Jedro

Iz vseh tožnikovih navedb tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da so nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, kar vse je glede na citirane določbe ZMZ izkazani pogoj za začasno omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 252/2008 z dne 11.6.2008, in na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.5.2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka iz razloga iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) tožniku omejila gibanje na prostore Azilnega doma, Oddelka za omejevanje gibanja, do prenehanja razloga oziroma do izvršljivosti odločitve o postopku mednarodne zaščite, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od dne 7.5.2008 od 19.10 ure do dne 7.8.2008 do 19.10 ure.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik na zaslišanju povedal, kako je potekalo njegovo potovanje, ki je trajalo 27 dni od Makedonije, preko Kosova, Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške do Slovenije. Na zaslišanju je potrdil, da je imel zadnji stik s policijo leta 2004, ko sta z bratom hotela prijaviti krajo mobitela, kasneje stikov s policijo ni imel, ker se je leta 2005 preselil v A. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da je Turčijo zapustil, ker so očeta mnogokrat odpeljali na zaslišanje, ker so mu očitali, da sodeluje s kurdskimi uporniki in da opravlja za njih določene prevoze. Po letu 1998 so oblasti očeta pustile pri miru, začele pa so preganjati tožnika in ostale člane družine. Tožnik je povedal za nogometno tekmo v letu 1999, ko so policisti, ki so legitimirali gledalce, ugotovili, da je kurdske narodnosti in ga začeli tepsti, zato je zapustil stadion. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, ker je na glavni obravnavi povedal, da po letu 2005, ko se je preselil v A., ni imel stikov s policijo. Tudi dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito niti v Makedoniji preden je bil vrnjen v Turčijo in niti ni zaprosil za zaščito v kateri izmed drugih držav, skozi katere je potoval, potrjuje, da je s tem izkazano, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Tožnikova izpovedba ne odraža njegovega ravnanja oziroma razloge za tožnikova ravnanja. Če bi tožnik resnično potreboval mednarodno zaščito, bi zanjo zaprosil v prvi varni državi oziroma lahko navedel razloge, zakaj tega ni storil in zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito šele v Sloveniji. Zato sodišče sledi zaključku tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge in so zaradi tega njegove izjave tudi protislovne. Sodišče ocenjuje njegove izjave tudi kot protislovne, ker so njegova ravnanja v nasprotju z njegovo trditvijo, da potrebuje mednarodno zaščito. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno oprla svojo odločitev na 2. alinejo 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da tožbi ugodi. V pritožbi navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj sta ga vojska in policija že od leta 1990 preganjali, ko so že njegovega očeta začeli obtoževati, da sodeluje s kurdskimi uporniki. Leta 1998 se je vse začelo stopnjevati, v letu 1999 pa so ga policisti pretepli, ker je kurdske narodnosti. Namesto da bi ga policija zaščitila, ga je pretepala in preganjala, zato je bil prisiljen pobegniti. Za priznanje mednarodne zaščite ni zaprosil v Makedoniji ali na Hrvaškem, saj je imel namen priti v prvo državo Evropske unije, kjer bolje ščitijo človekove pravice in se bo počutil varnega.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo pomanjkljivosti, na katere ga je opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, in pravilno presodilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za začasno omejitev gibanja tožnika iz razloga iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ. Po določbi 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona (4. alineja 55. člena ZMZ).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik sam povedal, da od leta 2005 ni imel stikov s policijo, ko se je preselil v A. Tožnikovo potovanje iz Turčije je trajalo približno 27 dni preko drugih držav do Slovenije, kjer pa je šele zaprosil za mednarodno zaščito. Iz vseh tožnikovih navedb tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da so nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, kar vse je glede na citirane določbe ZMZ izkazani pogoj za začasno omejitev gibanja po 2. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ. Zato je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

V čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in katere bistvene kršitve določb postopka so podane, pa tožnik v pritožbi ni obrazložil. Bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi niso podane. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.