Jedro

Sodišče prve stopnje kot temelj obveznosti tožene stranke pravilno navaja 2. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 in Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZOR) ki pravi, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen, če je v pogodbi določeno kaj drugega, ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe. Ne iz narave posojilne pogodbe ne iz sporne pogodbe same ne izhaja kaj drugega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 61.037,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z 12% letnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 51.037,00 DEM od 1.1.1991 dalje do plačila, od zneska 10.000,00 DEM pa od 2.10.1991 dalje do plačila. Toženca morata tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo glede glavnice v znesku 6.037,00 DEM v tolarski protivrednosti in glede obresti od glavnice 51.037,00 DEM, prav tako v tolarski protivrednosti, razveljavilo ter v tem delu vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku 55.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi od tolarske vrednosti zneska 10.000,00 DEM, ki jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled, pri čemer letna obrestna mera ne sme presegati 12%, te obresti pa tečejo od 2.10.1991 dalje do plačila. Sicer je obrestni zahtevek od glavnice v tolarski protivrednosti 10.000,00 DEM zavrnilo. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti, sodbo sodišča druge stopnje pa v 2. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči ob odločitvi, da morata toženca kot univerzalna naslednika pok. F. L. dolg vrniti tožniku, premalo raziskali vprašanje, ali je bilo posojilo dano, če je sploh bilo dano, pokojnemu ali njegovemu podjetju A. d.o.o. K. Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da pokojni in toženka v zadnjih letih nista izvršila nikakršnega večjega nakupa, je edini možen zaključek ta, da si je pokojni denar izposodil za potrebe svojega podjetja. O zatrjevanem posojilu ni, razen fotokopije in nekaj nečitljivih zapiskov priročnega koledarja, nobenega pisnega dokaza, kar ob upoštevanju ostalih dejstev lahko pomeni le to, da je bilo posojilo brez formalno pravilne posojilne pogodbe dano podjetju. V nadaljevanju revizije tožena stranka podrobno citira izpovedi prič v postopku pred Okrožnim sodiščem v K. opr.št. P ... (sedaj P ...) in jih analizira. Iz njih sklepa, da potrjujejo trditev, da je bilo posojilo dano podjetju in ne pokojnemu F. L. Po mnenju tožene stranke je v sodbi prve in druge stopnje podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker v sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sta sodišči tudi napačno uporabili materialno pravo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa je nanjo odgovorila. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP procesna kršitev, ki jo kot absolutno bistveno kršitev postopka ureja ZPP, ki pa nima nobene zveze z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ali zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja. Razlikovanje med navedenima kršitvama je posebej pomembno v revizijskem postopku, ker je izpodbijanje dejanskega stanja ali uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. odstavku 385. člena ZPP prepovedan revizijski razlog.

Revidentka na več mestih v reviziji poudarja, da je na podlagi dokazov, ki jih citira, mogoč samo en "zaključek", ta pa je drugačen od tistega, ki sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem pa tožena stranka napada dokazno oceno. Ni res, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Nasprotno. Obe sodbi se ukvarjata prav z vprašanjem, ki ga ponovno načenja v reviziji tudi tožena stranka. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da sta sodišči izvedli vse predlagane dokaze in da je bila tožena stranka tista, ki je najprej "napovedala" oziroma predlagala določen dokaz (finančno dokumentacijo podjetja, grafologa), potem pa predlog umaknila. Sodišče je prav tako izvedlo tudi dokaz s spisom opr. št. P ... in v sodbah na pravno odločilne izpovedi v tem spisu tudi opozorilo. Sicer pa bi se tožena stranka, če je menila, da so posamezne izpovedi v tem spisu (narok z dne 11.5.1995) tako zelo pomembne tudi za razsojo v tem postopku, morala nanje sklicevati. Tega ni storila ne v prvostopnem (na narokih dne 22.6.1995 in 13.7.1995 je že vedela zanje) ne v drugostopnem postopku. V revizijskem postopku pa tega ne more več storiti, ker gre za dopolnjevanje na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in s tem za nedovoljeno revizijsko novoto.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene procesne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Na ugotovljeno dejansko stanje pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo (novih dejstev tudi pri uveljavljanju tega revizijskega razloga ni dovoljeno navajati - primerjaj 387. člen ZPP). Ko sta ugotovili, da je bilo posojilo dano pok. F. L., sta pravilno odločili, da morata dolg povrniti njegova pravna naslednika. Sodišče prve stopnje kot temelj obveznosti tožene stranke pravilno navaja 2. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 in Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZOR) ki pravi, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen, če je v pogodbi določeno kaj drugega, ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe. Ne iz narave posojilne pogodbe ne iz sporne pogodbe same ne izhaja kaj drugega. Kot revidentka pravilno ugotavlja, temelji obveznost tožene stranke tudi na 1. odstavku 142. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78), ki ureja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove. Vrnitev dolga iz posojilne pogodbe pa temelji na 1. odstavku 557. člena ZOR. Pravna podlaga torej za odločitev na prvi in drugi stopnji obstaja in je tudi pravilno uporabljena.

Ker je bilo med postopkom ugotovljeno, da je pok. F. L. sklenil posojilno pogodbo s tožnikom in posojila ni vrnil, za odločitev niso pomembne trditve o prijateljskem in zaupnem razmerju med tožnikom in F. L. ter o tem, da je bilo posojilo namenjeno podjetju A. d.o.o. Zato odgovor nanje ni potreben.

Glede na vse navedeno torej revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka. V odgovoru tožeča stranka le ponavlja trditve, ki so bile podlaga za odločitev na prvi in drugi stopnji. Zato odgovor v takšni pravni in dejanski situaciji ni bil več potreben (155. člen v povezavi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).