a, najprej ugotoviti, katero pravico uveljavlja tožnica oziroma do katere pravice bi lahko bila upravičena po določbah ZPIZ-2 in nato o tej pravici tudi odločiti. Glede na navedeno ni prišlo do kršitve določb ZDSS-1, niti določb ZPP in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/04. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 6 Glej: VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010. 7 Glej: VIII Ips 204/2015 z dne3 10. 11. 2015.